Spoštovana državna sekretarka, navzoče članice, člani komisije in predstavniki ministrstev.

Najprej velja v Republiki Sloveniji, predvsem Uradu Vlade Republike Slovenije v zamejstvu in po svetu, velika zahvala za vsestransko podporo slovenski avtohtoni narodni skupnosti na Koroškem in predvsem tudi za sofinanciranje naših dejavnosti. Predloženo je poročilo kot vedno obširno in zajema mnogo področij. In nanizani so napredki, ki smo jih dosegli v preteklih letih ter nekaj pomembnih mejnikov za slovensko manjšino. Dosegli smo na primer sistemsko rešitev za slovensko glasbeno šolo, še vedno pa nismo na istem nivoju učnih enot, kakor smo bili pred vključitvijo v deželni šolski sistem. Slovenska manjšina je omenjena tudi v koroški deželni ustavi, na drugi strani pa slovenščina ni zasidrana kot drugi deželni jezik. Na področju šolstva to velja po teritorialnem principu za celotno južno Koroško, na področju sodstva pa vsaj za tretjino veljavnostnega območja. Ta logika se v deželni ustavi ni upoštevala. Prav tako smo bili neuspešni glede slovenskega občevalnega jezika v kmetijski zbornici, kjer je kljub spremembi kmetijsko zborničnega zakona v letu 2023 ostala poslovni jezik le nemščina. Letos je bil na mizi tudi predlog za novelo zakona za skupinsko pritožbeno pravico. Tudi tukaj naša skupna prizadevanja niso bila upoštevana, da bi dosegli skupinsko kolektivno pravico tožbe tudi za pripadnike narodnih skupnosti. Povsem pravilna je ugotovitev v poročilu, da opisanih dosežkov ni mogoče pripisati sistemskim rešitvam. Na tem mestu bi opozoril še enkrat na skupno peticijo za varstvo manjšinskih pravic in ohranitev pravne države, ki so jo novembra 2023 vložile politične krovne organizacije koroških Slovencev ter Enotna lista pri Odboru za peticije evropskega parlamenta. V tej peticiji so navedena bistvena odprta vprašanja in se najdejo tudi v tem priloženem poročilu. Omenil pa bi tudi aktualno razpravo o šolstvu. Pri Ministrstvu za izobraževanje so preko dežele Koroške bile ustanovljene tri delovne skupine za področje predšolske vzgoje, za obdobje obveznega šolanja ter za neprekinjeno jezikovno izobraževanje. Vse tri delovne skupine so predložile zaključne zapiske, ki so sedaj še v fazi usklajevanja. Imamo občutek, da se na uradniški ravni zavedajo in tudi poznajo potrebe narodnih skupnosti v Avstriji, vendar se spet znajdemo v medtem že znani situaciji, da se pristojnosti porivajo med zvezo in deželo, sem in tja, in na koncu ni politične volje kaj spremeniti v prid narodnih skupnosti. Glede na dejstvo, da je bilo v zadnjih desetih letih ravno na področju izobraževanja in šolstva vsaj deset zakonskih sprememb in smo k vsaki reformi posredovali naše stališče in predloge, ničesar pa niso upoštevali. Nedavno so v Avstriji potekale tudi državnozborske volitve. Rezultati tudi na dvojezičnem ozemlju so znani in smo aktualno sredi pogajanj za novi vladni program. Zadnji vladni program 2020-2024 je bil zelo obetaven in je namenjal kar cel odlomek ukrepom v prid narodnim skupnostim, vključeno rekodifikacije ustavnih določil o narodnih skupnostih. Razen povišanja podpor narodnim skupnostim, je od tega ostalo le malo, niti ni uspela razširitev dostopa do dvojezičnega sodstva na celotno dvojezično ozemlje. To se nam pa je zdelo na začetku še najbolj realistično. V sedanjo razpravo za novi vladni program smo se aktivno vnesli in parlamentarnim strankam posredovali naša izhodišča. Če se bo karkoli našlo tudi na vladnem papirju, pa je priča drugim izzivom težko pričakovati. Glede na dejstvo, da smo pred pomembnimi obletnicami, kot so 70-letnica podpisa avstrijske državne pogodbe, 80-letnica konca druge svetovne vojne, 30-letnice prestopa Avstrije v Evropsko unijo in leta 2026 pa bo 60 let od uveljavitve Zakona o narodnih skupnostih. Spričo tega le upamo, da se bo Republika Avstrija zavedala svojih ustavnopravnih zavez, pri tem pa tudi naprej štejemo na močno vsebinsko podporo s strani Republike Slovenije. Hvala za pozornost.