Predsedujoči, hvala za besedo. Kolegice, kolegi, prav lepo pozdravljeni!

Preden ugriznem v vsebino spremembe Zakona o minimalni plači, naj povem, da smo ga pripravili skupaj v levem krilu in sindikalnima Konfederacija KNSS in KS 90. Zaradi spremembe dnevnega reda se mi sindikalna kolega na današnji seji ne moreta pridružiti, sta mi pa položila na srce, naj opozorim na revščino delavskega razreda, ki se skozi zadnja leta bolj in bolj stopnjuje. In prav ta revščina delavskega razreda je razlog, da smo se lotili priprave novega Zakona o minimalni plači. Najprej, da sam inštrument minimalne plače sploh umestim v nek številčni kontekst in v kontekst družbenih gibanj, s katerim smo pri nas soočeni od leta 2010 naprej. V tem razdobju, lahko rečemo, čez palec, zadnjih 15 let je minimalna plača naraščala izredno počasi. Leta 2011 je še znašala 718 evrov bruto in se je potem do leta 2016 povzpela na 761 evrov bruto, se pravi, vse skupaj praktično na pičlih 43 evrov oziroma za 10 odstotkov. Postopoma pa je malo bolj začela naraščati od leta 2016 naprej. Med leti 2016 in 2024 je narasla na 1254 evrov bruto oziroma skupno za 58 odstotkov - 463 evrov, če želite absolutni znesek. Pomembno pa se je pri teh številkah, ki v zadnjih letih v povprečju izgledajo razmeroma spodbudne in zagotovo so glede na eno obdobje prej, da je kljub nekoliko hitrejši dinamiki rasti minimalne plače od leta 2016 dalje v zadnjem desetletju še vseeno minimalna plača zaostajala od povprečja držav Evropske unije. V zadnjih desetih letih je v Sloveniji na letni ravni bruto minimalna plača v povprečju narasla za 4,4 odstotka. Primerjalni kontekst. S tem se Slovenija umešča v spodnjo polovico držav Evropske unije, torej med države s podpovprečno rastjo minimalne plače. Po podatkih Eurostata je od 20 držav članic Evropske unije v zadnjih 10 letih 12 držav dosegalo višje minimalne plače kot Slovenija, samo sedem pa nižje letne rasti bruto minimalne plače kot Slovenija. Domača primerjava nam pokaže podobno sliko. Poleg tega, da zaostajamo za razvitimi državami Evropske unije, kar se tiče rasti minimalne plače, doma ta rast minimalne plače močno zaostaja za rastjo dobičkov. Od leta 2016 do leta 2023, ko je minimalna plača rastla najhitreje, se je skupno povečala za 52 odstotkov. Neto čisti dobiček gospodarskih družb je v istem obdobju narastel za 140 odstotkov. Se pravi, ustvarjeni so sadovi gospodarske rasti. Ti sadovi gospodarske rasti so obilni, ampak večinoma so se stekali k lastnikom kapitala, kopičili so rekordne dobičke, medtem so pa delavci, vključno s prejemniki minimalne plače, tisti, ki so najbolj zaslužni za to astronomsko gospodarsko rast, prejeli veliko manjši delež ustvarjenega bogastva. Nisem prepričan, če sploh rabim, pa vseeno bom vprašal, ali so te statistike in te številke in te dinamike nekaj, kar odraža družbeno pravičnost? Moj odgovor na to je zagotovo, da ne. Po letu 2010 je do največjega dviga minimalne plače prišlo leta 2023, ko je bruto minimalna plača narasla za 129 evrov oziroma za 12 odstotkov. Neto, se je ta znesek prevedel v 100 evrov. Mednarodna primerjava pokaže, da ta rekordni dvig minimalne plače v Sloveniji ni odstopal od povprečja v Evropski uniji, ki je leta 2023 znašal natanko 12 odstotkov. Kar 11 držav Evropske unije je leta 2023 minimalno plačo dvignila za več kot Slovenija. Za občutek: med njimi sta Nemčija minimalno plačo je dvignila za 22,2 odstotka pa tudi Latvija, ki je minimalno plačo dvignila za 24 odstotkov. Lansko leto, ko je minimalna plača pri nas narasla za v borih 4,2 odstotka pa smo zopet padli globoko pod povprečje Evropski uniji in začeli močno zaostajati za rastjo v drugih državah Evropske unije. V Sloveniji je lanski 4,2 odstotni dvig minimalne plače postavil prejemke delavcev med najnižje Evropske unije primerjalno glede na to, kaj se z minimalno plačo v teh drugih državah Evropske unije dogaja krepko na rep držav članic Evropske unije. Lani