V zakonu ustavno pravico do pitne vode uresničujemo na način, da imamo v mislih dobrobit naših prebivalcev tako z vidika dostopa kot stroškov do uporabnika. Prav tako bomo preprečili, da bi z vodooskrbo upravljale tuje multinacionalke, saj je, javne službe oskrbe s pitno vodo ni mogoče več izvajati v obliki profitne koncesije. Na ta način pitna voda ne bo več tržno blago.

S tem, ko sprejemamo ta zakon, bo voda za oskrbo s pitno vodo ostala v slovenskih rokah. Država že z Zakonom o vodah ščiti vodne vire, določa prepovedi in omejitve na vodovarstvenih območjih, s čimer upravlja z vodnimi viri, kot zahteva določba 70. člena Ustave Republike Slovenije. Na način diskriminatorno in pod enakimi pogoji omogoča dostop do vode vsem prebivalcem Republike Slovenije. V drugem sklopu govoriva o anomalijah in težavah na terenu. Država dejansko vzpostavlja preventivne preverjanje primernosti in strokovnosti ter nadomestno ukrepanje. Prosim, dve sliki, če jih lahko pogledamo. Prva govori o tem, kako imamo danes opredeljene stroške omrežnine v Republiki Sloveniji. Čim je bolj temno rdeče, toliko so višje, čim je bolj svetlo, imamo nižje vrednosti. Kot vidite iz te tabele, iz tega prikaza, je razlika danes med posameznimi območji in vodovodi zelo različno. Bi rekel, bi skoraj rekel lahko, da je protiustavno točno in s tem zakonom bomo postavili merila in kriterije, da bodo omrežnine na celotnem območju po enakih merilih in kriterijih vzpostavljene.

Drugi slajd, govori pa o vodarinah. Če pogledate tudi tukaj vse, kar je temno označeno, pomeni, da so izgube v teh območjih enormne in to izgubo plačujemo hočeš ali nočeš vsi tisti, ki seveda dobivamo položnice na svojih delih. Vse, kar je svetlejše in belo, pomeni, da so te izgube manjše, čim je bolj temno, toliko večje. Seveda del teh ukrepov ravnamo z ukrepi, ki so, kot so evropska sredstva za obnovo, bom rekel,vodovodov za izgubo, za odpravljanje izgub in povečanje odpornosti in povezavo posameznih vodovodov, delno pa seveda tudi z merili in kriteriji, ki bodo na podlagi tega zakona opredeljeni in dani na skupni imenovalec. Če pogledamo te podatke / nerazumljivo/ sistema v povprečni vodarini posamezni občini, ki prikazujemo na zemljevidu obarvane glede na določene kriterije, lahko opazimo na tem prikazu določene barvi izstopajo občine, kjer so povprečne cene storitev oskrbe s pitno vodo na kubični meter oziroma vodarine med višjimi v državi. Hkrati pa ne moremo mimo dejstva, da nekateri izvajalci oskrbe s pitno vodo v označenih občinah oziroma območjih poročajo precejšnje stroške povezane z vodnimi izgubami. Oskrba s pitno vodo kot omejeno daje naša Ustava posebno težo, ker se država zaveda svoje vloge pri tako pomembnem vprašanju kot je pravica do pitne vode, s tem zakonom uvaja preverjanje primernosti in strokovnosti izvajanja javne službe oskrbe s pitno vodo. Če država pri tem ugotovi, da občine ne ravnajo v skladu s tem zakonom kot ga predlagamo, jim naloži ustrezne ukrepe, da odpravijo nepravilnosti. Če občina teh ukrepov ne bi izvedla in bi zato lahko nastale škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, okolje in finančne posledice za državni proračun, bo država z nadomestnim ukrepanjem sama zagotovila oskrbo s pitno vodo. Ali mi to zvoni, da zaključim?