Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Predlog zakona ureja dve pomembni ustavni materiji, in sicer funkcijo poslanca in ustavne pravice pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ter seveda medsebojno razmerje med funkcijo poslanca in njegovimi ustavnimi pravicami.

Zakonodajno-pravna služba je pravna stališča glede vsebine, ki jo ureja predlog zakona utemeljila v pisnem mnenju, ki je razdeljeno na dva dela. In sicer se v prvem delu nanaša na vsebino predloga zakona, v drugem delu pa na dodatno ustavno pravno vprašanje, ki ga ta predlog zakona odpira. Predlog zakona določa, da je funkcija poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti združljiva s članstvom in dejavnostmi opravljanja nadzora in zastopanja v italijanski ali madžarski samoupravni narodni skupnosti. Ker se predlog zakona nanaša na razmerje med funkcijo poslanca in pravicami italijanske in madžarske narodne skupnosti je seveda treba najprej izpostaviti ustavni položaj italijanske in madžarske narodne skupnosti. V Republiki Sloveniji uživata italijanska in madžarska narodna skupnost posebno ustavno pravno varstvo. To varstvo izhaja že iz temeljne ustavne listine, iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in neposredno iz 5., 64. in 80. člena Ustave. Ustavno sodišče je to varstvo z več odločbami utrdilo in konkretiziralo. Namen posebnega pravnega varstva je, da se italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom poleg vseh ostalih pravic, ki izhajajo iz poglavja o človekovih pravicah in svoboščinah, zagotovi tudi posebne pravice, ki varujejo njihovo manjšinsko identiteto.

V pravni teoriji in tudi v ustavno sodni praksi se varstvo manjšin zagotavlja v več oblikah in sicer, prvič, kot prepoved diskriminacije in drugič, kot zagotovitev posebnih pravic, ki pripadajo samo manjšini oziroma njenim pripadnikom. Druga oblika varstva je v teoriji znana kot pozitivno varstvo manjšin in učinkuje kot pozitivna diskriminacija, ker so v tem primeru pripadnikom manjšine zagotovljene pravice, ki jih večina nima. S takšnimi ukrepi se zagotavlja visoka stopnja varstva narodnih manjšin, seveda pa se kaže tudi demokratičnost družbe.

Kakšno pa je tisto posebno varstvo, ki ga določa Ustava? To posebno varstvo je posebej določeno v 5., 64. in 80. členu Ustave. Če pojasnimo po vrsti. Najprej ima Ustava v 5. členu splošno določbo, gre za generalno klavzulo, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. V 80. členu pa Ustava že določa konkretno ustavno pravico in sicer v tretjem odstavku 80. člena določa, da se v Državni zbor vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti. In če gremo naprej. Bistveno za obravnavo predloga zakona je, da je v 64. členu Ustave določena celota vseh posebnih ustavnih pravic, ki jih ima italijanska in madžarska narodna skupnost. Ustava namreč v 64. členu izrecno določa več posebnih pravic, ki tvorijo med seboj povezano celoto. Če analiziramo: v prvem odstavku 64. člena je določena pravica do uporabe narodnih simbolov in izobraževanja v svojem jeziku. V drugem odstavku, ki je pomemben za obravnavo tega predloga zakona, je določena pravica do ustanavljanja svojih samoupravnih narodnih skupnosti. V tretjem odstavku, ki je prav tako pomemben za obravnavo predloga zakona, je določena pravica do zastopanja v Državnem zboru, torej do poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti. Nato v četrtem odstavku pooblastilo za zakonsko urejanje in v petem odstavku posebna pravica veta pri zakonih, ki se nanašajo na pravice narodnih skupnosti.

Pravna analiza 64. člena pokaže, da vse pravice, naštete v 64. členu Ustave, prvič, izhajajo iz posebnega položaja italijanske in madžarske narodne skupnosti, in drugič, se medsebojno ne izključujejo, ampak povezujejo. Pri presoji združljivosti; to je tema današnje seje, poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti z dejavnostjo v samoupravnih narodnih skupnostih je tako že na ustavno pravni ravni bistveno, da Ustava povezano ureja obe pravici, pravico do sodelovanja v svojih samoupravnih narodnih skupnosti in pravico do dveh poslancev narodnih skupnosti.

Temeljno vprašanje je torej, ali poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti lahko sodeluje v svoji organizaciji, Samoupravni narodni skupnosti. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe ne gre za nezdružljiva položaja, ampak sta položaja celo ustavno pravno in vsebinsko povezana ter združljiva. Razlaga po namenu namreč pokaže, da iz Ustave izhaja jasen namen povezanega urejanja vseh teh pravic. Namreč pravica do izvolitve poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti je določena že v tretjem odstavku 80. člena Ustave, nato pa vključena v celoto pravic v 64. členu Ustave, kar jasno pokaže, da gre pri vseh pravicah iz 64. člena Ustave za celoto medsebojno povezanih pravic in interesov. Ker uveljavljanje ene od teh pravic ne izključuje uveljavljanja drugih, takšno razlago potrjuje tudi logična razlaga.

