Hvala za besedo, spoštovana predsedujoča. Lep pozdrav, pozdrav vsem prisotnim. Predlog zakona o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti imamo zdaj na pladnju že kar nekaj mesecev. Nekako tako ste zavzeti, da ga ne bi sprejeli, da se človek seveda mora vprašati zakaj je tako. Stranka SDS poskuša na vse načine, da bi zavrli sprejetje tega zakona, pa naj gre za vložitev posvetovalnega referenduma, ki smo ga že imeli in ki ste ga seveda kot inštituti zlorabili v smislu, da ste zavlačevali zakonodajni proces, da ste namerno, s tem poglabljate delitve v družbi in pa da seveda pridobite, želite pridobiti politične točke predvsem z izkrivljenimi dejstvi. Ampak bolj kot razmišljam pa na koncu nekako pristanem samo pri eni zadevi, ki vas pri tem predlogu zakona resnično moti, in to je Svetlana Makarovič, dobitnica Prešernove nagrade. Ona vas moti. Vendar pa dejstvo ostaja, da argumenti vas, opozicije proti Svetlani Makarovič temeljijo na poskusih kot vedno politizacije, populizma, polarizacije, medtem pa njeni dosežki in prispevki k umetnosti in kulturi govorijo sami zase. Njen kritičen glas je del demokratične družbe, njena dela pa so pomemben del slovenske kulturne dediščine, pa če vam je to všeč ali ne, ampak vrnimo se k zakonu. Kot že ne vem kolikič povedano, je veljavni zakon zastarel in pa pomanjkljiv, ker ni bilo torej natančnih meril koliko komu, kar je seveda predstavljalo tveganje za neenako obravnavanje upravičencev, in kot je bilo že danes tukaj omenjeno in tudi na vseh prejšnjih sejah, se je že leta 2009 Računsko sodišče je presodilo, da obstoječi sistem ne zagotavlja enakopravnih in primernih pogojev obravnave oseb in je zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov, kot najpomembnejše priporočilo Računskega sodišča vladi pa je bilo seveda, da čim prej sprejme nov zakon. In predlog zakona je zdaj pripravljen po 15 letih, vmes je bilo že ne vem koliko vlad, in ta predlog zakona sledi načelu zakonitosti enakega obravnavanja in pa načelu javnosti. Ampak vam očitno še to vedno ni dovolj, vi bi se še kar pogovarjali na sejah, malo bi popularizirali mnenja, predvsem pa seveda zavlačujete zakonodajni proces in vložitev odložilnega veta je pri tem zakonu samo še ena dodatna in namerna zloraba še enega instituta.

Zdaj pa bom malo prešla torej na to, zakaj je Državni svet vložil torej suspenzivni oziroma odložilni veto, in bom probala malo to argumentirati ali pa razložiti, zakaj se mi zdi ta veto nepotreben, populističen in pa zavajajoč. Torej, bom začela. Nov zakon ne odpravlja ključnih težav, da merila za dodatek niso ustrezna in da seznam relevantnih nagrad in priznanj, po katerih se odloča o upravičenosti dodatka, ni celovit kljub svoji širini, saj izpušča nekatere stanovske nagrade, obenem pa neenakomerno zastopa različne umetniške smeri. Tako bom rekla, ta zakon ureja perečo problematiko in prinaša seveda tudi izboljšave. Čeprav zakon morda seveda ne rešuje vseh težav, prinaša konkretne izboljšave v primerjavi s prejšnjim stanjem. Ta zakon zelo natančno in transparentno določa predvsem merila za dodeljevanje pravice do dodatka in pa višino le tega. Zakon seveda ni idealen, predvsem ko govorimo o prilogi 1, vendar pa je dejstvo, da je vsak zakon mogoče dopolnjevati in širiti in tudi v tem primeru v tem zakonu, ko govorimo o prilogi 1, ta zakon v 3. členu zakona, peti odstavek določa ministrstvo, pristojno za kulturo najmanj vsakih pet let pregleda prilogo iz prvega odstavka tega člena, in če je potrebno, pripravi predlog sprememb ali dopolnitev seznama nacionalnih priznanj in nagrad, nagrad torej, se lahko širi, menja, nadgrajuje in tako dalje. Ampak s tem vetom, ki ste ga seveda vložili, izpostavljate seveda samo pomanjkljivosti, logično, ampak namerno pa nekaj spregledate, in to je, da je zakon prvi korak k reševanju vprašanja dodatkov za umetnike po 15 letih, ki se ga ni lotila, kot sem prej rekla, še nobena vlada do sedaj. In zadrževanje napredka z vetom pod pretvezo celovite rešitve, samo podaljšujete nerešeno stanje in seveda škodite upravičencem.