je tako kar 18 držav članic Evropske unije minimalno plačo dvignilo za višji odstotek kot Slovenija, samo tri države članice Evropske unije pa za nižji odstotek. Eurofond ugotavlja, da se je, zaradi premajhnih nominalnih dvigov minimalnih plač v lanskem letu v šest državah članicah Evropske unije realna kupna moč prejemnikov minimalne plače znižala. Prevedeno, efektivno so se jim plače znižale. Ljudje za svoj denar dobijo manj, kakor so dobili pred tem. Med državami, ki sodijo v to skupino, se je, zaradi padca kupne moči minimalne plače znašla tudi Slovenija. Po podatkih Eurofonda Slovenija v zadnjem letu beleži drugo največje poslabšanje materialnega položaja prejemnikov minimalne plače v Evropski uniji. Bolj kakor pri nas so bili ljudje opeharjeni za svoj dohodek samo še na Slovaškem. Samo na Slovaškem je kupna moč prejemnikov minimalne plače padla bolj kot pri nas. Če upoštevamo podatek Statističnega urada o povprečni letni stopnji inflacije za leto 2023, ki je znašala 7,44 odstotka, lahko dobimo nek približek tej prikrajšanosti delavcev na minimalni plači, zaradi prenizkih uskladitev minimalke in to je 3,2 odstotka. Minimalna plača se je lani za zadnje leto uskladila 4,2 odstotka. Bolj oprijemljiva realna številka inflacije, ki je zadela delavskega gospodinjstva, je 7,4 odstotka. Razlika je 3,2 odstotka, za toliko je upadla kupna moč prejemnikov minimalne plače, za toliko se je poslabšalo materialno stanje delavskih gospodinjstev, za toliko so se efektivno znižale delavske plače. Trend prepočasne rasti minimalne plače v zadnjih 15 letih nam precej zgovorno pove, da je sistem usklajevanja minimalne plače v Sloveniji neustrezen. Zakon o minimalni plači, tisti iz leta 2010 je določil, da se minimalka enkrat na leto uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, potem smo pa leta 2018 sprejeli novo zakonodajo za minimalno plačo, za katero smo se takratni predlagatelji borili kot levi in ki je vpeljala, da se poleg redne letne uskladitve z inflacijo uvede tudi izredno usklajevanje minimalke z minimalnimi življenjskimi stroški. Po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih Ministrstvo za delo, višino minimalnih življenjskih stroškov ugotavlja na najmanj vsakih šest let. Minister za delo pa mora zdaj po aktualni varianti zakona o minimalni plači to minimalno plačo uskladiti v višini najmanj 120 odstotkov in največ 140 odstotkov zneska minimalnih življenjskih stroškov. To je formula, po kateri je postavljen razpon za koliko se minimalna plača mora vsako leto uskladiti oziroma koliko se največ lahko uskladi v tem razponu. Vmes ima minister za delo v rokah škarje in platno in svobodo, da določa višino minimalne plače in da se odloči kakšna naj ta minimalna plača bo.

Prvo uskladitev z minimalnimi življenjskimi stroški je opravil takratni minister za delo Janez Cigler Kralj, izvedel jo je leta 2021, ampak je za osnovo te uskladitve uporabil zelo zastarel izračun minimalnih življenjskih stroškov, na katerega je pripeta višina minimalne plače. Raziskava o tem, koliko ljudje najmanj potrebujejo za to, da približno preživijo je bila objavljena leta 2017 in seveda si lahko predstavljate, da je med leti 2017 in 2021 strošek življenja delavskih gospodinjstev bistveno bolj narastel, kot to odražajo številke iz te raziskave. Kljub temu, da je imel možnost koreniteje popraviti minimalno plačo jo je določil v višini 1024 evrov bruto oziroma natanko 120 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Se pravi minimalno plačo je uskladil minimalno, toliko, kolikor ga je v to uskladitev primorala zakonodaja in niti centa več. 8,9 odstotna uskladitev minimalne plače v letu 2021 je bila torej najmanjši možni dvig, po katerem je lahko posegel takratni minister za delo. Kot sem že omenil, pa je tudi ta osnova bila ukoreninjena na zastarelih izračunih minimalnih življenjskih stroškov brez, da bi vkalkulirali dejanske podražitve v zadnjih štirih letih.

