Spoštovani predsednik Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, spoštovane poslanke, poslanci, Varuh človekovih pravic s sodelavci, predstavniki Vlade, spoštovane gospe in gospodje! Državni svet je varuhovo poročilo obravnaval na 20. seji 18. septembra 2024 in ga ocenil kot korektno pripravljenega, preglednega in informativnega. Kot zelo priročnega in koristnega smo ocenili tudi povzetek dela varuha za preteklo leto. V Državnem svetu smo podprli aktivnosti Varuha za zaščito človekovih pravic in izrazili željo, da bi državni organi bolj spoštovali njegova priporočila, pri čemer v razmislek dajemo krepitev nabora varuhovih pristojnosti v smeri preseganja priporočil in možnosti izrekanja sankcij. Varuha smo pozvali k še večji proaktivnosti, tudi v smislu sprotnega in okrepljenega obveščanja javnosti. O ugotovljenih kršitvah pa tudi k poglobljenim stikom z lokalnimi skupnostmi. Skupaj z varuhom smo kot eno od ključnih težav pri uresničevanju človekovih pravic na področju zdravstvene nege in socialne oskrbe v socialno varstvenih zavodih prepoznali kadrovsko podhranjenost. Pri tem ugotavljamo, da brez konkretnih zvišanj plačil za delo kmalu ne bo več možno zagotavljati ustreznega nivoja skrbi za starejše in ranljive skupine prebivalstva. Zaposleni v zdravstveni negi in socialni oskrbi namreč opravljajo težko fizično in psihično zahtevna dela, ki niso ustrezno ovrednotena.

Razpravljali smo tudi o še vedno predolgih čakalnih dobah v zdravstvu in zaskrbljujočem občasnem zapiranju posameznih oddelkov zdravstvenih zavodov zaradi kadrovskih stisk. Seveda nismo mogli mimo nedavnega primera zaprtja porodnišnice Trbovlje, vključno s pediatričnim oddelkom. Morebitnemu zaprtju porodnišnice sicer ostro nasprotujejo lokalne skupnosti v Zasavju. Z izzivi zaradi pomanjkanja kadra, ki se kažejo v nedostopnosti storitev, se soočamo tudi na področju socialno varstvenih zavodov. Veliko je že praznih postelj, oddelki se zapirajo, nekateri novi domovi se zaradi pomanjkanja kadrov ne morejo odpreti, kmalu pa naj bi bili zavodi primorani omejiti ali opustiti tudi izvajanje pomoči na domu. Tudi to bi zelo prizadelo lokalne skupnosti, ki so SIR pristojne za to obliko skupnostne skrbi. Glede na vse navedeno smo ocenili, da pogoji za pospešeno deinstitucionalizacijo na področju socialnega varstva še zdaleč niso izpolnjeni, pa tudi, da takšna rešitev ni primerna za vse, zagotovo ne za tiste posameznike, ki v domačem okolju ne morejo dobiti dovolj kakovostne in varne oskrbe. Trenutno je torej še veliko odprtih vprašanj, predvsem glede sistema dolgotrajne oskrbe, ki še ni zaživel na polno, zato je toliko bolj obremenjen sistem osebne asistence, ki pa ni na voljo vsem, na primer osebam po 65. letu, vključno z invalidi, ki presežejo to starostno mejo. Zagotoviti bi bilo treba tudi zadosten nivo oskrbe v okviru dolgotrajne oskrbe zlasti za tiste, ki potrebujejo 24-urno pomoč.

Razpravljali smo tudi o napredku pri reševanju primera domnevnega izvajanja verbalnega in fizičnega nasilja nad pacienti na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Na to temo je že večkrat v okviru Državnega sveta opozorila kolegica državna svetnica Monika Ažmar. Tudi varuh se je s to problematiko pospešeno ukvarjal in naj bi predstavil podporo poročili z več kot 50 priporočil kliniki in ministrstvu za zdravje. Izrekli smo tudi nekaj pohval glede spoštovanja opozoril varuha na neprimerno znižanje sredstev za delovanje varstveno delovnih centrov, označitev parkirnih mest za invalide v Mestni občini Ljubljana in določene premike pri reševanju problematike obveščanja patronažnih služb po odpustu porodnic iz porodnišnic, kjer pa se še čaka na sistemske spremembe. Slednje bi bilo treba nujno pospešiti in zaščititi novorojenčke in njihove mame. Spregovorili smo tudi o nesprejemljivem dejstvu, da Center za socialno delo Sežana še vedno ni dostopen za invalide, pa tudi o pomanjkanju sistemskih rešitev za osebe, ki se po poškodbi in bolezni ter medicinski rehabilitaciji vrnejo v domače, lokalno okolje, pa tudi delovno okolje, ki ni prilagojeno njihovim potrebam.

Pri iskanju sistemskih rešitev bi se lahko zgledovali po tujih ureditvah, na primer po nizozemskem že več let zapored v okviru obravnave varuhovih poročil razpravljamo tudi o še vedno neizvršeni obvezi države, da v skladu z drugim odstavkom 33. člena Konvencije o pravicah invalidov po 15 letih od njene ratifikacije končno vzpostavi neodvisno telo za spodbujanje varovanja in spremljanje izvajanja konvencije. Ministrstvo za pravosodje in tudi varuh se sicer zadnji dve leti intenzivno angažirata na tem področju, a se pri tem premalo upošteva želje invalidov, ki so sicer že predlagali ustrezno rešitev. Da se takšno telo vzpostavi neodvisno od vlade in varuha, na podlagi ustreznega opolnomočenja Sveta za invalide Republike Slovenije za bolj neodvisno delovanje. Na to temo se je pod okriljem Državnega sveta odvilo že več aktivnosti, od zakonodajne iniciative, ki sta jo podprli tako Nacionalni svet invalidskih organizacij kot Svet za invalide Republike Slovenije, pa tudi posveta, na katerem je bilo sprejetih nekaj konkretnih sklepov, ki prav tako še niso bili uresničeni. Nedavno predlagana zakonodajna rešitev, ki jo je v javno razpravo dalo Ministrstvo za pravosodje in v skladu s katero bi vlogo neodvisnega organa v skladu s konvencijo prevzel varuh, pa je naletela na ostro nasprotovanje nacionalnega sveta invalidskih organizacij in Sveta za invalide Republike Slovenije. Predlog zakona je bil namreč pripravljen brez vključevanja invalidov oziroma reprezentativnih invalidskih organizacij, kar predstavlja kršitev načela nič o invalidih brez invalidov.

V razpravi seveda nismo mogli prezreti tudi trenutno zelo pereče problematike sobivanja romske skupnosti z večinskim prebivalstvom na Dolenjskem, pri čemer smo bili seznanjeni, da se na elektrarno vzdušje seli tudi v druge dele države, kjer bivajo Romi. Na primer v Prekmurju, ki je sicer od nekdaj veljalo za zgled sožitja različnih narodnih skupnosti. Varuha smo ob tem pozvali k okrepljeni neposredni komunikaciji tako z romskimi skupnostmi kot s predstavniki posameznih lokalnih skupnosti, kjer je trenutno ta problematika najbolj izrazita.

Toliko z naše strani, več pa seveda je zapisano tudi v mnenju, ki ste ga prejeli. Hvala za priložnost, predsednik. Hvala.