Spoštovana predsednica, spoštovani člani in članice komisije! Jaz sem se zdaj zaradi tega javil, ker bi rad to podčrtal, kar je kolega Janko Male povedal. Tudi na žalost iz tega razloga, da sem v zadnjih 20. letih opazil, da je ta skupni kulturni prostor dejansko, da je to bila lepa fraza, ampak dejansko je to kulturno sodelovanje na najnižji ravni med kulturnimi društvi skoraj zamrlo in zato sem vesel, da je tudi Ministrstvo za kulturo zdaj tako proaktivno vstopilo v to sodelovanje in bi to rad podčrtal, kar je kolega Male povedal, da je dejansko potrebno, da se to najde tudi v programih, potem v rednih programih kulturnega ministrstva. To, kar je pa meni in zdaj bi tukaj tudi govoril kot župan, ki ima vsak dan stik na podeželju z ljudmi, bi pa že rad izpostavil, da potrebujemo neko prioriteto in prioriteto jaz vidim ravno v tem trenutku, ko pri nas, ko imamo hud upad slovenskega jezika v javnosti, po naših družinah, po naših vaseh in občinah, da bo nujno potrebno, da čim bolj vključimo mlade, se pravi, od otroškega vrtca do osnovnih šol v ta skupni slovenski svet, ker meni nič ne pomaga, če se 80 odstotkov otrok prijavlja v naših občinah k dvojezičnem pouku, če pa izven šole ne začutijo tega slovenskega sveta. Naša društva se sicer trudijo, da v določenih segmentih ponujajo določene ponudbe, ampak jaz mislim, da moramo to dejavnost profesionalizirati in tukaj si bi želel dejansko tudi kulturne ponudbe, profesionalne ponudbe za naše šole, za naše vrtce, da jim dejansko omogočamo ta živ stik po eni strani in obratno, če govorim zdaj tudi praktično naša ljudska šola enkrat na leto organizira jezikovni teden v Piranu ,in če se mora potem šola boriti pri županu in pri podjetnikih za to, da si pridobi nekaj 100 evrov, da se lahko sploh peljejo v Piran, potem je to napačen pristop k temu projektu, se pravi, da bi tukaj morali vključiti tudi Ministrstvo za šolstvo še bolj proaktivno v te zadeve, da dejansko širše omogočamo tudi te jezikovne tedne tukaj v Sloveniji.? Ker nekaj smo opazili starši, ki sicer sami ne govorijo več slovensko, imajo pa še to narodno identiteto v družini s starimi starši, starši ko potem otroke spremljajo v Piran, ko se vračajo, imajo čisto drug pogled na Slovenijo in na ta slovenski svet in na slovenski jezik. To ni nek jezik, ki ga še morda tu in tam na Koroškem govorijo, ampak dobijo en, bi rekel, spoštljiv odnos do jezika in s tem tudi do slovenske države. In, če bi še nekaj kritičnega lahko pripomnil. Danes v mlajši generaciji ni več tako, da imajo vsi takšen odnos, kot ga imamo mi do tega skupnega slovenskega prostora, do Republike Slovenije ne. Če bi šli v raziskavo, koliko mladih na Koroškem še govori o matični državi Republiki Sloveniji, potem bi jih morali iskati, da bi jih našli, da imajo to vez do Republike Slovenije. In tudi to je neka naloga, ki jo imamo, da ustvarimo dejansko programe, konkretne programe za mlade, da dojamejo ta slovenski svet. Nič ne pomaga, če zaključijo maturo na slovenski gimnaziji in potem en teden ali pa nekaj dni gredo v Slovenijo, ampak to mora biti neka strategija, dolgoročna strategija, če želimo ohraniti slovenski jezik v našem prostoru in predvsem, kar je važno, se izpostaviti novimi izzivi. To ne moremo več delati kot v 20. stoletju. Danes mladi drugače funkcionirajo in s tem bi zaključil socialne mreže, socialni mediji so izrednega pomena in tudi to je en del, ki ga moramo upoštevati. Da ne govorimo samo o časopisih. Hvala.