Drugo uskladitev po novi zakonodaji iz leta 2018 je leta 2023 izvedel aktualni minister za delo Luka Mesec. Ta uskladitev pa je bila že podčrtana s podlago novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov, objavljenega leta 2022, čeprav se je leta 2023 bruto, minimalna plača dvignila za 128 evrov in še nekaj centov čez, je večino tega dviga predstavljala redna uskladitev minimalne plače z rastjo cen. Naj vas spomnim, povprečna, tista statistična naračunana rast cen v tistem letu oziroma v letu prej je znašala rekordnih 10,3 odstotkov. Uskladitev minimalne plače z novimi minimalnimi življenjskimi stroški, torej tisti prostor svobode - kjer se višina minimalne plače lahko kroji višje ali nižje - je znašala pičlih 1,5 odstotkov oziroma samo 16,46 evrov bruto. Usklajevanje minimalne plače - in to želim izpostaviti z navajanjem teh številk in dinamiko uskladitev minimalne plače z življenjskimi stroški - v preteklih letih očitno ni doseglo svojega namena. Redne uskladitve so bile v zadnjih letih izvedene v najnižjih zakonsko dopustnih zneskih. Po obdobju od leta 2019 do 2021, ko se je minimalna plača spreminjala po posebnem prehodnem režimu, določenem v tisti novi, zdaj aktualni zakonodaji iz leta 2018, se je bruto minimalna plača redno usklajevala samo v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Zakon o minimalni plači določa, da se minimalna plača enkrat letno redno uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, ni pa treba, da se te spodnje meje držimo kot pijanec plota. Minister za delo minimalno plačo praviloma usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin za najnižji znesek, ki ga dopušča zakon, ni pa treba, da bi bilo temu tako. Posledica je, kot sem že izpostavil, padanje realne kupne moči prejemnikov minimalne plače. Usklajevanje minimalne plače samo z inflacijo v večini primerov ne zadošča za ohranjanje realne kupne moči delavcev na minimalni plači. Imamo inflacijo, življenje se draži. Prihodki delavcev na minimalni plači pa teh rastočih cen ne dosegajo, ostajajo vedno bolj zadaj in se vedno bolj in bolj znajdejo v materialnih stiskah in drsijo v revščini in to v razmerah, ko nam raste bruto domači proizvod. Realna vrednost minimalne plače v najboljšem primeru oziroma plač v najboljšem primeru ostaja enaka oziroma se celo znižuje. Materialni položaj prejemnikov minimalne plače ne gre na gor, čeprav delavci na minimalni plači s svojim delom, s svojimi rokami, s svojimi možgani bistveno prispevajo k rasti našega družbenega proizvoda, so prikrajšani za rezultate te rasti in to ni prav. V večini primerov, kot sem omenil, uskladitev minimalne plače samo z dvigom splošne ravni cen vodi v poslabšanje materialnega položaja delavcev na minimalni plači. Gospodinjstva z najnižjimi prihodki, med katerimi so ravno številni delavci na minimalni plači, večino teh svojih prihodkov porabijo za golo preživetje, za nakup osnovnih življenjskih potrebščin, za to, da posežejo po osnovnih storitvah, za to, da si lahko privoščijo hrano, da plačajo položnico za energente, druge nujne stanovanjske stroške in tako naprej. Zdaj, ta informacija je pomembna, ker se odraža tudi v statistikah, ki nam