Jaz sem Jože Osterman. V tem hipu, predsednik Nadzornega odbora ZKD Slovenije, se pravi Zveze kulturnih društev Slovenije in moja predsednica, ki sedi na desni moji strani, me je pooblastila, da pač, ker sem tudi zapisoval stališča predstavim to, kar smo zapisali.

Poglejte, vesel sem, da je gospa Vesna Humar tako dobro ocenila naše srečanje v Novi Gorici. Jaz mislim, da so sploh srečne zvezde nad to problematiko zasijale v hipu, ko so pravzaprav štirje odločilni ljudje iz Gorice, to sta oba državna sekretarja, pa moja predsednica, pa mislim, da tudi gospod Arčon, ki, Goričani namreč izpričujejo izjemen občutek za to sodelovanje, da je bila ta stvar tako enoglasno podprta. Namreč delam že dalj časa v Zvezi kulturnih društev Slovenije. To pobudo smo imeli kar nekaj let prej, uspelo je šele letos. In mislim, da je indikativno, kako se je ta odnos do zamejstva razvijal potem v samostojni Sloveniji, kako je pravzaprav bolj subjektiven odnos do tega vprašanja zamejcev, kot vem, da Slovenci zunaj ne marajo tega izraza, ampak meni bo verjetno še parkrat to šlo, ker sem nekako navajen tega, kako so ti zamejci pravzaprav to stvar dojemali in da na tej osnovi lahko veliko naredimo. Ne terja veliko denarja, terja pa veliko občutka, veliko aktivizma, razmišljanja in seveda prijateljskih stikov med ljudmi.

Krovne zveze združujejo ljudje, ki delajo v glavnem prostovoljno. To je kulturno gibanje, to niso kulturne inštitucije, vsaj večinoma ne. In če to kulturno gibanje, temelji na medsebojnem zaupanju, na medsebojnem spoznavanju in seveda na medsebojni stalni aktivnosti, vse to pa morajo podpreti pač odgovorni nosilci državne oblasti, seveda lokalne oblasti in druge, ki pač skrbijo za to dejavnost. Tukaj se začenjajo stvari krhati. V materialu sem vam natančno napisal, kako pravzaprav počasi nastajajo nekatere indikacije, da temu področju ne namenjamo več tiste, bi rekel, energije, tiste ljubezni, ki je nujna za to, da se pravzaprav neka narodna skupnost živi kot celota. Tudi navade ljudi se spreminjajo, žal. Jaz imam osebno izkušnjo, pravzaprav neverjetno, kako nekateri domoljubi, ki mahajo tako rekoč vsak teden z zastavami in govorijo o slovenski suverenosti in identiteti, kako se jim pogled zapre in ne seže več čez državne meje. To so zelo problematične zadeve. In tukaj pravzaprav ne obstaja faktor, ki bi to pomenil, to domoljubje namreč meji, naš organizem, meji seveda tudi na nasprotovanje manjšinam oziroma bom rekel etničnim skupnostim, ki živijo v Sloveniji in je seveda pravzaprav korenina ena sama in ta je slaba. To je tisti odnos, da je pravzaprav Slovenija »first«, ampak samo do meja. To je seveda problem, ki ga moramo rešiti. Ni lepo. Človek gre v časih v zamejstvo, se zgleduje, obišče društva, sodeluje z zamejci in se počuti majhnega, ko vidi, kakšna ljubezen, kakšna energija preveva te bi rekel zamejce, v njihovem kulturnem delu. Prideš nazaj, je to ena sama ravnodušnost, ki seveda nima nobenega smisla. In zaradi tega je pravzaprav včasih občutek človeka, ki prihaja iz Slovenije, pa ima nekoliko izkušenj s prejšnjimi obravnavami zamejcev in njihovega odnosa, da so postale nekakšna kolateralna škoda, ki je pač bila svoj čas dobra za, bi rekel, uveljavljanje nekaterih političnih tenzij, ki so bile dobro uveljavljene. Slovenija je dobila izkušnjo in tudi ugled na tej osnovi, ampak v principu je to odnos, ki je zmeraj bolj ravnodušen.

