Hvala lepa, predsedujoča. Lep pozdrav.

Slovenski javni zdravstveni sistem oziroma krepitev javnega zdravstvenega sistema in pa razmejevanje med javnim in zasebnim v zdravstvu je za nas, za Levico, eden naših ključnih programskih ciljev in prioritet. Je razlog, zakaj smo se mnogi socialisti in socialistke sploh spustili v politiko. Kapital je po osamosvojitvi z uvedbo demokracije in tržne ekonomije potržil in privatiziral domala vse najdobičkonosnejše segmente nekdanje socialistične ekonomije: družbena stanovanja, banke, železnice, telekomunikacije in tako naprej. Eden zadnjih družbenih podsistemov, ki ga kapitalu še ni uspelo povsem streti, je zdravstvo, mu ga je pa uspelo pošteno razsuti oziroma zmaličiti. To naše nesrečno zdravstvo! Od osamosvojitve, ko je financiranje in izvajanje zdravstva v celoti organizirala in izvajala država, se je spremenilo marsikaj. Najprej so bile v sistem financiranja zdravstva zaradi bojda varčevalnih ukrepov preko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja vpete zasebne zavarovalnice, ki so tako za darilo s strani politike dobile zlato jamo. Dobile so zagotovljeno bazo strank in vpogled v naše zdravstvene podatke, in ne le da so si zavarovalnice v preteklih letih izplačale debelih 650 milijonov evrov presežnega prihodka v primerjavi s tem, kar bi za to isto dejavnost v tem času porabil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak so pridobile, kot rečeno, tudi vpogled v naše zdravstvene podatke, kar jim je služilo za razvoj lastnih poslovnih zdravstvenih modelov in z dobički od vplačil dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja državljank in državljanov vzpostavljanje privatnih zdravstvenih klinik. Denimo Diagnostični center Bled je en tak primer. Namesto, da bi se torej profit zavarovalnic iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja stekel nazaj v javni zdravstveni sistem, med drugim, je med drugim postal naložbeni denar za vzpostavljanje privatnih klinik, zdravstvenih ustanov, kamor državljani pridejo z bančno in ne zdravstveno kartico in si tako zagotovijo zdravstveno storitev - če denar seveda imajo. In tu smo že pri zgodbi o privatnem zdravstvu za bogate elite, kar lahko povprečno situirani, kaj šele revni državljani opazujejo le od daleč. Na to so prišle koncesije, institut, ki je bil namenjen hitremu, krožnemu in predvsem začasnemu pokrivanju kapacitet tam, kjer država ali lokalne skupnosti ne morejo zagotavljati zdravstvene oskrbe, so se razpasle v stalnico slovenskega zdravstva. Lokalnim skupnostim in državi ne služijo več kot začasna dopolnitev, ampak kot razlog, zakaj ni treba postaviti javnega zavoda ali širiti njegove dejavnosti. Še najbolj od vsega pa v oči bode preobrazba zdravniških cehovskih organizacij iz nekdaj strokovnih združenj v praktično enoznačna lobistična združenja, ki se ne ukvarjajo prvenstveno z uvajanjem novih medicinskih tehnologij in razširjanjem znanja, ampak predvsem z vztrajno agitacijo za privatizacijo zdravstva in srditim branjenjem ekonomskih privilegijev, dvoživkarstva in koncesionarstva, dveh temeljnih gradnikov na poti v privatizacijo ali, če hočete, v amerikanizacijo slovenskega zdravstva. Ko smo vstopili v vladno koalicijo, smo se skupaj z ostalima koalicijskima partnericama trdno zavezali, da bomo na področju zdravstva naredili velike spremembe. In to ne take vrste sprememb, ki so jih sprejemale prejšnje garniture, ki so javno zdravstvo po malem razkrajale. Zavezali smo se, da se bomo odločno postavili na stran javnega zdravstva, modernizirali upravljanje in organizacijo dela, ločili javno od zasebnega, ponovno vzpostavili red pri zaposlovanju zdravstvenih delavk in delavcev ter predvsem preprečili že prej omenjeno amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema.

