Najlepša hvala za besedo.

Moje ime je Karmen Pižorn in sem dekanja Univerze v Ljubljani, Pedagoške fakultete. Drugače pa moja pot izhaja tudi iz desetletne prakse v šoli, tako da sem bila tudi kar nekaj let in poznam tako srednješolsko, osnovnošolsko raven in seveda zdaj pa univerzitetno.

Rada bi poudarila, da pri nas na Univerzi v Ljubljani, Pedagoški fakulteti torej, izobražujemo bodoče pedagoške delavce in delavke v kar velikem številu, torej, veliko število programov, tako predšolski, predšolska vzgoja, ki je visokošolski študijski program, potem pa imamo kar celo vrsto univerzitetnih programov, razredni pouk, socialna pedagogika, specialno rehabilitacijska pedagogika, logoped in surdopedagogika, likovna pedagogika, dvopredmetni učitelj, tukaj gre za sedem smeri, od biologije, fizike, kemije, matematike, tehnike, gospodinjstva in tako naprej. Pri nas na prvi stopnji torej lahko študent vpiše dva predmeta na teh naravoslovnih vezavah, medtem ko potem na drugi stopnji pa ima od, mislim, da lanskega leta oziroma bilo je že prej, ampak predvsem sedaj, se je pojavila tudi možnost, da vpisujejo enopredmetne študijske programe, torej samo biologijo, nadaljuje samo z biologijo ali fiziko ali matematiko, Torej, da nekdo lahko postane učitelj na primer razrednega pouka, mora opraviti na prvi stopnji štiri leta in potem še na drugi stopnji eno leto. Torej vsi od, bi rekla, prvega razreda osnovne šole naprej morajo imeti torej dokončan magistrski študijski program.

Zdaj pa, da bo malo bolj zanimivo, sem prinesla tudi številke zraven, da boste lahko videli, koliko imamo vpisanih posameznih, torej študentov, na posamezne študijske programe. In zraven bom tudi povedala, ali smo na prvem vpisnem roku tudi zapolnili mesta. Torej, na univerzitetnem študijskem programu, Logopedija in surdopedagogika, imamo danes v prvem letniku 23 študentov in smo tudi vse, vsa mesta zasedli. Tukaj smo, bi rekla, precej povečali. Začeli smo s 15 oziroma še pred leti smo imeli vpis na vsaki dve leti, torej, sedaj imamo vsako leto in nekako smo nadaljevali od 15 pa zdaj tudi, torej jih imamo 23. Zdaj, verjetno boste rekli zakaj pa še ne več? Problem je, da morajo ti študenti odhajati na prakso, praksa pa ne more biti, ne vem, če ste kdaj že bili ali pa ste otroka peljali k logopedu, takšna, da bi tam sedelo deset študentov, zraven pa, mislim, zraven pa samo logoped in otrok. Kako bi se otrok počutil? Torej, tukaj so možne samo zelo majhne skupine in nam ne omogoča zaenkrat, vsaj praksa, tukaj, potrebujemo vedno tudi pomoč prakse, da bi vključevali v same programe več študentov. Tudi to, kar je, če lahko rečem, kolega iz visokega šolstva povedal, da želijo, da vpišemo več študentov, mi za to potrebujemo tudi sredstva, potrebujemo kadrovska sredstva in potem bom tudi povedala, na katerih, na katerih področjih potrebujemo pomoč.

Razredni pouk je bilo tako, da lansko leto nismo zapolnili vseh programov v prvem vpisnem roku. Namreč, zelo se razlikujejo študenti, ki so, ki jih sprejmeš v prvem vpisnem roku ali pa jih dobiš v drugem vpisnem roku, ker je to lahko druga ali tretja želja. In tako opažamo, da je drugi letnik ni tako uspešen, da je kar nekaj študentov odpadlo, medtem ko letos pa smo zapolnili vsa mesta že v prvem roku in tudi opažamo, zdaj sicer samo mesec in pol, vendar upamo, no, vsaj, da bodo ti študenti uspešnejši.

Potem na socialni pedagogiki vedno zapolnimo vsa mesta, torej, to so predvsem strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vedenjsko, z vedenjskimi in čustvenimi težavami otrok. Kot veste, je teh otrok vedno več, zato je tudi potreba po njih, no, in nekako ta mesta tudi vedno zapolnimo, 37 jih imamo danes v prvem letniku.

Specialno rehabilitacijska pedagogika, mogoče kdo pozna, to je bilo včasih defektologija po starem in danes jih imamo 37, Tukaj dobimo dobre študente in tudi vedno zapolnimo vsa mesta. Enako, tudi na logopediji in surdopedagogiki.

Potem na likovni pedagogiki odpremo približno 25 mest in tudi vedno zapolnimo. Na predšolski vzgoji, tako na izrednem kot na rednem študijskem programu, tudi zapolnimo vsa mesta in jih imamo 55 na izrednem, pa 52 na rednem študijskem programu.

Sedaj pa prehajam na tiste, tiste študijske programe, kjer imamo iz leta v leto večje težave, torej v prvem letniku na biologiji in gospodinjstvu, imamo od 25 razpisanih mest 13 študentov, na biologiji, kemiji od 30 21 mest, na fiziki, kemiji od 10, 2 na fiziki, matematiki 17 od 30, fizika, tehnika trije od desetih, gospodinjstvo, kemija, dva tudi od desetih, matematika, računalništvo 22, pa smo jih razpisali 35, matematika, tehnika, tukaj 11 od 15, ker smo morali tudi zmanjševati. Namreč, ko imamo reakreditacijo na univerzi, nas vedno vprašajo, torej, zakaj na primer razpišemo toliko več mest, potem pa jih ne moremo zapolniti. Tako da mi si ne moremo dovoliti, da bi razpisovali tako visoka mesta, potem pa bi torej sprejeli samo manjše število študentov.

