Najlepša hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem zbranim!

Naj vam izkoristim to priliko, da želim vsem srečno novo leto, tudi če smo že malo že globoko v tem novem letu 2025, ampak vseeno mislim, da rabimo vsi čim več dobrih želja v teh časih, da naredimo čim več dobrega, skupno za vse prebivalce naše države.

Zdaj bom poskušal zelo na kratko predstaviti to dopolnitev Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, kjer gre dejansko za en dodaten člen. Gre za bolj podrobnejšo ureditev že sedaj obstoječe ureditve in ta pa je, da javni zavod, kadar sklepa, kadar sklepa pogodbe oziroma angažira samozaposlene v kulturi in mora tudi zagotoviti primerno, primerljivo plačilo za delo, ki je primerljivo s plačilom, ki ga dobijo zaposleni v javnem sektorju oziroma v tistem javnem zavodu, na enakem primerljivem delovnem mestu. Ker je ta člen, ni, ne dovolj natančno opredeli kaj bi to, koliko dejansko je ta višina, ki bi bila ustrezna za pravično plačilo oziroma primerljivo plačilo in so tudi javni zavodi tukaj znašli, se tudi sami v dilemah, koliko je to primerno, smo se odločili na Ministrstvu za kulturo, da predlagamo način s tem členom, način kolektivne, kolektivnega urejanja tega plačila, in sicer tako, da bo preko vladne uredbe to, ta minimalna in izhodiščna plačila tudi določena.

Zdaj, jaz bi mogoče za začetek celih malo še par besed o samem statusu samozaposlenih v kulturi oziroma kaj to dejansko pomeni, ker čeprav se to dostikrat v javnosti pojavlja kljub temu ni, ni tako natančno poznan ta pojem oziroma ta status in tudi prihaja bolj mogoče kdaj tudi do izkrivljenega dojemanja, kaj dejansko samozaposleni v kulturi so in kaj počnejo. Samozaposleni v kulturi so poleg, so eden od temeljev kulturnega sistema Slovenije, poleg na primer javnih zavodov v kulturi, pa nevladnih organizacij, ki delujejo v kulturi, pa seveda tudi ljubiteljska dejavnost na področju kulture. To so umetniki, večinoma, tukaj gre za slikarja, plastično povem, za slikarje, režiserje, pisatelje, prevajalce, igralce, pevce, pa tudi druge, tudi podporne poklice, ki so vezani na izvajanje umetniških del oziroma programa, tako v javnih zavodih kot tako tudi nevladnih organizacij, kot / nerazumljivo/ organizacij, pa tudi če samostojno organizirajo in producirajo zadeve.

