Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica in predsednik posameznega odbora, spoštovani poslanke in poslanci, predstavniki Vlade in seveda varuh s sodelavci!

Državni svet je varuhovo poročilo obravnaval na 20. seji, 18. septembra, in ga ocenil kot dobro pripravljenega, preglednega in informativnega. Zelo priročen in koristen se nam zdi tudi povzetek dela varuha za preteklo leto, ki nam omogoča hiter vpogled v vsa varuhova priporočila, za katera si želimo, da bi jih državni organi bolj spoštovali. Pri tem v razmislek dajemo krepitev nabora varuhovih pristojnosti v smeri preseganja priporočil in možnosti tudi izrekanja sankcij. Varuha smo prav tako pozvali še k večji proaktivnosti tudi v smislu sprotnega in okrepljenega obveščanja javnosti o ugotovljenih kršitvah, pa tudi k poglobljenim stikom z lokalnimi skupnostmi. Mnenje Državnega sveta je precej dolgo, ker ste ga prejeli tudi v pisni obliki se v vse podrobnosti ne bom spuščal, bi pa izpostavil nekaj ključnih točk iz razprave na skupnem zasedanju, ki se nanašajo na področje iz pristojnosti vaših dveh odborov. Skupaj z varuhom smo kot eno ključnih težav pri uresničevanju človekovih pravic na področju socialne oskrbe pa tudi zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih prepoznali kadrovsko podhranjenost. Posledice slednje se kažejo v nedostopnosti storitev, veliko je že praznih postelj, oddelki se zapirajo, nekateri domovi se zaradi pomanjkanja kadrov ne morejo odpreti, kmalu pa naj bi bili zavodi primorani omejiti ali pa opustiti tudi izvajanje pomoči na domu. To bi seveda zelo prizadelo tako potencialne uporabnike teh storitev kot tudi lokalne skupnosti, ki so sicer pristojne za to obliko skupnostne skrbi. Ocenjujemo tudi, da brez konkretnih zvišanj plačil za delo, občutno višjih od minimalne plače, kmalu ne bo možno več zagotavljati ustreznega nivoja skrbi za starejše in ranljive skupine prebivalstva. Zaposleni v zdravstveni negi in socialni oskrbi namreč opravljajo tudi težka fizična in psihično zelo zahtevna dela, ki trenutno niso ustrezno ovrednotena in tudi neustrezno spoštovana. Vse navedeno nakazuje tudi na to, da pogoji za pospešeno deinstitucionalizacijo na področju socialnega varstva še zdaleč niso izpolnjeni. Opozarjamo tudi na to, da takšna rešitev ni primerna za vse, zagotovo ne za tiste posameznike, ki v domačem okolju zaradi velikih in kompleksnih potreb nikakor ne morejo dobiti dovolj kakovostne in varne oskrbe. Trenutno je torej še veliko odprtih vprašanj, predvsem glede sistema dolgotrajne oskrbe, ki še ni zaživel popolno, zato je toliko bolj obremenjen sistem osebne asistence, ki pa ni na voljo vsem, na primer osebam starejšim po 65. letu, vključno z invalidi, ki presežejo to starostno mejo. Posledično smo ocenili, da brez ustreznega kadrovskega in finančnega opolnomočenja institucij na področju zdravstva in socialnega varstva ne bomo prišli daleč, ker ideje deinstitucionalizacije sama po sebi ne bo rešilo vseh težav z oskrbo. Zagotoviti bi bilo treba tudi zadosten nivo oskrbe v okviru dolgotrajne oskrbe, zlasti za tiste, ki potrebujejo 24 urno pomoč.

Spregovorili smo tudi o nesprejemljivem dejstvu, da Center za socialno delo Sežana še vedno ni dostopen za invalide, pa tudi o pomanjkanju sistemskih rešitev za osebe, ki se po poškodbi in bolezni ter medicinski rehabilitaciji vrnejo v domače okolje, lokalno okolje, pa tudi delovno okolje, ki ni prilagojeno njihovim potrebam. Pri iskanju sistemskih rešitev bi se lahko zgledovali tudi po tujih ureditvah, in ne bi bilo potrebno novih študij. Izrekli smo tudi seveda nekaj pohval glede upoštevanja opozoril varuha na neprimerno znižanje sredstev za delovanje varstveno delovnih centrov, označitve parkirnih mest za invalide v Mestni občini Maribor. Še več let, že več let zapored pa v okviru obravnave varuhovih priporočil razpravljamo tudi o še vedno neizvršeni obvezi države, da v skladu z drugim odstavkom 33. člena Konvencije o pravicah invalidov že skoraj po 15 letih od njene ratifikacije tukaj v Državnem zboru ni vzpostavljeno neodvisno telo za spodbujanje varovanja in spremljanje konvencije. Ministrstvo za pravosodje in tudi varuh se sicer zadnji dve leti bolj intenzivneje angažirata na tem področju, a se pri tem premalo upošteva tudi želje invalidov, ki smo sicer že predlagali ustrezno rešitev, da se takšno telo vzpostavi neodvisno od Vlade in varuha na podlagi ustreznega opolnomočenja trenutnega Sveta za invalide Republike Slovenije za bolj neodvisno delovanje. Na to temo smo pod okriljem Državnega sveta odvili že več aktivnosti, od zakonodajne iniciative, ki sta jo podprla tako Nacionalni svet invalidskih organizacij kot Svet za invalide Republike Slovenije pa tudi z organizacijo posveta, na katerem je bilo sprejetih nekaj konkretnih sklepov, ki pa prav tako še niso bili uresničeni. Nedavno predlagana zakonodajna rešitev, ki jo je v javno razpravo dalo Ministrstvo za pravosodje in v skladu s katero bi vlogo neodvisnega organa v skladu s konvencijo prevzel varuh, pa je naletela na ostro nasprotovanje tudi Nacionalnega sveta in Sveta za invalide Republike Slovenije. Predlog zakona je bil namreč pripravljen brez vključevanja invalidov oziroma reprezentativnih invalidskih organizacij, kar predstavlja kršitev načela nič o invalidih brez invalidov. Državni svet zato poziva k iskanju rešitev ob aktivnem vključevanju invalidov.

V razpravi seveda nismo mogli prezreti tudi zelo pereče problematike sobivanja romskih skupnosti z večinskim prebivalstvom na jugovzhodnem delu Slovenije, pri čemer smo bili seznanjeni, da se naelektreno vzdušje seli tudi v druge dele države, kjer bivajo Romi, na primer v Prekmurju, ki je sicer od nekdaj veljalo za zgled sožitja različnih narodnih skupnosti. Varuha smo ob tem pozvali k okrepljeni neposredni komunikaciji tako z romskimi skupnostmi, kot s predstavniki posameznih lokalnih skupnosti, kjer je trenutno ta problematika najbolj izrazita. Toliko na kratko z naše strani. Kot rečeno, več je zapisano v našem pisnem mnenju.

Hvala za vašo pozornost.