Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani vsi vabljeni, dober dan!

Hvala lepa za besedo, za priložnost, da predstavim novo posebno poročilo Zagovornika načela enakosti, ki tematizira konvencijo o pravicah ljudi z invalidnostmi in mednarodno konvencijo, ki smo jo podpisali v Sloveniji oziroma ratificirali pred zdaj že več kot desetimi leti. Torej ta predstavitev posebnega poročila, ki je obsežno in obsega skoraj 200 strani, bo pomenila uvod v to, kako to, kako ta pripomoček uporabljati. In seveda delno bom podal tudi ključne ocene o tem, kako v Sloveniji izpolnjujemo tisto, k čemur smo se v okviru konvencije zavezali, torej struktura in splošna ocena.

Na začetku morda seveda invalidnosti, ki so že v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo definirane kot tiste osebne okoliščine, zaradi katerih ne smemo diskriminirati oziroma moramo zagotavljati enakopravnost, in tudi po konvenciji gre za osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzornimi okvarami, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko onemogočajo njihovo polno in učinkovito sodelovanje v družbi. In, če zadevo, če ta pač družbeni izziv pogledamo mogoče malo v številkah, in sicer z virom strategije EU Unije enakosti, in sicer strategije o pravicah invalidov za obdobje 2021-2023 in če te deleže, ki jih to evropsko poročilo predstavlja, prenesemo na slovensko realnost lahko ugotavljamo, da z nekimi zmernimi omejitvami živi več kot 400000 ljudi, z resnimi pa več kot 100000 ljudi. Torej tako dobimo neko sliko o tem, koliko ljudi se ta problematika tiče.

Nadalje. Če k invalidnosti prištejemo še kombinacijo starosti, ugotovimo, da v starosti nad 65 pravzaprav že večina ljudi v tej populaciji živi z nekimi oblikami invalidnostmi, oviranostmi in tako naprej. Potem pa še en drug statističen oziroma številčen pogled. Pri zagovorniku načela enakosti smo spremljali v večletnih intervalih, tako kot to počnejo podobni organi v Evropi, izkušnjo ljudi z diskriminacijo. Takrat smo v treh različnih letih dobili oceno, da je toliko ljudi nekako ima občutek, da je bilo diskriminirano, zaradi invalidnosti, pri čemer pa moramo te največje številke odšteti na približno polovico, saj smo ravno tako z isto raziskavo ugotovili, da ljudje včasih štejejo za diskriminacijo tudi druge vrste krivic ali pa druge vrste situacij, ki pa z zakonom niso prepovedane. Ampak vendarle če smo tudi pri teh številkah konservativni bi vseeno lahko trdili, da je okrog 30000 ljudi v posameznem letu, zaradi njihove invalidnosti občutilo doživljajo nekaj, kar je v zakonu opredeljeno kot diskriminacija. Do sedaj je naša institucija v zadnjih treh letih precejšnjo pozornost namenila temu vprašanju. In prav tudi na tem odboru smo predstavili že pet posebnih poročil, ki so osvetljevala različne vidike invalidnosti. Začeli smo s položajem gluhih v izobraževalnem sistemu, potem odprli vprašanje dostopnosti oziroma nedostopnosti srednjih šol za gibalno ovirane in to nas je vodilo, potem naprej do vprašanja seveda pravice do prostega gibanja, vprašanja nedostopnosti avtobusnega prevoza, skoraj v celi Sloveniji za to populacijo. Na koncu smo prišli do ključnega vprašanja, do vprašanja nedostopnosti objektov v javni rabi. To je povezano z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, ki je pred 14 leti leto 2025 označil za tisti skrajni rok do katerega mora biti javni prostor prilagojen. Po naši raziskavi, kjer smo vprašali več kot 2000 subjektov po Sloveniji, je trdna ocena, da četrtina javnega prostora ne bo dostopna fizično. Prav tako pa ne bo nekih drugih pomagal za ljudi s senzornimi oviranostmi. To smo v lanskem posebnem poročilu natančno predstavili. Podobno velja seveda, da zaostajamo z podporo tistim senzorno oviranim, na primer ljudem z gluhoto, slepoto, slabovidnostjo v javnem prometu. Tako da današnje posebno poročilo pravzaprav se ozre bolj v našo globalno vpetost na tem področju in najbolj sistemsko pregleda to področje. Namreč, opozoriti želimo na dolžnosti države tako do ljudi z invalidnostmi, kot seveda tudi do našega mednarodnega konteksta. Namreč, koliko smo tega, k čemur smo se leta 2008 v mednarodni konvenciji zavezali, koliko smo tega izpolnili in kako to izpolnjujemo. Zato smo pripravili to posebno poročilo. In strukturirali smo ga tako, da najprej predstavimo nekaj temeljnih vsebinskih poudarkov. Še vedno v javnosti pravzaprav ni toliko znano, kaj ta konvencija prinaša in je bila to dobra priložnost, da v tem posebnem poročilu to predstavimo. Tu gre za razumevanje koncepta invalidnosti, za koncept prepovedi diskriminacije, zaradi invalidnosti ter seveda obveznosti za zagotovitev koncepta vključujoče enakosti. Posebno poročilo prinaša tudi pregled druge mednarodne in naše nacionalne pravne ureditve glede varstva pravic ljudi z invalidnostmi. Poda pregled 76 priporočil na temo invalidnosti, ki jih je zagovornik v zadnjih osmih letih podal in pa na koncu sledi 33 točk, kjer smo ocenili uresničevanje priporočil Odbora za spremljanje konvencije, ki spremlja to konvencijo in nam je ta priporočila podal pred šestimi leti.