Ta krovni zakon, ki ga danes dopolnjujemo, jih uvršča, umešča v sfero javnega interesa v kulturi. Na podlagi tega javnega interesa v kulturi, se jim tudi podeljuje ta status. Status pomeni, da ga ne dobiš, ker se sam, ker tako kot pri, na primer pri samostojnih podjetnikih, kjer se ti registriraš in se potem opravljaš dejavnost, ampak je samostojni kulturi mora dokazovati z vlogo na Ministrstvu za kulturo, mora dokazovati svoje umetniške dosežke v preteklosti in reference in na podlagi tega, presoje strokovne skupine za strokovne komisije Ministrstva za kulturo za posamezno področje umetnosti, potem predlaga ministrici, da podeli oziroma ministru, da podeli ta status. Tako, da gre zelo regulirano z regulirano delo oziroma status. Hkrati pa imajo še eno posebnost, da na podlagi tega statusa pa je samo kulturi za razliko od samostojnih podjetnikov ne more zaposlovati drugih oseb. Se pravi, da je to eksplicitno personalno, ta status je personalno vezan na njegove dosežke. Na podlagi tega statusa so upravičeni do kandidiranja, različne spodbude. Imamo projekt, imamo v okviru ministrstva, so to štipendije, državne štipendije. Lahko kandidirajo s kulturnimi projekti. Imajo upravičeni do enkratnega nadomestila z zadržanostjo dela zaradi bolezni in še nekatere druge. Najpomembnejša pa je ta, da lahko tudi kandidirajo in pridobijo tudi pravico do plačevanja prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Zakaj so te, vse te ugodnosti temu statusu, mislim ugodnosti, zakaj država podpira ta status in tudi poskuša čim bolj jim olajšati delo in je zato, ker je širši ekonomski socialni status izrazito neugoden, kar je pač posledica 30-letnega razvoja v naši državi. Tudi trg na področju umetnosti je zelo majhen ali pa ga ni na določenih umetnosti, tako da je tukaj, samozaposleni v kulturi so dostikrat večino ali pa v pretežni meri tudi vezani na izvajanje svojega poklica v sodelovanju z javnimi zavodi. Tukaj pa preidemo na ključno današnje vprašanje in to je, zakaj smo se odločili, da dopolnimo zakon. Samozaposleni v kulturi že po naravi svojega dela veliko delujejo samostojno, niso del neke organizacije in tudi težje uveljavljajo svoje pravice, se pravi, pravico do poštenega plačila oziroma pravičnega plačila samostojno, in težje se povezujejo v sindikate. Kolektivna organizacija za pogajanja z delodajalci. Z namenom za to smo se odločili, da ta problem oziroma, da zagotovimo resnično primerljivo plačilo, se pravi, to gre za izhodiščno glede na plačni razred v javnem sektorju za določeno delovno mesto, se pravi, če imamo igralca, določenega v katalogu delovnih mest v javnem sektorju, potem se orientiramo na njegov plačni razred in potem poskušamo priti do ustrezne višine plačila. Ker pa ni možno samo upoštevati višino dejanskega plačila v javnem, višine plačila dela v javnem sektorju, ne moremo kar preslikati, je potrebno z uredbo, ki jo bo Vlada sprejela na podlagi te zakonske podlage, na podlagi količnika in posebne metodologije obtežila to višino plačila in s tem zagotovila primerljivo plačilo. Pri tem, to bo, mi ga imenujemo to obtežitveni faktor, ta bo predstavljal stroške, se pravi, bo vključeval stroške, ki jih imajo samozaposleni v kulturi pri zagotavljanju svojih delovnih pogojev, na primer, za razliko od zaposlenih v javnem sektorju, samozaposlenih v kulturi nima opreme in nima pisarne in tako. V bistvu so v bistvu stroški, ki nastajajo, ki so izvzeti oziroma jih zdaj mi vključujemo v to primerljiva plačila, tako da v bistvu se to upošteva. Zakon pa tako določa minimalno začetno višino plačila, s katero se zagotavlja primerno plačilo tudi za plačilo manjšega oseba oziroma krajšega trajanja. Prihaja tudi, imamo primere na določenih področjih umetnosti, kjer v bistvu je težko časovno opredeliti opravljeno delo na primer. Tako da tukaj se potem tudi predvideva drugačna ureditev. Višina minimalnega plačila se bi po zakonu usklajevala enkrat letno, se pravi odvisno od gibanja plač v javnem sektorju. O uredbi pa bo potem tudi urejena oziroma bo vključevala tudi shemo primerljivih delovnih mest med samozaposlenimi in javnimi uslužbenci, višino obtožilneganega faktorja in začetno višino plačila. Se pravi, da bo podobno, bo jasno ta, ne bom rekel zdaj preverba, ampak na katero delovno mesto je vezano kakšno plačilo. Pred sprejemom, Vlada bo morala pred sprejemanjem in spreminjanjem uredbe pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov v kulturi, s čimer zagotavljamo ustrezno zastopanje delavskih pravic in socialnega dialoga. Tukaj za konec bi rekel, da ne bom predolg, pa bomo še pol seveda na voljo za pojasnila, skupaj z mojimi kolegico in kolegom iz Ministrstva za kulturo, gre za mogoče eno tako bolj tudi pionirsko delo na tem področju, ker pač poskušamo urediti plačilo prekarno zaposlenih, da /nerazumljivo/ neka minimalna plačila. Tukaj smo se mi pri pripravi te rešitve tudi zgledovali vsaj delno po rešitvi za študentsko delo, kjer je tudi določeno, Vlada določa minimalno plačilo in s tem poskušamo tudi dati en signal oziroma prvi korak tudi za mogoče urejanje področja plačila ostalih prekarnih delavcev v drugih resorjih. Seveda ne na nek način, ampak da se pokaže kako zagotoviti tistim, ki so, ki niso vključeni v kolektivne pogodbe, da se jim na ta način zagotovi neko pošteno plačilo, kar pa mislim, da je tudi cilj vseh nas, ki smo v tej sobi, da se to tudi za vsako delo, ki je narejeno, tudi pošteno plača. Hvala.