Hvala za besedo.

Spoštovani, hvala za vabilo!

Tudi na tem mestu je institucija Varuha človekovih pravic že večkrat opozorila in pa poudarila, da v bistvu se seznanjamo na pomanjkljivosti sistema osebne asistence, ki jih seveda dobimo s strani pobudnikov, torej tako izvajalcev osebne asistence kot samih uporabnikov, pa tudi osebnih asistentov in oseb, ki so, pri katerih se ugotovi, da niso upravičene do osebne asistence. In če v bistvu povzamem kaj pravzaprav najpogosteje pri varuhu ugotavljamo je, da še vedno odločbe niso v zadostni meri oziroma ustrezno obrazložene. Obravnavamo tudi ta trenutek kar nekaj pobudnikov, ki jim je bila bodisi ali odvzeta osebna pravica do osebne asistence ali pa v bistvu je bil zmanjšan obseg le-te in sicer brez ustrezno obrazložene odločbe. V enem od teh primerov je prosilec sicer uspel priti do ocenjevalnega obrazca izvedencev, ko se je po našem nasvetu tudi obrnil na Informacijskega pooblaščenca Republike Slovenije. Moram poudariti še enkrat, da neobrazložena odločitev že sama po sebi seveda pomeni poseg v človekove pravice in določba 22. člena Ustave jasno terja, da morajo biti odločitve obrazložene na način, da se ve zakaj je do te odločitve prišlo in pa tudi, da se na ta način omogoča, da se seveda posamezniki lahko odločijo za vlaganje pravnih sredstev. Trenutno se te odločbe v celoti sklicujejo na mnenje, ocene izvedencev in pa v bistvu le povzemajo te ugotovitve. Iz njih pa torej ni mogoče ugotoviti oziroma ni razvidno, zakaj je pravzaprav do take ocene prišlo, kar tudi pomeni, da posamezniku ni omogočeno, da se lahko na to oceno pritoži učinkovito. Varuhovo stališče že kar nekaj časa tudi je, ki ga ponavljamo, da bi ocena obrazca za ugotavljanje upravičenosti do osebne asistence morala biti sestavni del vsake obrazložitve. Smo pa zadovoljni, ker je v zadnjem času prišlo tukaj do pomembnih premikov. Nekaterim posameznikom je namreč uspelo, sicer v postopku sodnega varstva, doseči odločitev sodišča, da se zaradi neustrezne obrazložitve odločitev v upravnem postopku razveljavi. Tovrstna odločitev sodišča institucijo varuha človekovih pravic seveda navdaja z optimizmom, da bomo vendarle tudi slišani v tem našem stališču in pa, da se bo praksa odločevalcev v tem delu spremenila. Nadalje iz pobud, ki jih pri varuhu prejemam opažamo, da so seveda še vedno velike težave z zamudami pri odločanju o pritožbah zoper osebno asistenco. Seznanjeni smo s primeri večmesečnega čakanja na odločitev pristojnega ministrstva, kar je seveda še posebej zaskrbljujoče zato, ker pravice ne gre koristiti za nazaj, seveda jo pa posamezniki potrebujejo že od takrat, ko so jo vložili in takšne in tako dolge zamude so seveda nesprejemljive. Rada bi opozorila še na tretjo zadevo, in sicer na položaj starejših nad 65 let, tudi to smo večkrat že ponovili, da se pri starostni omejitvi postavlja resno vprašanje skladnosti z Ustavo. Glede na to, da je do osebne asistence lahko upravičena oseba po 65. letu starosti, če je bila seveda te storitve deležna že prej, ne pa tudi kasneje. In razlogi za tako različno obravnavo varuhu še vedno pač niso jasni in seveda tudi drugim ne, saj to vprašanje je sicer že v presoji pred Ustavnim sodiščem. Bi pa rada opozorila na en primer, s katerim smo se pri varuhu srečali nedavno in sicer prosilka, ki ni zmožna, ni sposobna samostojnega življenja po mnenju izvedencev ni upravičena do osebne asistence, kljub temu, da so bila priložena jasna dokazila, da pomoč potrebuje. Dokazila, tako zdravstvene dokumentacije kot mnenja CSD kot tudi svojcev so na to pravzaprav pokazala, vendar pa so utemeljili oceno, da ni upravičena do osebne asistence zato, ker je poleg tega, da ima v najvišjem obsegu že zagotovljeno pomoč na domu, da - pozor - pri preostalih potrebah se nanaša na pomoč moža, prijateljev ali skupnosti. Spoštovani, tega dela ne moremo preložiti na svojce, ne moremo preložiti na socialno mrežo, ki jo posameznik, ki pomoč potrebuje, ima. Pomoč družine, pomoč prijateljev, je lahko neka začasna rešitev ali pa kot neka dodatna pomoč. Vsekakor pa to z vidika vključevanja invalidov v širše okolje, v njihove aktivnosti, in pa za dvig kakovosti njihovega življenja ne more biti dolgoročna rešitev in zato takšne zgodbe enostavno ne moremo razumeti. V tem konkretnem primeru, ki sem ga navedla, nas sicer veseli, da je CSD se izpostavil, nasprotoval tudi tej odločitvi, kljub temu, da sicer se sedaj v popolnosti praviloma sledijo izvedenskemu mnenju. Zakaj? Zaradi tega, ker tudi vedo, da je, zaradi pomanjkanja ustrezne podpore ta konkretna pobudnica bila že prikrajšana za določene aktivnosti, morala je opustiti določene svoje dejavnosti, prav tako jih je moral opustiti njen mož, ki pač ves čas skrbi zanjo in to je vsekakor povsem v nasprotju z namenom Zakona o osebni asistenci in dejstvo, kot sem rekla, da ima nekdo svojce, socialno mrežo, ne more biti nek dodaten razlog, da se to upošteva pri sami oceni do upravičenosti do osebne asistence. Strinjam se seveda tudi to, kar je predstavnik ministrstva navedel z Zakonom o osebni asistenci smo v Sloveniji naredili izjemen korak k bolj aktivnemu vključevanju invalidov, vendar pa ta primer nas v bistvu žalosti, ker res si ne želimo, da bi to v praksi se ne zagotavljalo oziroma da se bi v luči bodisi financiranja, bodisi ne vem, morebitnih tveganj, zlorab, kakorkoli to držali samo na papirju. Mehanizmi nadzora, poudarjam, morajo delovati, vendar pa, kot smo že večkrat poudarili, ne na račun tistih, ki to pomoč zares potrebujejo. Država, večkrat rečemo, je s sistemom osebne asistence zagotovo postavila visok standard, ki ga ne more več rušiti, ki ga ne more več nižati. Naj ob koncu povem še to, da pri varuhu pogosto prejemamo pojasnila odgovornih v povezavi z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, kar smo tudi danes že slišali. Mi imamo sicer veliko odprtih vprašanj še vedno iz naslova dolgotrajne oskrbe. Najmanj, kar je, bi rada opozorila ponovno na razkorak med tem, da Zakon o dolgotrajni oskrbi seveda posamezniku omogoča največji obseg pravic v trajanju 110 ur mesečno, medtem ko Zakon o osebni asistenci pravice priznava zgolj posameznikom, kjer je najmanjši obseg pravic v trajanju 30, najmanj 30 ur tedensko. In govorim, da tukaj padejo nekateri vmes, ki pravzaprav te pomoči nikakor niso deležni; govorim o tistih, pri katerih je potreba po pomoči v obsegu večja kot 110 ur mesečno pa hkrati manjšem od 30 ur tedensko.

