Predsednica, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, ostali prisotni.

Danes smo že slišali, ko govorimo o sodelovanju državljanov pri izvajanju sodne funkcije, v načelu razlikujemo dva načina. Porotno sodišče, ki ga sestavljata dve ločeni telesi porota ter sodišče in pa predsedniško sodišče, ki je sestavljeno iz enega senata, v katerem skupaj zasedajo tako poklicni sodniki kot začasni sodniki laiki. Kot tretji model je potem še tukaj model, v katerem laičnih sodnikov ni. Tak je na primer na Nizozemskem, kjer imajo sistem profesionalnega sodstva. Vloga in obseg sodelovanja laične javnosti pri sodnem odločanju sta odraz vsakokratnih družbenopolitičnih razmer v posamezni državi ter položaja sodstva kot ene od treh vej oblasti v družbi oziroma v celotni državni ureditvi. Prav tako pa tudi odraz zgodovinskega razvoja. V Sloveniji Ustava Republike Slovenije v 128. členu glede udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti določa, da primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti ureja zakon. Danes smo že slišali Zakon o sodiščih v 41. členu določa, da državljani sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti kot sodniki porotniki pri okrožnih sodiščih. Zakon o sodiščih nato v členih 42. do 52. govori o imenovanju in možnosti razrešitve sodnikov porotnikov. Njihovo sodelovanje v sodnih postopkih je urejeno potem v posameznih procesnih zakonih. V Sloveniji sodelujejo sodniki porotniki v kazenskem postopku, zato ureja način njihovega sodelovanja Zakon o kazenskem postopku. Prav tako pa sodniki porotniki so še vedno del sojenja v delovnih in socialnih sporih. Zato je v tem delu urejeno njihovo sodelovanje v okviru Zakona o delovnih in socialnih sodiščih kot specialnih sodiščih v Republiki Sloveniji. Predvsem pa je pomembno, da se vodi postopek v delovnih in socialnih sporih skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku. To pa pomeni, da je potrebno upoštevati razlikovanje med kazenskim in pravdnim postopkom, ki sta v določenih pogledih zelo različna. Naj omenim le enega od osnovnih razlikovanj, to je, da velja v pravdnem postopku razpravno načelo, v kazenskem postopku pa preiskovalno načelo. Slednje je izjemnega pomena pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja in posledično procesnega vodenja. Ki ga izvaja predsednik senata. Pri tem velja poudariti, da v kazenskih postopkih sodelovanje sodnikov porotnikov se skozi leta zmanjšuje. ZKP namreč omogoča, da obtoženca, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, predsednik senata pouči o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Na podlagi izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata med drugim odločiti tudi, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča - govorimo o 285.f členu ZKP. Obtoženec se torej v fazi predobravnavnega naroka lahko odpove pravici do zbornega sojenja in v takem primeru sodelovanja sodnikov porotnikov preko senata v kazenskem postopku ni. Takih primerov, pravijo na okrožnih sodiščih, je vedno več. Nesporno je torej, da sodniki porotniki pri sojenju sodelujejo in odločajo. Način sodelovanja pa določa procesna zakonodaja, ki se uporablja v posamezni vrsti sodnega postopka. Tako določb ZKP v pravdnem postopku ne moremo uporabiti in obratno. Rada bi dodala, da Vrhovno sodišče v okviru delovanja sodne uprave ne pojasnjuje zakonskih norm. Sodišča razlagajo pravo skozi sodne postopke, ko odločajo o vloženih pravnih sredstvih. Ker pa se je na Vrhovno sodišče obrnilo Društvo sodnikov porotnikov, da naj bi kot vrh sodne uprave sodelovali pri ugotavljanju morebitnih in domnevnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v sodnih postopkih, smo jim slednje morali pojasniti, torej, da v okviru pristojnosti sodne uprave Vrhovno