No, zdaj pa, kako je na drugostopenjskem študijskem programu? To pomeni, tam, kjer bodo zdaj pa učitelji, torej po, če bo vse šlo torej po nekem načrtu in če bodo magistrirali v tem študijskem letu, se bi potem seveda lahko že zaposlili. Ja, zdaj, na primer, izpostavila bom seveda tista pereča področja, na primer nam, ne na biologiji, no, tule gledam, imamo šest študentov, biologija, gospodinjstvo, torej, to so dvopredmetni šest, biologija, kemija deset, fizika sedem, to je enopredmetni, fizika, matematika pet, fizika, tehnika eden, gospodinjstvo, kemija 4, kemija 6, matematika 14, matematika, računalništvo pet, matematika, tehnika štiri, računalništvo, tehnika celo nobenega.

No, tudi kar se tiče poučevanja na razredni stopnji, recimo jih imamo 37 skupaj z izrednimi in poučevanje na razredni stopnji za angleščino 23, kar je tudi veliko manj od 90, če se spomnite v prvem letniku. Torej, na naši fakulteti se res trudimo, da bi torej usposabljali te študente, da bi res bili čim bolj kakovostno usposobljeni. Zdaj, trenutno poteka tudi program, to je prenova pedagoških študijskih programov, v kateri sodelujejo vse tri univerze torej in vse tri pedagoške fakultete. Torej, kamor vnašamo predvsem informacijsko komunikacijske spretnosti, torej predvsem delamo na IKT spretnostih in pa vnašamo tudi vse cilje trajnostnega razvoja. Veste, da je ciljev trajnostnega razvoja 17, od odprave revščine, odprave lakote in tako naprej, ne bom vseh naštevala in tako vsaj upamo, da jih nekako nadgrajujemo njihovo znanje.

Včasih me tudi sprašujejo kako je s študenti, ali so usposobljeni za učence s posebnimi potrebami. Na Univerzi v Ljubljani, Pedagoški fakulteti, imajo vsi študentje že predmet, obvezen predmet s področja specialno rehabilitacijske pedagogike, torej se s tem že soočajo in prav tako tudi dobijo nekaj znanja, učenci torej s težavami, ki jih imajo na področju vedenja in čustvovanja.

Torej, kje potrebujemo pomoč? Mi se srečujemo z grozovito prostorsko stisko in okoljem, v katerem študirajo naši študentje. Namreč, če pridete pri nas na fakulteto, je to daleč stran od kakšne recimo Fakultete za računalništvo, kjer se vse, kjer je vse svetlo, mi imamo ogromno predavalnic, ki so temne, brez vsakih oken in vsi naravoslovni predmeti so v kleti, kjer je tudi, vsakič kaj v poplavi. Torej pričakujemo res večjo finančno pomoč, da bomo lahko sploh vztrajali še naprej. Prav tako potrebujemo pomoč pri promociji študijskih programov. Naredili smo že veliko, sami se trudimo na Informativi, hodimo po šolah, torej res delamo, kar lahko, je pa tako, da nimamo pa finančnih sredstev za to, da bi promocijo izpeljali na torej nek profesionalen način. No, včeraj, ko smo bili na tem sestanku pri ministru Logaju, je nekako nakazal, da bo možno sodelovanje in da bo možno tudi finančno tukaj priskočiti. Ne potrebujemo pomoč niti pri idejah, niti pri vsebini, niti pri strokovnosti, potrebujemo pa pri izvedbi.

Podpiramo štipendijsko politiko, to mislim, da se res pozna, vendar bi res predlagali, da tam, kjer gre za predmete, ki so res deficitarni, namreč, če pogledate, koliko učiteljev ni usposobljenih, pa poučuje tehniko, je res skrb, mislim, te lahko postavi v nek položaj skrbi. No in tukaj bi jaz rajši predlagala, da bi se povečale štipendije za tako močno deficitarne poklice. Nameravamo tudi prirediti poletne šole za dijake, pri nas tudi že potekajo tudi priprave za osnovnošolce, ki se pripravljajo na tekmovanje iz fizike. Ampak potem se jih seveda ne vpiše veliko pri nas na fiziko. Rada bi poudarila, da celotna družba prispeva k temu, ali se nekdo odloči, ali gre za učitelje ali se pač ne odloči. In spomnim se študentke, ki so ji odsvetovali zato, ker je bila zlata maturantka, da bi se vpisala na razredni pouk. Danes je to ena najboljših učiteljic razrednega pouka pri nas, opravlja tudi doktorski študij. Vsi skupaj nosimo veliko odgovornost do tega in jaz mislim, da je skrajni čas, da se, torej, da podpremo pedagoški poklic in da pomagamo. Mi bi radi pač torej na konkretnem programu promocije delovali pozitivno. Spomnim se Fincev in kolega s katerim sem sodelovala, ki je rekel, da je vedno dobro delati na dobri praksi, dobrih primerih, ker ti potegnejo za sabo še ostale. Hvala lepa.