Dober dan. Moje ime je Martina Trbanc in prihajam, kot je bilo rečeno, z Inštituta za socialno varstvo. Mi že vrsto let, pravzaprav je že 11. leto letos, spremljamo socialni položaj v Sloveniji. To je bila ena naloga, ki je bila pred 11 leti naložena ministrstvu in pač potem nekako je ministrstvo to naložilo nam, tako da vsako leto izdelamo pač letno poročilo. In zdaj z vidika teme, tukaj z vidika položaja zaposlenih, ki tvegajo revščino, lahko po letih spremljanja rečemo tako, kar se tiče statističnih kazalnikov, stopnje tveganja revščine, dolgotrajne revščine, socialne izključenosti in podobno, je zaposlitev zelo jasno dejavnik, ki pomaga ven iz tveganja revščine, to je pač zelo jasno. Tudi v zadnjih letih so stopnje tveganja revščine zaposlenih ta tako imenovani "Involt powerty" v Sloveniji zelo nizke. Rahlo so se v zadnjem letu povišale, ampak še zmeraj govorimo o 3 odstotkih, 3,4 odstotkih, kar je recimo na nivoju iz leta 2019 in manj, kot je bilo v letih pred 2019. Potem recimo en kazalnik, ki tudi kaže v isto smer je, kolikšen delež oseb, ki prejemajo denarno socialno pomoč ima ta višji dodatek za delovno aktivnost, kar pomeni, da so delovno aktivni v obsegu več kot 128 ur na mesec, kar pomeni, da praktično delajo. To ne vključuje volonterskega dela, ne vključuje teh oblik njihovo število se po letu 2021 znižuje, znižuje, nekako jih je bilo, v zadnji podatki kažejo, nekaj čez 300, 3300 oseb od 70000 posameznikov, ki so prejemali denarno socialno pomoč. Skratka te, kako bi rekla, objektivni podatki ne kažejo v smer, da bi se v zadnjih letih situacija zaposlenih, kar se tiče revščine, tveganja revščine, poslabševala.

Zdaj hkrati, to je samo uvod, hkrati je treba seveda tudi povedati, da se v Sloveniji že leta soočamo z neko situacijo, za katero je značilno, da se plače zelo koncentrirajo med minimalno in povprečno, se pravi, zelo velika koncentracija plač v tem segmentu, kar pomeni sorazmerno nizke plače, hkrati pa tudi podatki o pragu tveganja revščine kažejo, da je pravzaprav kar precejšen delež ljudi tik nad tem pragom tveganja revščine, se pravi, jih ne štejemo kot tiste, ki tvegajo revščino, ampak so nekako v rangu 10 odstotkov nad tem po dohodkih svojih gospodinjstev. Zdaj, težava te situacije s katero, ki že kar nekaj časa je zelo podobna v Sloveniji je v tem, da zelo hitro zaradi objektivnih ali pa kakšnih drugih okoliščin ljudje padejo pod ta prag zelo hitro pri nizkih dohodkih v običajni situaciji zelo hitro potem padejo pod prag tveganja revščine oziroma padejo v neko materialno in finančno stisko.

Zdaj, hkrati tudi že zadnja štiri leta smo pravzaprav skozi v neki krizi in v nekem, od covida naprej, pa inflacija, pa visoki stroški in tako naprej in vse to pravzaprav najbolj vpliva glih na te, ki so nekako najbolj ranljivi. To se ne nanaša samo na zaposlene z nizkimi plačami, ampak se nanaša pravzaprav na vse na brezposelne, na prejemnike denarnih socialnih pomoči in podobno. In glede na to, da zdaj ugotavlja brezposelnost je v Sloveniji izjemno nizka, tako nizka še ni bila. Tudi prejemnikov denarnih socialnih pomoči tako malo, kot jih je zdaj, nekako še ni bilo, ta trend pri obeh kazalnikih je res v upadu, ampak seveda to pa hkrati na drugi strani pomeni, da tisti, ki pa so v tej skupini, da prejemajo denarno socialno pomoč ali pa, da so pod pragom tveganja revščine, pa so nekako v zmeraj bolj kompleksnih in težkih situacijah in to sem prepričana, da bom šla na to področje, ker bodo vabljene humanitarne organizacije zagotovo povedali, ampak nam vsakič, ko letno opravljamo razgovore z njimi, povedo, da se kompleksnost teh situacij, teh ljudi, ki pa so v slabi socialni situaciji, povečuje v smislu teh psiholoških, psihičnih potreb, duševnega zdravja, materialne situacije in tako naprej.

Zdaj, hkrati, zdaj, kot sem že omenila, nevladne organizacije, tudi velja povedati, da je pravzaprav vloga humanitarnih organizacij v Sloveniji nekako že skoraj del sistema socialnega varstva Ne seveda formalno, ampak ta povezanost med sistemom socialnega varstva in aktivnostmi, ki jih preko različnih razpisov izvajajo humanitarne organizacije je pač zelo velika, pač kot sem rekla, preko različnih razpisov dostikrat pač država preko javnih razpisov na ta način pač financira neke programe nevladnih in humanitarnih organizacij, ravno zato, ker je do teh oseb, ki so v velikih stiskah, pač nekako lažje pridejo ljudje iz nevladnih humanitarnih organizacij, ker je način delovanja manj formalen, ker ne gre za uradne osebe, kot je pri centrih za socialno delo in podobno. Skratka to, da imajo humanitarne nevladne organizacije v Sloveniji zelo veliko vlogo na področju recimo zmanjševanja revščine ali pa na področju pomoči osebam iz ranljivih skupin je pač dejstvo, ki ni od danes, ki ni od včeraj, ampak se je nekako razvijalo skozi leta in je zdaj pač to sodelovanje že zelo dobro, recimo temu, razvito. Tako kot so se tudi humanitarne nevladne organizacije zelo zelo razvile v vsem tem obdobju opravljanja teh aktivnosti.

Zdaj, to, kdo je pravzaprav v najslabšem položaju tudi od zaposlenih, je tukaj v tem materialu za sejo kar dobro opisan, tako da pač to ne bi ponavljala. Dejstvo je, da ko so ljudje še z dohodki nad mejo recimo tveganja revščine ali pa ko še shajajo, takoj, ko se zgodi katerakoli nepredvidljiva okoliščina, bolezen, bolezen otrok, sploh dolgotrajna bolezen, povečani izdatki zaradi kateregakoli razloga, težave v zvezi z bivalnimi prostori, s stanovanjem, s hišo, karkoli od tega, krediti so bili omenjeni, izgube zaposlitve, takoj ko se dohodki malo zmanjšajo, so te družine ali pa ta gospodinjstva v izjemno velikih težavah. Tako da to, da se pravzaprav potem obrača na nevladne, na humanitarne organizacije niti ne preseneča tako zelo. Je pa dejstvo, da dostikrat pač se obrača na njih zelo pozno. Da ne iščejo pomoči, ker mislim, da bodo zmogli in je potem, situacija je pač izjemno kompleksna in pač je, jim je treba pomagati na zelo različne načine, kot sem prepričana, da bodo povedali iz humanitarnih organizacij. Toliko z moje strani, hvala.