lahko pomagajo pri tem kako bomo krojili minimalno plačo. Cene osnovnega blaga in storitev v zadnjih letih, specifično v letih 2022 in 2023, ko imamo dejansko na voljo podatke so naraščale mnogo hitreje od splošne ravni cen oziroma inflacije, torej tistih številk, ki se jih drži usklajevanje minimalne plače s strani Ministrstva za delo po obstoječem zakonodaji. Po podatkih statističnega urada so se cene hrane in brezalkoholnih pijač leta 2022 povečale za 18,6 odstotka, leta 2023 pa še za dodatnih 4,6 odstotka. Rast cen stanovanjskih stroškov, vode, električne energije, plina in drugih goriv je prehitevala in močno presegla stopnje inflacije, prav tako leta 2022 nujni stanovanjski stroški, podražili so se za 14,7 odstotka. Leta 2023 nujni stanovanjski stroški narastejo še za 8,8 odstotkov. In ta rast cen osnovnih potrebščin je v Sloveniji v zadnjih dveh letih bistveno prispevala k poglabljanju draginjske krize gospodinjstev z najnižjimi dohodki. No in potem prejemniki minimalne plače, ki potrošijo večino svojih prihodkov za osnovne življenjske potrebščine, katerih cene so v zadnjih letih naraščale mnogo hitreje od splošne stopnje ravni cen, seveda potegnejo kratko. Uskladitev višine minimalne plače samo v višini inflacije vodi v zmanjšanje kupne moči in s tem v poslabšanje materialnega položaja delavcev na minimalni plači. S to spremembo zakonodaje, ki jo bomo, kolegice in kolegi, danes obravnavali, predlagam, da presekamo ta negativni trend padanja realne kupne moči delavcev na minimalni plači. Predlagam, da se pri redni uskladitvi minimalne plače poleg rasti cen upošteva tudi gospodarska rast oziroma stopnja realne rasti obsega bruto družbenega proizvoda. To ni nekaj, kar sem skuhal sam skupaj s partnerji in sodelavci iz sindikalnih vrst, ampak se lahko opremo na primere številnih držav Evropske unije, ki pri uskladitvah minimalne plače poleg inflacije upoštevajo cel kup nekih drugih makroekonomskih kazalnikov. Pri določanju višine minimalne plače v letu 2024, recimo, so države poleg inflacije upoštevale tudi kazalnike zaposlenosti, gospodarske rasti, gibanja plač, produktivnosti dela, ciljne odstotke povprečne plače in druge kazalnike, kakor je to odražalo neke nacionalne specifike tega ali onega gospodarstva. Šest držav je v letu 2014, šest držav Evropske unije v letu 2024 pri določanju višine minimalne plače upoštevalo tudi rast bruto družbenega proizvoda, tako kot predlagam s tem v zakonu, dajmo delavcem pri višini in izračunu njihovih plač priznati tudi sadove gospodarske rasti in ne zgolj inflacije.

Kar se pa samega izračuna inflacije tiče, kot sem poskušal predstaviti s serijo številk izračunov in statistik, imamo zelo različne kalkulacije inflacije. Ena je, lahko ji rečemo delavska inflacija, tisto, kar dejansko ljudje občutijo na svojih denarnicah, osnovne življenjske potrebščine, položnice za kurjavo, cena kruha, cena makaronov in podobno. Druga je pa neka obča inflacija. In ker imamo na voljo pri nas že zdaj dve obliki izračuna inflacije, predlagam, da se uporabi tisto izmed dveh ugotovljenih stopenj cen rasti, ki je za delavce ugodnejša. Če bi koga zanimalo, lahko podrobneje pojasnim ta mehanizem.

