Hvala za besedo.

Predsedujoči, odzval bi se na nekatere navedbe gospoda ministra, ki je povedal pač kar nekaj resnice. Imam pa malo drugačno, drugačno optiko, ki bi, mislim, da bi jo morali pri politikah zasledovati.

Začnimo z vprašanjem rasti plač in rastjo cen osnovnih življenjskih potrebščin, torej energentov, kruha in podobnega. Dejal sem, da te cene, recimo jim, delavska inflacija, rastejo veliko hitreje, kot raste povprečna inflacija. To zagotovo drži, drži to v tem trenutku in drži to v posebej. Drži to pa v preteklih letih. V letih 2022, 2023 je bila delavska inflacija, astronomska. V povprečju se je izkazala morda tam nekih 10 odstotkov, kar je za delo, delavska gospodinjstva, so bile pa 20 procentne, 30 procentne podražitve in to se nikoli ni odrazilo pri uskladitvah minimalne plače. Nikoli. V kolikor se zdaj usklajuje minimalna plača, kvečjemu lahko rečemo, da podražitve za nazaj prinaša noter, pa še to zelo slabo, glede na to, da iz leta v leto minimalne plače drsijo pod prag revščine, kupna moč delavskih gospodinjstev pada, plače se nižajo in ne višajo. Imamo naračunano številko, 3,2 odstotka se je zmanjšala kupna moč prejemnikov minimalne plače v zadnjem letu kot posledica minimalne uskladitve minimalne plače za leto 2024. 3,2 odstotka imajo ljudje manj. Tu moram dodati še nek zelo življenjski / nerazumljivo/ in to je, da, ja, te številke, ki jih navajam so grozne, številke statistike revščine so grozne, ampak realna življenja ljudi od zadaj, za temi številkami, so pa še veliko hujša, ker imamo vse te metodologije in izračune in instance, ki poskušajo na enem ali drugem vogalu dajati od sebe lepšo sliko, kot jo dejansko imamo. Realno stanje je veliko slabše pa veliko hujše kot se odraža v nekih povprečnih številkah, izračunih inflacije, statistikah revščine in tako naprej. Pa kljub temu, če pogledamo realno draginjo, realno inflacijo, se že na tej ravni pokaže, da višina minimalnih plač nedorašča delavskih potreb in usklajevanje višine minimalne plače na minimalni možen znesek kot ga zapoveduje zakon, pa servisira pohlep kapitala, ne pa potrebe običajnega delavca. Prejemnikov minimalne plače ni malo, 50000 jih imamo v tej državi. Poleg tega minimalna plača vpliva tudi na vse ostale plače, ker funkcionira kot neko plačno sidro. Delavcem omogoča, da se organizirajo, pritisnejo za dvig vseh ostalih plač, kar se je izkazalo tudi v drugih evropskih državah. Povsod, kjer so bolj pogumno dvignili minimalno plačo, je temu v naslednjih letih sledil tudi rast vseh ostalih plač. Navsezadnje ta isti trend lahko prepoznamo tudi pri nas. Skratka, minimalna plača je eno izmed redkih orodij, ki jih politika neposredno v svojih rokah ima za to, da kroji plačno politiko v tej državi. Mora ga uporabiti za to, da se delavski standard izboljša. Z dvigom minimalne plače se dvignejo tudi vse ostale plače. Nov izračun minimalnih življenjskih stroškov je zagotovo dobrodošel, ni pa to neka projekcija, ki lahko nadomesti dejstvo, da so se minimalne plače v preteklih letih usklajevale pač minimalno in da je za to materialni položaj prejemnikov teh minimalnih plač padel. Pred zadnjo uskladitvijo veste kakšne so bile, spet sem nazaj pri tej statistiki in pri teh številkah, kakšne so bile te številke, prag tveganja revščine 902 evra, minimalna plača 901 evro. Skratka, že na papirju, že statistično imamo minimalno plačo, ki ne lovi praga tveganj revščine. In zdaj, da frekventneje izračunavamo minimalne življenjske stroške na katero je pripet vsakokratni izračun minimalne plače je zagotovo dobrodošlo. To je pravilna politika. Kodificirati je bilo treba v zakon, ne da se izračunavajo na šest let, ampak da se izračunavajo na tri leta. Ampak spet to ni nek mehanizem, ki bi delavcem, prejemnikom minimalne plače prepoznal sadove gospodarske rasti. Kaj predlagamo s tem našim zakonom? Ni kar tako nek višji znesek za koliko se morajo dvigniti minimalne plače, ampak smo zelo jasno povedali. Prvič, 3,2 odstotka, kolikor so bili delavci pri minimalki usklajevanja v prejšnjem letu se mora minimalna plača dvigniti izredno. Drugič, poleg inflacije