Hvala lepa za vabilo in za besedo.

Moram reči, da ste prej govorniki povedali pravzaprav že vse tisto, kar bi sicer jaz. Mogoče rečem samo, prihajam iz invalidske organizacije in naša naloga je seveda poskrbeti za to, da bi se invalidi priučili, naučili in potem tudi zaposlili tako, da bi lahko bili čim bolj samostojni in enakovredni deležniki pač v našem socialnem okolju. Zato ne bi ponavljal vsega tega, kar je bilo pred mano rečeno, ker moram reči, da ni besede, stavka, s katerim se ne bi strinjal in bi podprl vse to, kar je bilo povedano.

Morda pa na kratko rečem samo to, v kolikor bomo razmislili o tem primeru in spremenili neke politike, kot smo danes že slišali, da se uvršča invalidska podjetja v skupino podjetij, ki je samo interes, dobiček, se pravi portfeljske naložbe, kar je sicer nenavadno, ker lastniki si dobička pri invalidskih podjetjih tako ali tako ne moremo deliti. Mi smo pač ne na koncu koncev smo izpadli zelo mali solastnik, ker nimamo sredstev za dokapitalizacijo, država jih je pa imela, da bi morda, se pravi, spremenili ta pogled na invalidska podjetja. Morda pa je to tudi en impulz, da se sprejme nacionalni akcijski načrt. Slovenija ima akcijski načrt, mislim, da ga pa parlament še ni sprejel. To sta potem neka podlaga tudi za naprej, bi rekel, v smislu razpisov in podobnih možnosti, ki bi jih podjetja morda lahko imela skozi, ne vem, razpise, naročila in podobno. Tako da mi vsekakor upamo, da se bo našla varianta preživetja. Morda, to moram reči, da seveda z ekonomskega vidika mi zelo težko ocenjujemo. Ta vidik ni popolnoma zanemarljiv, zavedamo se, v kakšnem svetu živimo. Mislimo pa, da ne more biti pa edini zveličavni kriterij in mu je potrebno ob rob dati vsaj še kakšen drug vidik, ki bi lahko uravnotežil minus, ki je približno v višini na letni ravni, mislim da dveh ali treh plač delavcev, verjetno pa celo manj kot je plača direktorja. Hvala lepa. Zaenkrat ne bi rad dolgo vezal to.