Izvolite. Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Spoštovani minister, kolegice in kolegi!

Pred nami je zdaj podaljšanje Zakona o urejanju prostora. Zdaj po naši oceni ta rešitev ne bo praktično prinesla nobene spremembe oziroma nobenih rešitev. Do zdaj se je vedno izkazalo, da kadarkoli smo podaljševali neke zakone se je kvečjemu zadeva zategnila, ker vsi izkoristijo, po domače, podaljške in ta alibi. Pristojni minister se dejansko zaveda te problematike in verjetno bi bilo njemu najbolj koristno, če bi lahko predlagal, da se v celoti zadeva na tem področju resetira in da postavimo zadeve na neko presečno obdobje, mogoče tam v letu 1991 ali pa še kaj drugega. Mi smo namreč v zadnjem obdobju - pa ne govorimo zdaj o neki časovnici par let -, ampak od osamosvojitve naprej tudi, ko smo prevzemali evropske direktive, vse te prostorske akte oziroma regulativo na tem področju tako zakomplicirali in prepletli z vsem ostalim, da je to zadeva, ki je neučinkovita. In ne glede na to, da se podaljšujejo zdaj ti roki za prostorske akte, po mojem ta zadeva ne bo prinesla nekih bistvenih olajšav in sprememb. Te prostorske sestavine, ki so v zakonodaji zahtevane s strani lokalnih skupnosti so v določenih primerih, po moje, nepotrebne pa tudi po verjetno presoji ministra nepotrebne. Drugo vprašanje je pa, če so po presoji ljudi na ministrstvih, tako na ministrstvu, ki spremlja bi rekel okolje, naravo, kot na Ministrstvu za kmetijstvo pa še kakšnem drugem dejansko odvečne.

Je pa še en problem, ki ga imamo pri tem Zakonu o urejanju prostora, in to sem jaz v preteklosti tudi že večkrat opozarjal, da bi morali vsaj na določenih področjih, ki so v tej državi regulirane, vedno upoštevati par aglomeracij, ki so res ekstremno velike, kot je Ljubljana pa še kakšna druga, za ostala področja pa vseeno določene stvari urejati na nek bolj prijazen način, predvsem pa na učinkovit način. To, da stvari zakompliciramo, kvečjemu povzročamo dodatne stroške lokalnim skupnostim, nenazadnje tudi ministrstvom, povečuje se nam administracija na določenih področjih, v praksi pa nič dodane vrednosti oziroma kvečjemu ovire. Ena od takih zadev, ki omejuje hitrost sprejemanja tudi prostorskih načrtov je tudi ZUP. Veste, da v preteklosti, ne vem kdaj je bilo to spremenjeno, ampak v preteklosti je veljalo, da če po ZUP-u ni odgovora pristojnega ministrstva, resorja, nekega uradnega organa, se smatra, da je zadeva rešena pozitivno. V nekem trenutku so uradniki pač to spremenili oziroma dosegli, da se je ta uredba, odlok ali zakon, ne vem kje je to zapisano, spremenil in po novem pač velja, da je to negativno. Zdaj, predstavljajte si, kaj to pomeni z vidika časovnice in z vidika neodzivnosti posameznih organov. Drug problem, ki ga ima ministrstvo in ki ga imajo tudi lokalne skupnosti, je pomanjkanje določenih, bi rekel, strokovnih podlag, ker teh, bi rekel, inštitucij v državi dejansko primanjkuje. In, ko se je naložilo dodatne obveznosti lokalnim skupnostim, lokalne skupnosti navkljub večim razpisom ne dobijo nekoga, ki bi izdelal poplavno študijo, ki bi izdelal neko študijo, ki pa je na drugi strani v zakonodaji zapisana kot obvezna sestavina prostorskega reda. Tako da imamo veliko težav in jaz verjamem, da minister se zelo dobro zaveda tega problema. Verjamem pa, da v tem trenutku, tako kot imamo zakonodajo sestavljeno, tudi usklajevanje in neke usklajevalne skupine ne bodo doprinesle bistvenih sprememb. Bistvena sprememba ali pa neka rešitev bi bila, kot sem rekel na začetku, nek reset te zgodbe in da se dobesedno postavijo okvirji na novo. Kajti, v ta okvir, ki ga imamo zdaj, rešitve ne ustrezajo in povzročajo veliko slabe volje na lokalni ravni, pa seveda tudi po nepotrebnem obremenitve določenih ministrstev. Je pa res, da nekateri zelo dobro služijo s temi študijami in z razno raznimi dokumenti in ta balast nas v bistvu zamejuje in otežuje sprejemanje primerne in učinkovite prostorske zakonodaje, tudi v smislu, bi rekel, zaščite prostora, kar je želja vseh nas. Tako, da mi temu zakonu ne moremo pritrditi.