naj se upošteva tudi gospodarska rast. Jasno je, da moramo to v zakonodaji spremeniti. Jasno je, da je trenutni Zakon o minimalni plači prekratek, saj se čisto življenjsko to odraža na dejstvu vedno večjega števila revnih zaposlenih. Leta 2023, ko je prišlo do največjega dviga minimalne plače pri nas, je šel ta dvig na račun uskladitve cen, se pravi spodnje meje, ko jo določa obstoječi zakon in ne zaradi politične odločitve v smislu, zdaj so se pa ljudje res znašli v neki bedi, dajmo jim pomagati. In ta realna delavska inflacija, ki nas pesti, ki nas preganja, ki stiska ljudi, Ki tiska, delavska gospodinjstva je že zdavnaj ta dvig pojedla. Zdaj, vprašanje, kako dvig minimalnih plač vpliva na zaposlenost, je pa seveda konfliktno vprašanje, je na tej točki odprto. Sam bi dejal, da dvig plač podpira domače povpraševanje in kot tako je v splošnem koristno za gospodarstvo in je koristno za ohranjanje ravni zaposlenosti. Še več, koristno je v smislu izgradnje neke gospodarske suverenosti, da imamo mi bolj robustno gospodarstvo, da imamo mi bolj robustna podjetja, da imamo mi bolj robustne delavske plače iz naslova domačega povpraševanja in smo bolj odporni na razno razne šoke, kot je recimo ta z Donaldom Trumpom, carinami in drugimi norimi politikami. Absolutno pa ne morem sprejeti argumenta, da bo boljši dvig minimalnih plač podrl zaposlenost v razmerah, ko je uradna politika te države, da se uvaža Filipince češ, ni dovolj delavcev, ne najdemo dosti delavcev, dajmo, dajmo pripeljati v to državo Filipince. In da se potem to postavlja še v nek specifičen kontekst, zdaj pa, in se delavcem razlaga, glejte, če boste zahtevali več pol boste ostali sploh brez, brez vsega, ker boste izgubili svoje zaposlitve. To je pa, prvič, je neresnično, drugič je pa grozno cinično do teh ljudi, ki garbajo na minimalni plači. Niti ni odgovor na porajajoče se morebitne gospodarske probleme, da se subvencionira nerentabilni kapital, sploh pa to ni odgovor kot oziroma ni to neka alternativna pot kako naj se razrešuje slab materialni položaj delavcev na minimalni plači. Mislim, če se najde dosti denarja za to, da se zdaj rešuje nerentabilni kapital za one fabrike, ki bi morale biti že zdavnaj robotizirane, ne pa da lomijo delavske hrbte. Potem naj se najde tudi denar za minimalne plače. Ampak te politike, ko se vedno, vedno rešuje kapital in nikoli se ne pomisli na običajnega delavca, so v resnici simptomatične. Že uvodoma sem vam povedal, kje smo v državi z dobički. Pa to ni nek prerez samo tukaj in zdaj, to je indikativno že za dolgoletne trende. 7,7 Milijarde evrov čistega dobička v gospodarstvu samo v zadnjem letu, več kot milijardo evrov čistega dobička za banke, 20 odstotna rast bogastva multimilijonarjev, najbolj privilegiranih ljudi v tej državi. Ampak, ko pa pridemo do delavcev, opa pa ne zahtevajte več, sicer boste ostali brez vsega. Zakaj se vedno znova in znova znajdemo v situaciji, ko kapital pobira sadove ustvarjenega bogastva, stroške naj pa nosijo delavci s prenizkimi plačami ali pa zdaj očitno kar z grožnjo, da bodo sploh ostali brez dela in da bodo ostali brez dohodka sočasno, ko se beležijo že desetletja rekordni dobički. In pa ali nismo mi prišli v parlament točno z obljubo, da bomo to spremenili, da bomo ljudem zagotovili solidarno prihodnost, da bomo zmanjšali neenakost in da bomo na prvo mesto postavili ne reševanje kapitala, ampak dvig blaginjo običajnega delavca. To niso neka stališča, ki bi jih sam zastopal v javnem prostoru. Tekom obravnave debat in priprav na zagotavljanje višine minimalne plače v letu 2025 se je oglasila cela paleta različnih sindikatov, ki so pozvali k višjemu dvigu minimalne plače kot je bil ta tudi izveden. Jaz mislim, da bi jih moral poslušati. Mislim pa tudi, da to ne bi smelo biti odvisno od vsakokratnega ministra, ampak da je potrebno bolje, bolj robustno zastaviti Zakon o minimalni plači približno na ta način kot vam ga danes predlagam v obravnavo, da se spodnji tega minimum tega koliko znaša minimalka bistveno popravi, in da delavske plače dejansko lovijo draginjo, ne pa, da za njo zaostaja. Hvala.