Najprej nekaj osnov o konvenciji, ki je bila v Združenih narodih sprejeta leta 2006. Mi smo jo zelo hitro ratificirali. Mnoge države, primerljive države niso šle tako hitro v ratifikacijo in se s tem seveda zavezali, da bomo dosledno uresničevali vse njene določbe. Opazili smo, da je mogoče ta hitrost, ta odločnost, potem z leti popuščala pri procesu implementacije, torej pri procesu globokega razumevanja tega, kar smo kot država podpisali. Predvsem pa seveda operativnih načrtov in mehanizmov, ki duh in idejo te konvencije prenesejo v prakso tako, zaradi tistih, ki jim je namenjena, ker smo kot skupnost seveda prepoznali njeno sporočilo, kot tudi, zaradi naše mednarodne kredibilnosti. In nekaj ključnih poudarkov. Konvencija uvaja namesto dosedanjega medicinskega socialnega modela, če tako rečemo, razumevanja invalidnosti, model razumevanja invalidnosti, ki je utemeljen na človekovih pravicah. Ta model daje podlago za to, da v bistvu razmišljamo o opolnomočenju vseh ljudi z invalidnostmi in da sprejmemo ta koncept, da se kot družba prilagajamo tako, da bodo lahko ljudje z invalidnostmi v njej polno participirali. In že sam 1. člen izvirnika Konvencije o pravicah ljudi z invalidnostmi določa, da osebe z invalidnostjo vključujejo ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali s senzoričnimi okvarami, ki jim v interakciji z različnimi ovirami lahko preprečujejo te okvare, da bi na izenačeni osnovi kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Zelo pomembno je seveda, da to konvencijo dobro razumemo in jo dosledno izvajamo. Namreč v pravno prakso je uvedla koncept vključujoče enakosti in prizadevanja za polno uresničevanje vseh pravic, kot družbeno vključenost ljudi z invalidnostmi in polno sodelovanje na vseh področjih življenja. Da bi ta cilj dosegli, seveda moramo pa zelo dobro razumeti to, kako je konvencija zapisana. In tukaj prihaja do prvih izzivov, težav v slovenskem prostoru. Namreč, že nekaj časa je spoznanje, da je prevod konvencije v slovenskem jeziku neustrezen glede na izvirnik, to pa direktno nosi tudi posledice. Namreč, zaradi tega prevoda so danes izpuščeni ljudje, ki živijo z invalidnostjo, vendar nimajo enega od pri nas priznanih statusov invalida oziroma kategorij invalidnosti po naši zakonodaji pa tudi ljudje z dolgotrajnejšimi zdravstvenimi stanji, ki jim doslej po naši zakonodaji ni bila priznana invalidnost na primer osebe s psihosocialnimi invalidnostmi, osebe s slabšim duševnim zdravjem. Namreč, vse te ljudi konvencija zajema, mi pa smo jih s prevodom spustili. Samo kratek pogled v to tretje poglavje v tem poročilu. Namreč po devetih točkah so razporejena priporočila, ki jih je zagovornik tekom svojega dela sicer neodvisno od konvencije izrekel v zadnjih osmih letih in so razporejena po teh področjih. V posebnem poročilu najdete kratek opis teh priporočil za vsako od področij skupaj in seveda povezave na celotne tekstovne utemeljitve. Kako pa poteka v mednarodnem prostoru proces v zvezi z izvajanjem konvencije? Obstaja odbor, komite, ki spremlja to, kako države članice konvencijo izvajajo in po desetih letih, leta 2018, je pregledal tudi izvajanje konvencije v Sloveniji in izdal 81 priporočil za bolj učinkovito varstvo pravic ljudi z invalidnostmi. Mi smo jih že v ta priporočila prevedli in jih leta 2019 vključili v redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti zato, da bi nekako pospešili, povečali to debato, razpravo v javnosti. In zdaj nas je po dobrih petih letih zanimalo, kaj smo kot država uspeli od tega feedbacka mednarodnega odbora začeti uresničevati in kje imamo še vedno velike izzive. Zato celotno posebno poročilo v zadnjem delu sledi logiki, da najprej predstavimo jedro priporočila mednarodnega odbora, potem smo v procesu v lanskem letu o našem mnenju o tem, kako to priporočilo v državi upoštevamo obvestili vlado in izdali priporočila o tem, kako bi to lahko delali drugače, dobili smo nek odziv vlade. Vprašali smo tudi nevladne organizacije s tega področja, s tem smo seveda se trudili slediti paradigmi Nič o ljudeh z invalidnostmi brez njih in na koncu podali končno oceno, ki je v vsakem od 33 točk, zdaj neposredno v kratkem izreku sledi temu mednarodnemu priporočilu, Torej, če pogledamo samo primer, ki je tule na prosojnici, torej odbor je Sloveniji priporočal, da pregleda prevod konvencije, da bi zagotovila točnost prevoda. Mi smo seveda ugotovili, da ta točen prevod, noben proces v zvezi s prevodom ni bil opravljen, da to povzroča seveda nadaljnje težave. Na to se resorna ministrstva in vlada niso odzvala. Nevladne organizacije so poudarjale, da lahko ureditev prevoda prispeva k boljšemu razumevanju in uresničevanja pravic, zato je naša končna ocena, ostaja taka, da bi bilo treba prevod seveda na novo zastaviti.