Povezanost interesov je razvidna še iz ene določbe Ustave, ki izraža močan položaj predstavnikov narodnih skupnosti, in sicer iz posebne pravice veta v petem odstavku 64. člena Ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti. Glede na to, da je predstavništvo narodnih skupnosti zagotovljeno s poslancema narodnih skupnosti, hkrati pa so samoupravne narodne skupnosti tiste, ki so ustanovljene za uresničevanje posebnih pravic, ki jih zagotavlja Ustava, je jasno, da gre pri samoupravnih narodnih skupnostih in poslancih narodnih skupnosti za neločljivo povezane interese, ki po naravi in namenu ne morejo biti v medsebojnem nasprotju. Takšno razlago potrjuje, če gremo še na zakonsko ureditev, tudi zakon, ki določa, da samoupravne narodne skupnosti sodelujejo s predstavniki narodnih skupnosti, izvoljenimi v Državni zbor. Sodelovanje poteka med poslancema italijanske in madžarske narodne skupnosti in njunima samoupravnima narodnima skupnostma. Povezanost interesov je vertikalna in gre od pripadnikov narodne skupnosti navzgor do samoupravnih narodnih skupnosti in do posebnega predstavništva teh interesov v Državnem zboru. Če torej poslanec italijanske ali madžarske narodne skupnosti v kakršni koli obliki sodeluje v svoji samoupravni narodni skupnosti, ne gre za nasprotje interesov, ampak za med seboj povezane interese, ki so združljivi.

In še na drugi del mnenja. Kot je bilo že uvodoma napovedano, pa vsebina predloga zakona odpira dodatno pravno vprašanje. Predlog zakona, ki izrecno določa združljivost funkcije poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti s članstvom in dejavnostmi v samoupravnih narodnih skupnostih, namreč odpira dodatno vprašanje združljivosti ali nezdružljivosti funkcije drugega poslanca, to je poslanca splošnega predstavništva, ki je pripadnik italijanske ali madžarske narodne skupnosti.

V zvezi s tem je seveda treba upoštevati, da imajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti dvojno volilno pravico. Z vidika pasivne volilne pravice to pomeni, da lahko pripadniki italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti kandidirajo in so izvoljeni seveda za poslanca italijanske ali madžarske narodne skupnosti ali pa za poslanca splošnega predstavništva. Ker predlog zakona ureja le združljivost funkcije poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, to po nasprotnem razlogovanju, torej a contrario pomeni, da je funkcija poslanca splošnega predstavništva, ki je hkrati seveda tudi pripadnik italijanske ali madžarske narodne skupnosti nezdružljiva že s članstvom v samoupravnih narodnih skupnostih, pa tudi z dejavnostmi opravljanja nadzora ali zastopanja, to pa pomeni, da poslanec splošnega predstavništva ne bi smel biti tudi član italijanske ali madžarske samoupravne narodne skupnosti in nasprotno, član italijanske ali madžarske samoupravne narodne skupnosti ne bi mogel biti tudi poslanec splošnega predstavništva, čeprav ima poleg posebne volilne pravice tudi splošno volilno pravico za volitve v Državni zbor. Takšna ureditev bi lahko prekomerno posegala v posebne pravice pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in s tem kršila pravice iz 64. člena Ustave ter pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev.

Posegi v ustavne pravice so dopustni le zaradi varstva pravic drugih ali zaradi varstva drugih ustavno varovanih dobrin. Posegi morajo biti določeni z zakonom in morajo biti v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da v primeru kolizije dveh ustavnih pravic, je lahko v skladu le tista rešitev, ki v najmanjši možni meri posega v vsako izmed njiju. S tega vidika torej, da v primeru kolizije dveh ustavnih pravic zakon v najmanjši možni meri posega v pravice, ki jih imajo posamezniki, je po mnenju Zakonodajno-pravne službe treba ločiti med temeljno dejavnostjo, to je med članstvom na eni strani, in dejavnostmi upravljanja, nadzora ali zastopanja na drugi strani. Dejavnost upravljanja, nadzora ali zastopanja namreč učinkuje navzven, zato v teh primerih, zgolj v teh primerih, pride do kolizije interesov med poslancem splošnega predstavništva, ki je predstavnik vsega ljudstva, in njegovo dejavnostjo nadzora, zastopanja ali upravljanja.

Če se opredelim še do amandmaja, ki je vložen v zakonodajni postopek. Vloženi amandma z vidika cilja sicer v celoti sledi mnenju Zakonodajno-pravne službe, vendar pa je zapis v tistem delu, v katerem določa, da gre za poslanca, izvoljenega z liste politične stranke ali volivcev, neustrezen in nepotreben, pa tudi zavajajoč in nedoločen, ker ni jasno, na katerega poslanca se v tem primeru nanaša, saj so lahko v skladu z zakonom o volitvah v državni zbor tako poslanci splošnega predstavništva kot tudi poslanca italijanske ali madžarske narodne skupnosti, izvoljeni s podpisi volivcev. Velja pa tudi smiselna uporaba določb o listah politične stranke oziroma o listah s podpisi. Razlikovanje med poslancem splošnega predstavništva in poslancem italijanske in madžarske narodne skupnosti v pravnem redu že obstaja. Tako ustava kot zakon o poslancih za poslanca splošnega predstavništva uporabljata izraz poslanec in ga s tem razlikujeta od poslanca italijanske ali madžarske narodne skupnosti. Dodajamo še, da tudi izrecna navedba podpredsednika deloma poruši vsebino amandmaja in navedba ni potrebna, ker nezdružljivost pri podpredsedniku ni vezana na položaj, ampak na naloge. Torej ne sme opravljati nalog predsednika samoupravne narodne skupnosti. Zato predlagamo, da se vsebina amandmaja, ki sicer sledi v celoti mnenju Zakonodajno-pravne službe v navedenih delih dodatno preuči do seje Državnega zbora.

Hvala lepa.