Zakaj smo izpostavili prav nevarnosti tako imenovane amerikanizacije našega zdravstva? Zato, ker je ameriški zdravstveni sistem škodljiv in v Evropi in v Sloveniji napak le tega ne smemo ponavljati. Škodljiv je zato, ker je darilo politike v farmacevtski industriji in ker se morajo ne le ameriški pacienti, temveč predvsem njihovi zdravniki namesto z zdravljenjem ukvarjati z zavarovalniško birokracijo, z visokimi cenami, ki jih določajo izključno zavarovalnice in proizvajalci zdravil in medicinske opreme, s čakalnimi vrstami pri zdravnikih, še zlasti pri nadpovprečno dobrih, ter s konstantnim vmešavanjem politike v to, kateri zdravstveni posegi se sploh legalno smejo izvajati. Zdravniki skupaj z drugim osebjem izgubijo veliko časa z administrativnimi opravili, ki zadevajo zapletene in različne zavarovalniške modalitete pravic zavarovancev v zvezi z neplačljivimi oziroma plačljivimi zdravili in zdravljenjem, s katerimi so v drugih razvitih državah, recimo v Švedski in Veliki Britaniji, znatno manj obremenjeni. V ZDA je prišlo do Fridmanove filozofije /nerazumljivo/. To pomeni, da ni potrebno obvezno univerzalno zdravstveno zavarovanje, pač pa da mora vsakdo imeti pravico do izbire zdravstvenih storitev po svoji meri, in da jih namesto v obliki obveznega zavarovanja za vse prebivalke in prebivalce plača sam, bodisi zdravstveni zavarovalnici bodisi neposredno v bolnici in od tu naprej se je za premnoge Američane začela pot v katastrofo. Iz tega je namreč sledilo, da je ostala približno šestina ameriških prebivalcev zdravstveno nezavarovanih in torej praktično brez dostopa do zdravstvenih storitev. Minimalna oskrba v urgentnih centrih, ko pride do urgentnih dogodkov seveda ne more nadomestiti kvalitetne zdravstvene oskrbe od rojstva naprej in zagotoviti kvalitetne oskrbe ob pojavu prvih simptomov. Prosti trg, sploh pri zdravstvu, izvajalce sili v perverzno učinkovitost, le da ta ni učinkovitost pri zdravljenju ali zagotavljanju zdrave populacije, ampak je to učinkovitost pri proizvajanju dividend za delničarje. Nobelov nagrajenec Kenneth Arrow je že leta 1963 ponudil razlago, zakaj tržna logika v zdravstvu ne deluje: zaradi prepada med močjo in informacijo, s katerima razpolagata kupec in prodajalec. Na primer, če ponudi prodajalec kupcu televizijski aparat, se lahko ta mirno odloči, da ga bo kupil ali tudi ne. Ko zdravnik predlaga neko zdravilo ali postopek zdravljenja, pa je večja verjetnost, da tega pacient ne bo mogel zavrniti. Kupovanje in prodajanje zdravstvene oskrbe se enostavno ne izide kot kupovanje in prodajanje drugih potrošniških dobrin. In kot vemo, so ZDA edina država razvitega sveta, ki ne zagotavlja univerzalnega zdravstvenega varstva. Milijoni so brez osnovnega zavarovanja, vrstijo se bankroti obolelih, cene zdravil in zdravstvenih storitev pa so vrtoglave, višje kot v katerikoli drugi razviti državi. In to je tisto, česar se je potrebno zavedati, se temu izogniti in kar se da zaščititi in okrepiti naše javno zdravstvo.

Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je danes pred nami, je živ dokaz tega, da je s skupnimi močmi možno pripraviti take rešitve, ki so za Levico ne le sprejemljive, ampak celo dobre. Tisti, ki Levico spremljate že dlje časa, veste kakšen je naš prag, kako visoko je postavljen, da pri reformi zdravstva podamo tako oceno.

Zakon uveljavlja več pomembnih sprememb na različnih področjih organizacije zdravstvenega sistema. Naj naštejem tiste, ki so za nas najpomembnejše. Država se bo končno aktivneje ukvarjala s tem, kako se podeljujejo koncesije. Proces preverjanja, ali je razpis koncesije res nujno potreben, bo po novem vključeval pisne in utemeljene odgovore javnih zavodov v regiji, kot tudi utemeljitev občine. Niti približno namreč ni smotrno, da se koncesija razpiše tam, kjer bi javni zavod lahko pokril program, če bi za to dobil denar. In če je denar za razpis koncesije, pomeni, da torej obstaja denar tudi za širitev dejavnosti zavoda. Hkrati bodo pogoji za opravljanje koncesijske dejavnosti izenačeni s pogoji za opravljanje zdravstvene dejavnosti zavoda. To pomeni, da bodo koncesionarji opravljali le toliko programa javne zdravstvene službe, kolikor bodo imeli redno zaposlenih. To ponavljam. Koncesionarji bodo opravljali le toliko programa javne zdravstvene službe kolikor bodo imeli redno zaposlenih in to je ta velika, velika sprememba. Tega programa torej koncesionarji po novem ne bodo mogli izvajati s pogodbenimi sodelavci, kar je, kot rečeno, ena ključnih sprememb, ki jih prinaša današnja novela. Največ sprememb je na področju dvoživkarstva. Zakon končno dela red na tem sistemu, ki se je od uveljavitve razpasel do nezaslišanih razsežnosti. Nova pravila so jasna in logična: soglasje za delo pri drugem delodajalcu lahko v obsegu 8 ur na teden dobi zdravstveni delavec, ki je opravil vse svoje delo v matičnem zavodu in ki ne zavrača dodatnega dela, ki ga zakonsko lahko od njega zahteva delodajalec. Pri čemer mora javni zdravstveni zavod tudi izpolnjevati svoje obveznosti do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede izvajanja programa. Soglasje za dodatno delo se bo lahko dalo le za delo pri drugem javnem zavodu ali pri koncesionarju za opravljanje javne službe, pri čemer velja še to, da bo pri koncesionarju lahko nadomeščal začasno odsotne redne zaposlene, ne pa da ga bo koncesionar samostojno porabljal za opravljanje programa. To, kako smo postavili soglasja za popoldansko delo, je pravzaprav logični maksimum te ureditve. Če nekdo želi delati več kot 48 ur na teden, mu to s povsem tehničnega vidika lahko omogočimo. Ampak če je to dejanska želja po dodatnem delu naj to zaposleni v javnem zavodu opravlja v okviru javne službe, saj mu vse pravice, ki mu pripadajo iz naslova dela bolniška, dopusti, izobraževanja krije njegov delodajalec, ki je javni zavod, posredno torej Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. K vsej iztrošenosti pa prispeva tudi to njegovo dodatno delo. Jaz bi prosila, predsedujoča, če lahko malce...