Ja, hvala lepa. Sam bom tudi začel s kratko zgodovino minimalne plače.

Res je, minimalna plača je v prejšnjem desetletju rasla zelo počasi. Če primerjamo dve šestletni obdobji, 2011 do 2018 in 2018 do letos bomo ugotovili, da je v obdobju 2011 do 2018 zrasla za pičlih 12 odstotkov, od 2018 do letos pa za 48 odstotkov. Vmes, se pravi 1. 1. 2019 smo sprejeli zakon, ki danes velja o minimalni plači. Ta je bil dogovorjen med takratno zunaj koalicijsko partnerico Levico in pa Vlado Marjana Šarca. In kot kažeta ta dva podatka, smo s tem sprožili štirikrat hitrejši tempo rasti minimalne plače, kot smo ga poznali v desetletju prej. Sočasno s tem raste tudi povprečna bruto plača v Sloveniji in lani ob koncu leta je v Slovenijo prišla novica, da je naša povprečna bruto plača prehitela italijansko. Ob italijanski meji, slovensko italijanski meji vam tudi znajo povedati, da se zdaj že dogaja, da italijanske trgovke hodijo delat k nam, ker so tukaj plače boljše kot na zahodni strani meje, kar mislim, da je tudi zgodovinski unikum. Lani smo ob tem dosegli še en mejnik in to je bilo tudi konec koncev dolgoletno prizadevanje stranke Levica. To je princip, da nobena plača ne sme biti pod minimalno v javnem sektorju in tako smo plačno reformo v javnem sektorju postavili na temelju, da mora biti prvi plačni razred enak minimalni plači iz lanskega leta, 1253 evrov. S tem smo izboljšali marsikatero plačo in to ne za 3 % ali pa 5 %. Ampak, če pogledate, koliko bodo zrasle plače, vam bom dal samo tri primere, policistom za 34 odstotkov, gasilcem za 38 odstotkov, socialnim delavcem za 24 odstotkov in tako dalje. To so resne rasti plač tistih, ki delajo v javnem sektorju. Podobno si prizadevamo narediti tudi v zasebnem sektorju. Na ministrstvu smo v tem mandatu postavili sektor za politiko plač, ki ga vodi Andraž Bobovnik, ki sedi poleg mene. S te seje se bova opravičila 15 čez 3, ker imava vnaprej dogovorjen že en mesec sestanek s socialnimi partnerji, kjer se dogovarjamo, kako princip, da nobena plača ne sme biti manjša od osnovne plače vzpostaviti tudi v zasebnem sektorju. To bi v resnici pomenilo resno pač izboljšanje položaja vseh, ki v zasebnem sektorju delajo. Ne smemo pozabiti, da prejemnikov minimalne plače je nekaj odstotkov, mislim, da je bilo v javnem sektorju lani okrog 6 odstotkov. V zasebnem sektorju smo tudi tam okrog. In če se pogovarjamo o tem, kako izboljšati materialni položaj vseh, moramo vedeti, da država ima samo možnost določiti minimalno plačo, v dogovoru s socialnimi partnerji pa seveda se lahko dogovorimo kako bomo popravili druge plače v državi in ni samo minimalna plača pač pa vse plače.

Zdaj, če se malo obregnem v zadnje uskladitve. Trenutni zakon daje, v bistvu, predpisuje dvoje. Prvo je, da minimalna plača ne sme biti manjša kot 20 odstotkov, pač nad minimalnimi življenjskimi stroški. Druga pa, da jo določi minister, pristojen za delo, po posvetu s socialnimi partnerji. V prvem letu našega mandata smo izvedli največji dvig po letu 2009 oziroma deset. In sicer smo takrat plačo dvignili za 100 evrov neto v enem letu. Ampak kot veste je tistemu dvigu in tisto leto sledila tudi velika inflacija. Problem je, da če se zgodi hitra rast plač, pa za sabo jo spremlja pač tudi visoka inflacija, To pomeni, da si ljudje z višjimi prihodki ne morejo privoščiti več. Tako da je vlada si takrat postavila za cilj, da inflacijo znižamo in inflacijo smo v dveh letih znižali z 10 odstotkov na 1,9 odstotka. In to ne govorim samo o splošni inflaciji, tudi če pogledamo inflacijo malo bolj podrobno, bomo videli. Letos oziroma lani je bila inflacija 1,9 odstotka v splošni stopnji. Hrana se je podražila za 2,6 odstotka, oblačila in obutev za 1,2 odstotka, stanovanje, elektrika in ogrevanje za 1,3 odstotka. Najbolj med temi podrobnostmi so se podražile restavracije in hoteli za 4,1 odstotka. Torej tudi ni res, da naj bi inflacija osnovnih življenjskih potrebščin bila bistveno višja od splošne ravni. Nasprotno, pri hrani je nekoliko višja, pri stroških stanovanj, oblačil in tako naprej, je celo nižja. In to je dober pokazatelj, da so cene v državi stabilne in da ljudje, ki dobijo višje plače, si za to lahko tudi več privoščijo. To je cilj. Zdaj z ozirom na letošnje leto bi tudi rad povedal, da seveda to svobodo ministra za delo, da določi samo minimalno plačo, spremlja tudi odgovornost in mora pogledati kaj leto, ki je pred nami prinaša. Letos, kot vidite, kaj se po svetu dogaja, ne bo dobro leto. Nemška avtomobilska industrija, na katero je vezan del slovenskega gospodarstva, je že nekaj časa v krizi. Slovenska podjetja poročajo o resnih upadih naročil. Novoizvoljeni ameriški predsednik Trump uvaja carine in podira svetovni trgovinski sistem. In vsi ti šoki se bodo, na žalost, poznali tudi v Sloveniji in v Evropi. Mi ohranjamo polno zaposlenost. Zaposlenost je na najvišji stopnji v zgodovini. Lani nas je en milijon vplačevalo v pokojninsko blagajno. In zadnja stvar, ki bi jo želel kot minister za delo povzročiti je, da bi z nepremišljeno politiko začel podirati zaposlenost. Torej, letos smo letos začeli z obratno politiko. In sicer, v pripravi, zdaj je tik pred tem, da končamo medresorsko obravnavo, socialni partnerji so ga na obeh straneh, sindikalni in delodajalci, že sprejeli, je zakon, ki bo vzpostavil krizne sheme za skrajšani delovnik med krizo. Se pravi, v kolikor pride do krize, v kolikor se padanje naročil začenja poznati, da bodo ljudje izgubljali delo, ne bomo dopustili, da ljudje pristanejo da pristanejo na zavodu, ampak bomo uvedli skrajšan delovni čas, ki ga bo subvencionirala država, zato da lahko zaposlitve ohranijo in da se ohranijo delovna mesta, s tem pa tudi njihov stabilen socialni položaj. Najslabše od vsega bi bilo, da pustimo, da pač začne to propadati, ker to pomeni, da bi se ljudje znašli v brezposelnosti, ta bi nas pa potegnila v spiralo, kakršno smo gledali po finančni krizi. Tako da, politiko je treba gledati celokupno. In se strinjam s predlagateljem, revščina v Sloveniji je problem, se jo pa tudi z vso resnostjo lotevamo.

