Kolegice in kolegi, jaz vas lepo prosim, da se vrnemo v dvorano, ura je že čas, da začnemo še eno nujno sejo, ki bo zelo kratka, zelo strokovna. In če boste podprli tudi predloge sklepov bo lahko imela zelo konkreten vpliv na življenje kmetov, da jim pomagamo zdaj, ko se je zgodilo nekaj, na kar sami seveda nimajo vpliva. Bom vprašala, ali smo sklepčni in če dejansko že lahko začnemo glede na to, da smo sklepčni.

Začenjam uradno 35. nujno sejo odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hvala vsem, ki ste prišli. Poslanke in poslanci, ki ste danes tukaj že od 9. ure zjutraj in gostom, ki jih bom kasneje predstavila.

Najprej bom prebrala pooblastila za nadomeščanje: Katarina Štravs nadomešča Jerneja Žnidaršiča. Sara Žibret je tukaj nadomešča Tomaža Laha. Magistra Alma Intihar nadomešča Aleša Rezarja, Bojan Podkrajšek nadomešča Jožefa Jelena in Franc Medic nadomešča Jožeta Horvata. Polovico imamo nadomestnih članov, vendar so tukaj.

Gremo k sprejetju dnevnega reda. Kot ste že sami dobili s sklicem 18. februarja predlog dnevnega reda je takšen, da obravnavamo točko Pojav bolezni modrikastega jezika in pobuda za financiranje cepljenja. Glede na to, da nisem dobila predlogov za spremembo dnevnega reda, bomo ta dnevni red tudi obravnavali. Za kratko predstavitev potrebe po nujni seji in potrebe po sklepu, ki je tukaj seveda najpomembnejši, bom sama v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije, ki smo predlagali nujno sejo, predstavila razloge.

Namreč, kot vsi veste, se je v naši državi letos pojavila bolezen modrikastega jezika, ki mu kratko rečemo btv. Bolezen je sicer veterinarjem dobro znana, žal pa je tudi dobro znana kmetom, ker je ta bolezen dejansko že v naši državi bila. Bolezen, ki prizadene predvsem parkljarje, to se pravi, prizadene govedo in ovce, je razširjena tako rekoč po celi Evropi. Zato je bilo vprašanje časa, kdaj se bo pojavila tudi pri nas. Pojavila se je sicer sredi zime, ko je nismo pričakovali, kar jasno kaže, da bolezen ubira svoja pota in da nikoli ne vemo, kdaj se bo pojavila. Zato je toliko bolj pomembno obveščanje, osveščanje rejcev in na drugi strani pripravljenost služb. Tukaj mislim seveda najprej na administrativno veterino, ki jo predstavlja Uprava za varno hrano, kot tudi terenske veterinarje, ki se dejansko srečujejo vsak dan s kmeti in najbolje poznajo njihove potrebe, predvsem pa strahove v tem primeru. V javnosti smo sicer naleteli na nekaj, bi rekli, zdrsov obveščanja uprave. Kajti mislim, da je bila bolezen, to je prisotnost virusa, potrjena v našem nacionalnem laboratoriju že kar 31. januarja, s tem, da smo, tako uprava, morali čakati na dejansko potrditev, izvid iz laboratorija Evropske unije. Zato seveda ni nobenega pravega razloga, vendar čakali smo. Na koncu se je uprava odzvala najprej tako, da je sklicala državno središče za nadzor bolezni, ki je edino pristojno, da odredi ukrepe. In upam, da so ti ukrepi na posestvu tudi že izvedeni. Ne glede na to, kaj in koliko in kdaj smo bili v javnosti, posebno pa kmetje, obveščeni o pojavu te bolezni, ki se jo kmetje dobro zavedajo, kako je lahko nevarna, smo slišali, žal, s strani uprave tudi, da zdaj ni velike možnosti, da bi se širila. Predvsem pa skrbi stavek, da bolezen ni smrtna oziroma da bolezen ne predstavlja velikega tveganja za slovensko kmetijstvo. Sama sem prepričana v nasprotno. Bolezen je lahko tudi smrtna, predvsem odvisno od tega, kateri tip se pojavi. Nevarna je seveda, kot smo rekli, za govedo in seveda za drobnico. Povzroča zelo veliko gospodarsko škodo in ravno zaradi tega je bilo že v preteklosti uvedeno cepljenje proti tej bolezni.

Zdaj pa k bistvu problema. Glede na to, da je bolezen neozdravljiva in da je edino učinkovito sredstvo poleg biovarnostnih ukrepov, ker tukaj niti ne delujejo najboljše, saj vemo, da jo prenašajo krvosese mušice, to se pravi, da je edini učinkoviti ukrep dejansko zaščita živali s cepljenjem. Zaradi tega v Novi Sloveniji predlagamo, da v kolikor se bi kmetje odločili za cepljenje, ponavljam pa, da je uprava že javno rekla, da kmete poziva k cepljenju, da se država odloči po vzoru drugih držav, da to cepljenje kmetom plačuje. Kajti, dejstvo je, da tudi po cepljenju lahko nastanejo določene težave. In dejstvo je, da v vsakem primeru bolezen, vsaj gospodarsko bo imela vpliv na posamezno kmetijo, če se bo in ko se bo tam pojavila in na koncu tudi na celotno slovensko kmetijstvo. Zaradi tega bi pozvala, kot sem rekla, odločevalce, da v dobri veri, da se da bolezen omejiti, se gre v cepljenje in da, kot sem rekla, po vzoru razvitih evropskih držav se tudi pri nas se lotimo zatiranja te bolezni tudi s preventivnim cepljenjem.

Zdaj bi prosila najprej predstavnike ministrstva oziroma verjetno je najboljše, da dam besedo direktorici uprave, da nam zelo na kratko pove, kakšna je v tem trenutku situacija v naši državi, koliko je živali pozitivne, od kod so te živali, so domače, so cepljene, niso cepljene. Kot vemo poleg protiteles so bili najdeni tudi z molekularno metodo, laboratorijsko, segmenti virusa, to se pravi, virus tukaj imamo, tu ni debate. In predvsem, kako uprava gleda na možnost cepljenja oziroma ali se bo odločila morda za obvezno cepljenje ali kot smo za zdaj zaznali, izključno za priporočeno cepljenje. In če se bo, potem se moramo vprašati naslednje vprašanje, zato imamo tukaj tudi goste, ali je to cepivo na voljo in v kolikem času ga lahko dobavijo? Kajti ne pozabimo, ne glede na to, današnje temperature, da je zunaj zelo hladno, se lahko temperature zelo hitro dvignejo na nivo, ko bodo mušice začele letati. In takrat bi pravzaprav že pričakovali, da bi bile živali, ki so dovzetne za to bolezen, cepljenje oziroma da bi že v tem času imeli na voljo cepivo oziroma da bi veterinarji se zorganizirali. Da bi kmetom lahko to zaščito nudili.

Vida Znoj, kolegica, izvoli, beseda je tvoja.