V zvezi s tem smo pred dobrim letom tudi pripravili celoten predlog, tako da je vse pripravljeno za to, da resorni ministrstvi začneta ta proces. V tej strukturi je potem obravnavanih 33 priporočil odbora, torej tekst prinaša kratek izrek priporočila, našo oceno, mnenje nevladnih organizacij in seznanitev z odzivom vlade.

Zdaj pa, to je bil en tak metodološki uvod pravzaprav v to, kako je to kompleksno posebno poročilo pripravljeno. Kaj pa je nekaj ključnih sporočil teh 33 priporočil? Namreč, kot rečeno, ključno je, da tudi v Sloveniji dobimo verodostojen prevod, ki bo skladen s konvencijo. Zdaj to ni tako in zaradi tega pri nas pravice, ki bi morale biti zagotovljene vsem ljudem z oviranostmi, dajemo samo ljudem s statusom invalida, medtem ko bi v duhu konvencije bilo, da so enake možnosti in enaka obravnava dostopne vsem ljudem z invalidnostmi oziroma oviranostmi. Nadalje napačen prevod povzroča neskladja zakonodaje s konvencijo, negativne posledice tega pa so tudi na ravni programov in ukrepov, namenjenih ljudem z invalidnostmi, na primer spodbujanje zaposlovanja ljudi z različnimi oviranostmi dejansko velja samo, ko bi delodajalec zaposlil delavca s statusom invalida, ne pa ob zaposlitvi nekoga, ki tega statusa uradno sicer nima, ima pa telesne in intelektualne oviranosti. Nadalje je problem, da država še vedno ne zbira sistematično razčlenjenih podatkov o ljudeh z invalidnostmi, da bi na podlagi tega lahko oblikovala ustrezne ukrepe, merljive ukrepe ter zanje oziroma preverila učinkovitost teh sprejetih ukrepov. Še vedno ni organa, ki bi vse resorske in vladne službe koordiniral glede izvajanja nediskriminacijskih politik, torej to je focal point, ki bi imel pregled nad tem, kako sistematično to izvajamo. In tako še vedno tudi ni strategij glede preprečevanja nasilja nad ljudmi z invalidnostmi, nad ženskami, otroci z invalidnostmi. Ni sistematičnih usposabljanj o človekovih pravicah ljudi z invalidnostmi za strokovnjake, ki delujejo na področju, kot so uradniki, sodniki, zdravniki in drugi. Država pa še vedno ne zagotavlja polne dostopnosti grajenega okolja, informacij in storitev, kot to zahteva konvencija. Kot prej rečeno, mi smo vsaj eno četrtino javnega okolja, še zdaj nismo priredili. Veliko sodnih, izobraževalnih in zdravstvenih ustanov ter drugih stavb javnega pomena je še vedno fizično nedostopnih ali pa nimajo prilagoditev za gluhe in slepe. Vsem ljudem z invalidnostmi je treba omogočiti dostop