Hvala lepa.

(Tomaž Čučnik, poslovodni sekretar Združenja invalidskih podjetij.)

Mogoče tukaj še enkrat še eno tako tehnično opozorilo, veliko se v javnosti v zadnjih dneh govori o visokih subvencijah, ki jih prejemajo invalidska podjetja, in poslušamo razprave na način, kot da bi bil to nek neizčrpen vir nekih sredstev, namenjen mogoče za to, da bi lahko invalidska podjetja ceneje poslovala na trgu. Opozarjam, da temu ni tako. V invalidskih podjetjih vsa ta prepotrebna državna sredstva, ki jih prejemajo podjetja, prvič, zaslužijo sami invalidi s svojim delom na trgu. To je pomembno povedati. Do subvencij plače so upravičeni samo tisti invalidi, ki jih res z vso skrbjo, dodatnimi prilagoditvami ne dosegajo nekih pričakovanih delovnih rezultatov in zato so ti invalidi, torej ne podjetja, ampak invalidi v teh podjetjih, upravičeni do dodatnih subvencij s strani s strani sklada, ki skrbi za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Torej, na podlagi nekih odločb posebnih in ugotovitev izvajalcev rehabilitacije.

Pri teh subvencijah je pomemben element tudi, da so to nadzirane državne pomoči. Vsako podjetje mora te državne pomoči tudi revidirati. Zato še enkrat, sredstva gredo za pokrivanje dela plač zaposlenih invalidov, ne glede na to, da so oprostitve širše kot to. Ne gre tukaj za oprostitve za neke zdrave delavce, kot se zelo rado govori. Gre za bonitete, ki so vse po vrsti namenjene za zaposlovanje invalidov in predvsem za izenačevanje položaja invalidskih podjetij na trgu zato, ker imajo s svojo populacijo, ki jo zaposlujejo, dejansko slabše možnosti. In s temi subvencijami naj bi invalidsko podjetje približno izenačilo svoj položaj na trgu. Tako da drugi del torej, ki pa je poslovni del v invalidskih podjetjih pa je tisto, kar mi vedno poudarjamo, invalidi so tisti, ki si zaslužijo svoje lastno preživetje in imajo za to možnost v invalidskih podjetjih, zato je to tako pomembno, da se takšna oblika ohrani in da se s tem poslanstvom, ki ga imajo podjetja, ne ravna lahkotno. In drugo je upravljanje in vodenje teh podjetij. To je pa prav tako pomembna stvar, ki mora biti strokovno, ne le z vidika poslovne uspešnosti oziroma menedžerskega pristopa, ampak tudi z vidika vodenja ljudi, z vidika razumevanja problematike, ki se potem v poslovodstvu umešča na trg. Torej, da poslovodstvo razume populacijo, da razume omejitve in priložnosti, ki jih imajo njihovi invalidi in njihove močne strani, in da se potem v poslovnem modelu to upošteva in se s tem poslovanjem, s svojim poslovanjem lahko tudi podjetja uspešno poslujejo. Kar smo rekli, torej posebno upravljanje, drugačno, ne samo ne samo menedžerski pristop, ne samo socialni pristop, ampak z roko v roki. Invalidska podjetja pa tudi morajo imeti ustrezen program in imajo ustrezne programe, 154 jih je, ki v povprečju tako poslujejo, da se obdržijo, nekatera že zelo dolgo časa. Imamo invalidska podjetja, ki obstajajo že več kot 70 let, kar pomeni, da so preživela različne družbeno politične ureditve, različne ekonomske modele v zadnjih časih in tudi še prej, pred dolgimi leti pa tudi različne gospodarske krize. Tako da v našem združenju vedno res poudarjamo, kako je potrebno vsako podjetje vzdrževati in seveda lastnik je tisti, ki mora zagotoviti ustrezno upravljanje takšnih podjetij. Hvala.