sodišče ne more posegati v konkretne sodne postopke, niti dajati kakršnihkoli navodil sodnikom glede procesnega vodenja ali vsebinskega odločanja v sodnih postopkih, saj bi s tem posegli v načelo neodvisnosti sodnikov v okviru 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pojasnili smo tudi, da so predlogi za sistemske rešitve na zakonodajnem področju, o katerih odloča Državni zbor v pristojnosti Ministrstva za pravosodje, Vrhovno sodišče pa sodeluje pri tem, ko in če je vključeno kot pravosodni deležnik. To ponavljamo tudi za namen današnje seje Odbora za pravosodje oziroma v zvezi z vsebino predlaganih sklepov. Prav tako moramo poudariti, da ne moremo govoriti o neusklajenosti med Ministrstvom za pravosodje in Vrhovnim sodiščem ali o tem, da si naj bi Vrhovno sodišče po napačnem razumevanju norme drugače razlagalo. O nobeni usklajenosti ali neusklajenosti ne moremo govoriti, pristojnosti posamezne institucije so jasne in izhaja iz ustave in zakona. Odzvati smo se želeli le na to, da so določena pojasnila morda lahko napačno razumljena. Obseg in način sodelovanja sodnikov porotnikov v sodnih postopkih je namreč po našem mnenju še vedno treba presojati celovito skozi ustavo in zakone, pri tem pa izhajati tudi iz ustavnega položaja sodnika. Na tem mestu lahko dodamo, da je vloga sodnikov porotnikov glede odločanja v zadevi enakovredna vlogi sodnika, vendar pa je sodnik dominus litis - to je gospodar postopka. Ne sme se namreč spregledati, da so se za izvajanje sodne funkcije potrebna posebna pravna znanja, pa tudi določena posebna avtoriteta. Ta je bodisi naravna bodisi umetna. V sodobnem času je sodniška avtoriteta umetna, saj se pridobi s pravnim izobraževanjem in se kaže predvsem v obrazložitvi sodb, glede na to, da je najpomembnejše procesno načelo, da je treba vsako sodbo obrazložiti, torej utemeljiti, argumentirati, se jasno in v ustreznem obsegu opredeliti do odločilnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Da je temu tako, pritrjujejo tudi sodniki porotniki sami, ko navajajo, da velikokrat nimajo dovolj znanja za sodno odločanje, kar je navedeno v obrazložitvi predlagatelja sklica te seje. Ker se Vrhovno sodišče zaveda pomena instituta sodnikov porotnikov, je o vsem tem pravicah, dolžnostih, imenovanju, v katerih postopkih sodelujejo in podobno, povzelo na svoji spletni strani na sodišču.si, ki je vzpostavljena že dlje časa. Pri sojenju gre torej za obsežno in strokovno tematiko, ki je ni mogoče poenostaviti, saj lahko v sodnih postopkih to pomeni tudi poseganje v ustavne in konvencijsko zagotovljene pravice strank sodnih postopkov.

Naj na koncu le še dodam nekaj besed k bolj konkretnemu, kar se tiče študija spisa. Omogočanje vpogleda v spis je stvar procesnega vodstva ter s tem predsednika senata, v kar Vrhovno sodišče v okviru sodne uprave in mimo sodnih postopkov ne more posegati. Kar se tiče izobraževanja sodnikov porotnikov, slednje tudi ne sodi v okvir sojenja oziroma v ustavni okvir sodišč, zato tudi to ne more biti obveznost ali dolžnost Vrhovnega sodišča. V tem oziru pa ne smemo pozabiti, da je namen predsedniškega sistema tudi, da prinesejo sodniki porotniki v sojenje svoj laični pogled, ki lahko pripomore k bolj pravični sodbi, sodniku pa pomagajo zadevo osvetliti z druge strani pogosto s povsem praktičnimi vidiki. To je bistvo porotništva; laičnost in praktični vidiki. Bistvo sojenja pa je subsurpcija spodnje premise pod zgornjo, torej dejanskega stanja pod pravno normo. Kar pa je potrebno pravno in ne laično znanje. Za delo v senatu in sojenje, pa je po našem mnenju predvsem najbolj pomembno medsebojno spoštovanje vseh senatnikov, sodelovanje in zaupanje. Vse to je potrebno imeti prav tako v mislih pri morebitnih posegih v zakonodajne rešitve. Hvala.