do informacij v javnih in zasebnih množičnih medijih. Ljudje z lepoto in slabovidnostjo ter ljudje z drugimi bralnimi težavami težko dostopajo do kulturnih in prostočasnih vsebin. Posebej zanje narejenih vsebin pa je premalo. Premalo oziroma skoraj nič informacij tudi ni v lahkem branju ali znakovnem jeziku. Zakonsko neurejena je še vedno uporaba jezika gluhih in gluhoslepih v praksi. Poleg tega manjka še vedno konkreten načrt, ki bo ljudem z invalidnostmi omogočil živeti samostojno po svojih željah in po potrebah izven ustanov - govorimo o deinstitucionalizaciji. Ljudje z invalidnostmi tudi težko dobijo njim prilagojeno stanovanje. Ni dovolj podpornih storitev, da bi lahko ljudje z invalidnostmi in starejši živeli samostojno in ne v institucijah. Potrebno je olajšati tudi dostop do pripomočkov in tehnologij za podporo pri gibanju, uvesti in razviti pa tudi sistem podpornega odločanja in odpraviti možnost odvzema pravice odločati o sebi. Ko pride do diskriminacije, zaradi osebnih okoliščin invalidnosti ali zaradi presečne diskriminacije, bi morali biti ljudje z invalidnostmi upravičeni do ustreznih odškodnin, kar v Sloveniji trenutno ni zagotovljeno. Nenazadnje, treba je zagotoviti tudi učinkovito, dosledno in neodvisno spremljanje izvajanja te konvencije. To na primer pomeni, da so v poročanje o napredku pri spoštovanju določil konvencije vključene vse organizacije ljudi z invalidnostmi in druge organizacije, ki delujejo na področju varstva človekovih pravic. Ljudi z invalidnostmi v državi pa je jasno določeno katera institucija je prva odgovorna za to, da spremlja naše izvajanje te konvencije.

Če povzamem. Ključni duh tega posebnega poročila je, da seveda prepoznavamo, da so se na ravni vlade nekatere nepravilnosti začele odpravljati in da tečejo procesi v zvezi s tem, vendar pa je splošna ocena, da večina od obravnavanih 33 ključnih priporočil odbora še vedno ni uresničena in da je to pomembno vprašanje, ki ga moramo drugače nasloviti kot do sedaj. Zato seveda v tem smislu priporočamo Vladi, Državnemu zboru in drugim pristojnim institucijam, da se k izvajanju konvencije, seveda, da pristopita celostno in sistematično. Naj bo torej to kar je zapisano in to k čemur smo se zavezali, vodilo sistematičnega dela, ne pa v bistvu reševanja problemov parcialno in fragmentirano.

To je moja predstavitev posebnega poročila za pravice za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi. Hvala za vašo pozornost.