In za konec bi rada ponovno pozvala, da odločevalci, ki tudi poznajo težave, številne stiske, kršitve, na katere tudi varuh opozarja, da se godijo, da se v bistvu sistemsko uredijo in da se v bistvu zagotovi storitve, ki jih vsak posameznik potrebuje. Osebna asistenca ni edina oblika pomoči, ki lahko najranljivejšim skupinam pomaga, zato večkrat tudi rečemo, da je treba hkrati krepiti tudi druge oblike pomoči; govorim o močni paliativni, patronažni službi, govorimo o pomoči na domu, o oskrbovanih stanovanjih, o močnem sistemu drugih oblik deinstitucionalizacije. Pri posamezniku, za katerega se oceni, da potrebuje pomoč, je potrebno zagotoviti drugo pravico v primerljivem in ustreznem obsegu. Varuhu, se pravi kot inštituciji, je seveda vseeno kako se ta pravica imenuje, prepričana pa sem, da uporabniku, ki pa to pomoč potrebuje, pa še toliko manj. Samo še besedo glede na kritično in akutno pomanjkanje kadra na področju socialnega in zdravstvenega varstva. Še enkrat poziv s strani institucije varuha, da dokler država za to področje ne bo namenila zadostnih sredstev, ne bomo ne dolgoročno vzdržni na tem področju niti ne bomo zagotavljali kakovostnega sistema. In enostavno se bo treba odločiti, v kakšni državi želimo živeti in koliko sredstev bomo za to socialno varnost namenili. Hvala.