Naslednja zadeva. Neprimerna sta tudi različna odmerna odstotka v višini 100 in 50 odstotkov, glede na osnovo za izračun, zaradi česar bi prišlo do neupravičenega razlikovanja med prejemniki dodatkov, saj bodo na podlagi vrednostno enakih dosežkov prejemali dodatke v različnih višinah. Torej, ta argument o neupravičenem razlikovanju med prejemniki, je seveda pretiran in pa seveda zavajajoč. Različne višine dodatkov so utemeljene z različno težo in pomenom dosežkov ter seveda tudi mednarodnim vplivom, kar je seveda običajna praksa pri vrednotenju nagrad. Poenotenje bi ignoriralo specifične okoliščine posameznih področij in pa seveda teh dosežkov. Naslednja zadeva. Zakon ureja le dodatke s področja umetnosti, ne pa tudi na primer na področju znanosti, kar prinaša dodatno drobljenje sistema. To je po besedah gospoda Poholeta, sem prav rekla, v nasprotju s priporočili Računskega sodišča, ki je leta 2009 zahtevalo celovito in sistemsko ureditev. Zdaj poglejte, že samo ime zakona torej govori, dodatek k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, torej je osredotočenost na umetnost je seveda smiselna, ker zakon seveda govori o dodatkih k pokojnini na torej področju umetnosti in ta kritika, da zakon ne vključuje nekih znanstvenih dosežkov je seveda zavajajoča, saj se, kot sem zdaj ravnokar rekla, zakon osredotoča na specifično področje in to je umetnost. Zdaj s poskusi urejati kar vse naenkrat, mislim, ne vem sicer, kje ste vi pobrali ta primer znanosti, pa seveda vodijo dostikrat v neke neučinkovite zakone. Ločeno urejanje posameznih področij seveda omogoča bolj nekako specifično in pa tudi prilagojene rešitve. Zdaj, če pogledamo recimo takšen primer, ko je bil zakon tudi pri športnikih, ki imajo podobno ureditev, mislim, da je bilo to leta 2017, če se ne motim, govori tudi samo o dosežkih, seveda v športu in ne v nekih drugih panogah. In pa zanimivo pa je, da pri športnikih očitno ni bilo neke, bom rekla, v narekovajih, športne različice Svetlane Makarovič, zato o tem zakonu nismo kaj dosti slišali, ni bilo nobenega posvetovalnega referenduma in tudi ne veta.

Zdaj, kar se tiče neustreznega navajanja priporočil Računskega sodišča. Trditev, da ta zakon krši priporočila Računskega sodišča iz leta 2009 je seveda čisto manipulativna. Priporočilo je pozivalo k celotni ureditvi, kar se je seveda, kar je v tem zakonu tudi urejeno. In še potem ta zadnja, bom rekla, takšen argument Državnega sveta, da se ne ustreza, torej da gre za neustrezno oceno finančnih posledic zakona, kjer denimo ni analize potencialnih prejemnikov. Zdaj, kot ste sami že nekaj povedali, so finančne posledice so bile kar že ocenjene, torej govorimo o nekje mislim, da 180 tisoč evrih, in ta predlog zakona seveda govori o zelo majhnem oziroma res manjšem številu izvrstnih umetnikov na področju kulture, ki so si seveda zaslužili, da se jim na podlagi svojih kariernih uspehov izplača ta dodatek. Torej, zaenkrat govorimo, kot je bilo rečeno, o 83. upravičencih in to bi se naj potem letno zviševalo mislim, da nekje za štiri osebe, tako da v osnovi tudi finančno govorimo o relativno zanemarljivem finančnem znesku. Zato, kar se tiče tega veta in to kar danes obravnavamo, torej s to populistično retoriko o nepravičnosti in necelovitosti, se seveda skuša ustvariti vtis, da zakon ne rešuje ničesar, kar pa seveda ne odraža resničnosti. In poskusiti blokirati ta zakon. Ki pa v bistvu prinaša koristne spremembe, so škodljivi tako za umetniško skupnost in pa tudi za celotno širšo družbo.

Zdaj pa, seveda zakon bom podprla ampak ne morem pa mimo tega, kar poslušamo vsakokrat te primerjave, torej upokojenci pa dodatki za umetnike tukaj in vam bom probala, če ne razumete razložiti, pa tudi javnosti, zakaj primerjava dodatkov k pokojnini za izjemne dosežke z običajnimi pokojninami je seveda, pač je namen tega, je nekje vzbujanje zavisti in pa seveda nasprotovanje, torej med ljudmi, ker takšna retorika je izjemno populistična, saj skuša umetnike prikazati kot privilegirano skupino, namesto, da bi poudarila njihov prispevek v družbi. In ta dodatek je priznanje za izjemne dosežke, ne pa nekakšen socialni korektiv. Torej dodatki za umetnike niso, niso mišljeni kot neka socialna pomoč ali izravnava nekih nizkih pokojnin, temveč kot priznanje za izjemne dosežke, ki so prispevali k razvoju kulture, identitete in pa tudi mednarodne prepoznavnosti države. Torej, primerjati ta dodatek z višino pokojnin večine upokojencev je seveda neustrezno, saj gre za povsem različne cilje in pa tudi kriterije. Nizke pokojnine, ki jih imajo številni upokojenci danes, so neposredna posledica seveda političnih odločitev vaše, torej Janševe vlade iz leta 2012. In ta ukrep je resnično dolgoročno vplival na izračun pokojnin in povzročil seveda zmanjšanje prejemkov. Zato je ta kritika tukaj kot nepravične pokojnine zelo populistična, saj v bistvu odvrača pozornost od teh dejanskih vzrokov zakaj so pokojnine tako nizke.

Ne smemo tudi pozabiti, da je dodatek simbolično priznanje njihovega neprecenljivega prispevka, ne pa neko nadomestilo za pokojnino, kot sem že prej rekla. Umetniki so tisti, ki s svojim delom prispevajo k duhovnemu, estetskemu, intelektualnemu razvoju družbe. Njihovo delo presega neke materialne okvire, zaradi česar je seveda dodatek pomemben. Kot smo že prej povedali, je ta dodatek finančno zanemarljiv v primerjavi z izplačilom pokojnin. In ne smemo pozabiti še ene zadeve, da kulturni dosežki izjemnih umetnikov, ki jih država nagrajuje seveda, povečujejo ugled države na mednarodnem področju. Gre v bistvu za nekakšno dolgoročno investicijo v kulturni kapital države, ki pa je ključnega pomena za ohranjanje in razvoj kulturne dediščine. In zdaj primerjavo zopet delati s pokojninami mislim, da nekako zgreši bistvo vseh teh prispevkov, ki so jih kulturniki pač vložili v svoje delo. Hvala. Zaenkrat bi bilo to vse.