Dodatno z zakonom predlagam izreden dvig minimalne plače v višini 3,2 odstotka. V zadnjem letu se je namreč minimalna plača uskladila z letno inflacijo v višini 4,2 odstotka, medtem ko je povprečna letna inflacija znašala 7,4 odstotka. Delavci so bili torej prihranjeni, prikrajšani za 3,2 odstotka njihove kupne moči in želimo s to določbo notri prinesti kar jim je bilo v preteklem letu krivično in neupravičeno odvzeto. Ker se je v letu 2025 bruto minimalna plača uskladila samo z inflacijo 1,9 odstotkov, kot po aktualni ureditvi pravi zakonski minimum, je bruto minimalna plača narasla za 23,8 evra. Če pa bi se, kot predlagamo z današnjimi spremembami zakonov, minimalna plača prvič izredno dvignila za 3,2 odstotka, da se za lansko leto prinese notri to, kar je bilo delavcem neupravičeno odvzeto. Drugič redno uskladile z inflacijo v višini 1,9 odstotkov in tretjič bi se zraven vštelo tudi gospodarsko rast v višini 1,5 odstotkov, pa bi prišli do zneska 82,80 evrov bruto povišice za delavce na minimalni plači oziroma trikrat, štirikrat več kot znaša trenutni spodnji znesek.

To so bile številke, za temi številkami se skrivajo konkretni ljudje, s konkretnimi življenjskimi problemi, s konkretnimi stiskami. Poskušal sem vam racionalno s kalkulacijami pokazati zakaj je potrebno ta zakon za minimalno plačo sprejeti in zakaj je potrebno zagotoviti višje dvige minimalne plače tudi na zakonski ravni, kot je to v veljavi v tem trenutku. Lahko pa posežemo tudi po moralnem argumentu. Mislim, da moramo poseči tudi po moralnem argumentu. Pri nas smo soočeni praktično z epidemijo revščine, celo pravo eksplozijo revščine. Mi na dobrih poslanskih plačah, tukaj noter se tega mogoče ne zavedamo. Zaradi tega, ker se o revščini zelo malo v javnem prostoru govori, ampak ta revščina je huda in skokovito narašča. Z obstoječim tempom naraščanja revščine se bomo do konca tega mandata znašli v statistikah na ravni, ki je pri nas vladala za časa najhujše finančne gospodarske krize v letu 2012, ko je takratna Janševa vlada sekala in varčevala na vsem živem, levo in desno. Pa nismo sredi gospodarske krize, mi smo sredi konjunkture z rekordnimi dobički. Po zadnjih statistikah je med ranljivimi skupinami najbolj narasel prav obseg zaposlenih in samozaposlenih v revščini. Prag se je dvignil za 27,3 odstotka oziroma na 54000 delavcev. Torej v tej državi imamo 54000 ljudi, ki delajo, pa so kljub temu soočeni z revščino.

Hrbtna stran te grozljive statistike, kako ljudje v tej državi sredi konjunkture tolčejo revščino, je poraščanje bogastva. Bogati in kapital živijo v vzporednem svetu, v katerem revščine ne poznajo. Dobiček se že leta povečuje z rekordnim tempom. Ob zadnjem beleženju je dosegel 7,7 milijarde evrov letno čistega. Zaslužek bank je presegel in prebil plafon ene milijarde evrov. Bogastvo najbolj privilegiranih multi milijonarjev v tej državi se je samo v zadnjem letu povečalo za 20 odstotkov. In kaj dobijo delavci, ki ustvarjajo to bogastvo iz tega naslova? Tisti, na minimalni plači dobrih 23 evrov bruto povišice, če ji povišica sploh lahko rečemo. In to seveda ni prav. Na noben način to ni prav. Ko smo osnovali to vlado in ko smo osnovali koalicijo, smo se dejstva, da je tako huda neenakost naraščanja silnega bogastva na eni strani in porasta revščine na drugi strani napaka in družbeno nevzdržno tudi zavedali. Zapisali smo v koalicijsko pogodbo, bom kar citiral: Zavzemamo se za povečevanje minimalne plače, da jo prelevimo v dostojno plačo za dostojno življenje. Prizadevali si bomo za realno rast minimalne plače. Se pravi, da bo minimalka lovila rastoče stroške življenja delavskih gospodinjstev. Ampak zdaj po treh letih mandata pa vidimo, da gredo trendi v napačno smer in moramo to kolo obrniti, da bo šlo v pravo smer. Ljudje imajo danes manj, kakor so imeli na začetku tega mandata, ne več in to seveda ni prav. In s tem zakonom izpolnjujem našo koalicijsko zavezo, želim si, da jo izpolnimo skupaj, danes ta zakon sprejmemo in gremo naprej v obravnavo. Hvala lepa.