Naštel sem vam nekaj drobnih zadev, kar se tiče odnosa krovnih zvez oziroma, pardon, oblasti do krovnih zvez, pravzaprav znižujejo razpoloženje. Ne gre za velike zadeve. Ampak poglejte, če en sklad za kulturne dejavnosti kar naenkrat ne sprejme več v nadzorni odbor, kar je bilo prej železno pravilo, zamejca, je to seveda indikator na katerega ne moremo biti ponosni. In seveda ni nobenih bi rekel zadev ali pa nobenih vprašanj naknadnih, ki bi pomagale bistrit to zadevo. Upoštevam in spoštujem to kar je rekel gospod Rusjan, kar se tiče nacionalnega programa kulture. Samo da se razumemo, niti najširšega okvira niste dali v tem nacionalnem programu, čeprav so bile pripombe in ni bilo niti konsistentnega odgovora na kar nekaj vprašanj, zakaj pravzaprav to poglavje ni vsebovano v nacionalnem programu kulture, prej je pa zmeraj bilo. To so take zadeve, ki ne terjajo veliko energije. Terja zgolj en zaupen razgovor, eno pametno, bi rekel, komunikacijo in seveda v tej smeri vzbuja veliko boljše vzdušje pravzaprav, z malimi sredstvi. Tako da zdi se mi, da moramo zelo malo narediti, da bi, bi rekel, realizirali nekatere pobude, ki so.

Kar se nas tiče, smo bili navdušeni nad pobudo, ki ste jo dali Uradu za zamejce. Gre za koordinacijo, ki bi dopolnila, mi bi si želeli, da bi bila prva, da se razumemo, na kulturnem področju, ker je, to se mi zdi, najbolj bistveno za delovanje skupnega kulturnega prostora, ampak bomo pač tretji. Ampak ne gre za to, da bi ta koordinacija opravila neko formalno vlogo in bi pač bila še eno telo. Gre za to, da v tej koordinaciji dobijo krovne zveze iz zamejstva vlogo subjekta, tvorca kulturne politike Slovenije tudi oziroma tega skupnega prostora. Za to gre. Ker poglejte, principi razpisov, ki jih zdajle te zamejske krovne zveze dobijo, so pač taki, daš razpis, potem se to meša v neko oziroma obravnava na neki komisiji z vprašljivim, kjer je vprašljiva osnova koliko ljudje sploh poznajo in načela funkcioniranja kulturnega prostora. Govori se potem o nekih projektih, kot da se gre v krompirju, pa ne vem, o jabolkih, o nekih produktih, ne govori se pa o energiji, ki združuje, ki seveda ustvarja in dela tisto zaupanje, ki ga moramo v skupnem prostoru stalno gojiti in ga pač pospeševati oziroma delati čim bolj učinkovitega. Oprostite, da tako subjektivno pravzaprav govorim. Mogoče sem naredil komu krivico, ampak jaz to čutim, ker sem zelo veliko časa delal na teh področjih. In mi je pravzaprav žal, da se zmeraj slabše počutim, ko se vračam recimo iz Koroške ali pa iz zamejstva. Saj ne gre za velike zadeve, ampak, ko gledam ljudi, ki se matrajo na oni strani, katerih zavest je neverjetno visoka, jaz sem tako majhen, da se razumemo, ko mi razlagajo kaj čutijo do slovenstva. To je tisto kar bi morali popraviti in pravzaprav na vseh odločujočih bi rekel, predstavnikih oblasti je to, da poskušajo vsaj z delčkom svoje energije malce bolj pomisliti na te zadeve. Upoštevati zamejstvo kot, bi rekel, živo obrobje tega našega naroda, ki deluje še vedno z enimi /nerazumljivo/ tako rekoč vsaj moral bi to biti, na kulturi, in da se dogovorimo za to, da te stvari naredimo. Zdaj, kar se krovnih tiče, akcijski program, največ osnove za to je pravzaprav v javnem skladu za kulturne dejavnosti, tako smo določili, tako naj bi bilo. Saj ne vem, ali je danes kakšen predstavnik javnega sklada, se mi zdi, da ne. A ja, pa ste. No, se oproščam, sem vesel, ker sem bil že pripaden, če ne bi bilo nobenega, mislim da je tam torišče tega kaj moramo delati, in da ta koordinacija ima vse možnosti, da zaživi in moram reči, da je najbolj v skladu s tem dokumentom, ki smo ga podpisali, če bo Urad za Slovence po svetu, če bo javni sklad in Ministrstvo za kulturo tu združil svoje moči. In svoje energije, se mi zdi, da bomo zelo hitro bistveno izboljšali situacijo, se pravi, tisto, klimo, ki mora v takih zadevah, ki zahtevajo medsebojno zaupanje pač obstaja. Lepa hvala.