Povedal bom nekaj ukrepov, ki jih bomo proti revščini letos naredili. Prva stvar je, da bomo po letu 2022 - o tem smo tudi že dogovorjeni s socialnimi partnerji - napravili nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, ker se je vmes zgodila inflacija, zato da bomo ob koncu leta imeli podlago, da se resno pogovorimo o tem, kakšna je ustrezna višina minimalne plače. Seveda ob koncu leta, potem ko vidimo kaj bo to leto prineslo, ko sem prepričan, da bo treba biti previden in bo treba narediti vse, da branimo zaposlitve, da ljudje ne bodo izgubljali dela, da ljudje ne bodo padli v brezposelnost. Ampak do konca leta bomo imeli pripravljen nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, da se pogovorimo o novi ustrezni višini minimalne plače.

Druga stvar je pokojninska reforma, kjer smo že z lanskim letom namenili posebno pozornost dvema najbolj ogroženima skupinama upokojencev pri nas, to so vdove in invalidi. To so namreč gospodinjstva, ki so najpogosteje pod pragom tveganja revščine. Namreč, če je splošna stopnja nekje v Sloveniji po navadi okrog 12,7 odstotka, je, če pogledamo spet podrobno, več kot 25 odstotkov vdov in vdovcev, ki so upokojeni, pod pragom tveganja revščine, v invalidskih gospodinjstvih je pa takih kar 37 odstotkov. To je bil razlog, zakaj smo lani določili o posegu v pokojninski sistem, da vsak vdovec ali vdova mora dobiti vsaj zagotovljeno pokojnino in ne manj. Se pravi, če partner umre, vsaj zagotovljeno pokojnino, to je 748 evrov. Prej, če karikiram, če je imel partner 500 evrov, žena pa 300, je ona pač dedovala teh 500 evrov in nič več. Zdaj mora ta vdova dobiti 748.

Drugo. Pri invalidih smo pa bistveno izboljšali način, kako se zanje odmerjajo pokojnine, za to, da ne bodo pristali na teh mizernih pokojninah, ki so letos 468 evrov. S pokojninsko reformo bomo tudi ta del naslovili: kako izboljšati materialni položaj invalidskih upokojencev, ki res živijo v revščini.

Tukaj bi omenil še romsko populacijo, ki je ena od najbolj socialno ogroženih pri nas. Tukaj kot minister za delo koordiniram medresorsko skupino, ki je pripravila paket petih zakonov, ki bodo v kratkem prišli v Državni zbor, naslavljajo pa zelo širok položaj romske skupnosti, se pravi, vrtec, šola, zaposlovanje in socialno vključevanje, zato da bomo poskrbeli, da ustvarimo generacijo Romov, ki bodo vključeni že v vrtec, ki jim bomo pomagali dokončati šolo. Preko zavoda za zaposlovanje se trudimo iskati delodajalce in mentorirati, da bi zaposlili neko kritično skupino Romov. Na ta način bomo odpravili revščino tam, kjer je po mojem trenutno v Sloveniji med najhujšimi. Tukaj so seveda še druge težave povezane s stanovanji in predvsem dolgotrajno oskrbo, zato smo pa konec koncev na začetku mandata ustanovili Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki vzpostavlja oba dva sistema. Ni lahko, ker kar se mene tiče z vsem država bistveno zamuja in je par desetletij za državami zahodne Evrope, ampak sistema dolgotrajne oskrbe in pa stanovanjske gradnje po avstrijskem zgledu sta končno pač postavljena v svojih temeljih, da bosta se lahko v naslednjih letih razvila in tudi temu primerno izboljšala materialni položaj ljudi pri nas.

Skratka, če strnem. Se zavedamo problemov, ki jih predlagatelj navaja. Proti tem problemom tudi naslavljamo raznovrstne politike, ki niso vezane samo na minimalno plačo, ampak so širše. Kar se minimalne plače tiče, pa še enkrat poudarjam, da je v teku nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, da bomo pa v tem letu imeli podlago za to, da se pogovorimo o tem, kakšna minimalna plača je ustrezna. Letos oziroma vsaj v naslednjih mesecih, me pa skrbi, da bo v prvem planu, na žalost, moralo biti zgolj ohranjanje delovnih mest, take so, na žalost, razmere v svetu.