Dober dan. Sem Alenka Petek iz Karitas. Jaz bom govorila samo v bistvu o stiskah naših zaposlenih, ki jih mi srečujemo na terenu oziroma z našimi prosilci, ko prihajajo k nam, kakšne so njihove težave, v kakšnih stiskah se najdejo in na kakšen način oziroma kakšne oblike pomoči od nas prosijo.

Zaposlitev, revščina, socialna izključenost so včasih bili termini, ki na prvi pogled niso šli skupaj. Danes pa vemo, da ljudje s plačo, sploh z minimalno plačo in še s kakšnimi pridruženimi težavami ne morejo dostojno preživeti in se potem obračajo po pomoč na humanitarne organizacije. V zadnjih dveh, treh letih se dogaja, da je vedno več zaposlenih, ki pri nas išče pomoč. Večina teh zaposlenih, ki se k nam obračajo po pomoč, je ljudi z nizko izobrazbeno strukturo in posledično se zaposlijo tudi v poklicih, ki so slabše plačani. Zato so že zaradi tega, so zaradi višine plače in potem dodatnih stroškov, ki jih imajo za preživetje, prikrajšani tudi na številnih drugih življenjskih področjih, tako odrasli kot tudi otroci. Z minimalno plačo, sploh če pride do kakšne bolezni, če pride do kakšnih stisk kot so bile zdaj poplave, kot so, kot so bolni, bolni ljudje, bolni otroci, številčnejše družine ali pa samohranilke oziroma enoroditeljske družine z enim ali dvema otrokoma, v takem primeru se dogaja, da ti ljudje izredno težko preživijo oziroma ne zmorejo preživeti meseca, in se obračajo ne samo za pomoč pri plačilu položnic, ampak tudi za pomoč pri hrani. To, da si zaposlen, pa ne moreš preživeti, je danes za družine izredno težka, izredno stresna situacija. To ni samo to, da je družina v materialni stiski, ampak to tudi izredno slabo vpliva na njihovo duševno počutje, slabo duševno zdravje pa vemo, da lahko pušča tudi posledice pri telesnem zdravju in zato prihaja do teh ljudeh tudi do večjih težav z bolniškami in s takimi čisto telesnimi zdravstvenimi težavami. Revščina ni zgolj ekonomska težava in močno zaznamuje vse družinske člane, pri tem pa so seveda najranljivejši člen otroci. Pomanjkanje poglobi socialno izključenost otrok iz vrstniškega okolja. Tveganje revščine opažamo da je večje pri samozaposlenih, pri tistih s krajšim delovnim časom, pogodbenimi osebami, ki zbolijo, osebe, ki so na bolniški. Na revščino pa ne vpliva samo višina plače, ampak tudi sestava in velikost družine, potem število družinskih članov in tudi z njimi povezani vsi dodatni stroški, kot smo že, kot je bilo že prej večkrat omenjeno, če je taka družina najela kredit za nepremičnino, ko pride do teh nizkih dohodkov, ta kredit tudi izredno težko odplačujejo. Je pa res, da imamo mi med našimi prosilci izredno veliko takšnih, ki imajo, ki nimajo lastne nepremičnine, ampak so odvisni od trga in najemajo nepremičnine na trgu in te nepremičnine oziroma nepremičnine, stanovanja na trgu in ta stanovanja so izredno draga. Zdaj, predstavljajte si, da ena družina z minimalnim dohodkom ali pa tudi, če sta dve minimalni plači, trije otroci, najame stanovanje za 800 evrov, potem še vse dodatne stroške in mogoče še bolniško enega od družinskih članov, je to mesečno izredno težko pokrivati in plačevati in se dogaja, da taka družina čez čas zabrede v težave in tega več ne zmore. Poleg tega življenje zdajle v zadnjem času postaja vedno dražje, dražja je hrana, visoki so tudi stroški kurjave, življenjski stroški, sploh najemnino in to potiska te družine z minimalnimi plačami oziroma zaposlene z minimalnimi dohodki v težke situacije. Tako, da jim plača v bistvu ne omogoča dostojnega življenja in so resnično v stiski in potrebujejo pomoč, nekateri samo začasno, veliko od njih je pa takšnih, ki potrebujejo pomoč dlje časa, sploh če so s to svojo stisko odlašali in se niso pravi trenutek obrnili po pomoč. Mi jim z naše strani pomagamo v hrani, plačilu položnic, tudi položnice za izredne stroške jim pokrijemo, se pa dogaja, da je zdaj v zadnjem mesecu, ko prihaja zimska sezona, kurjava, ogrevanje, izredno več prosilcev, ki prosijo prav za to obliko pomoči, ker že vnaprej vedo, da je ne bodo zmogli. Prihajajo tudi ljudje, ki se jim pokvarijo, ki se jim dogodijo izredne zadeve, ki se jim pokvari pralni stroji, štedilniki pa ne zmorejo pokriti in plačati teh novih strojev, kreditno niso sposobni, stroški za redno preživetje pa so tako veliki, da pač tega ne zmorejo. Mi vse te ljudi tudi pošljemo na Center za socialno delo, da si najprej pri njih poskušajo uveljaviti in pridobiti pravice, ki jim gredo, ampak veliko od teh je takšnih, ki ravno za eno manjšo višino presegajo in jim na centru te pomoči ne zmorejo nuditi, zato smo potem mi tisti, ki jim po svojih močeh in kolikor moremo, potem pomagamo. Kot sem že prej omenila, je veliko naših prosilcev tržnih najemnikov, tukaj so tudi izredno velike težave pri pogodbah pri urejanju pogodb za ta stanovanja, ljudje najemodajalci jih ne prijavljajo, ne dovolijo prijavo in potem posredno tudi na te najemne pogodbe napišejo manjšo najemnino, kot jo dejansko plačujejo, da tudi tisti, ki bi bili upravičeni za kakšno subvencijo najemnine tega ne morejo uveljaviti, prav zaradi teh težav, ki jih imajo z najemodajalci. Tako da se dogaja, da ti prosilci, ki so zaposleni, tudi izredno težko dobijo oziroma najamejo stanovanja, prihajajo že najemodajalci, ki želijo videti njihove plačilne liste, da vidijo, če bodo zmogli, če bodo lahko mesečno plačevali te stroške. In se tudi dogaja, da jih potem, če že dobijo stanovanje, kljub tem nizkim dohodkom, da jih potem vsakega 10. v mesecu preverjajo, pridejo k njim pogledat, če imajo plačano najemnino in jim morajo pokazati položnice, da so to zadevo res uredili. Tako da, stiske, ne samo materialne, ampak tudi psihične, so pri teh ljudeh kar v porastu in izredno velike. Hvala.