Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali prisotni na današnji seji!

Zveza Sonček je že v fazi javne razprave podala svoja mnenja in predlog, da je potrebno v tej državi prej urediti kakšno drugo pomembnejšo zadevo kot pa zgolj financiranje nacionalnega sveta s tem, da se spreminja 26. člen zakona o invalidskih organizacijah. V celoti, se strinjamo z ugotovitvami Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in seveda podpiramo vsa priporočila zagovornika načela enakosti. Mislim, da je jasno zapisano v mnenju, da ta predlog ne sledi splošnemu komentarju iz poročila o uveljavljanju, izvajanju konvencije o pravicah oseb z invalidnostjo. In da je lepo napisano, da je v narekovajih, da kako lahko formalno pravna oseba zasebnega prava usklajuje interese, v narekovajih "vseh invalidov in jih zastopa". V konvenciji je to napisano drugače. Kjer je vsaka organizacija oseb z invalidnostjo avtonomna in samostojna pri nastopanju in zagovarjanju svojih stališč. V nadaljevanju je Zakonodajno-pravna služba tudi napisala, da je nejasno zakonsko besedilo in sporno z vidika 2. člena Ustave, saj dopušča samovoljno ravnanje pristojnih organov. Zagovornik načela enakosti je v svojem, svojih priporočilih v novembru lansko leto predlagal, da naj se analizira, obrazloži, obstoječe zastopanje združenj, ki opravljajo nalogo in vlogo nacionalnega sveta kateri ne naredi analizo modela posvetovanja z invalidskimi organizacijami, reprezentativnimi invalidskimi organizacijami, s Svetom invalidskih organizacij ter določi ukrepe za preseganje pomanjkljivosti, zlasti ne vključevanja nekaterih skupin ljudi z invalidnostmi v te procese. To pove, da v nacionalni svet obstoječi, ki je bil prvič sicer registriran že leta 2007 oziroma izbrisan leta 2008, kjer je tako odločila in upravna enota in vse kasnejše instance, na katerih se je ta odločba upravne enote izpodbijala, pa nikoli ni bila izpodbita, da v nacionalni svet niso vključene organizacije oseb s težavami v duševnem zdravju, ker so lahko invalidske organizacije po naši zakonodaji, ki je sicer nastala pred sprejemom konvencije samo invalidske organizacije. Naše organizacije oseb z invalidnostjo, s težavami v duševnem zdravju pa ostajajo v polju humanitarnosti. Zakaj se je ta zgodovina naredila pred 20 leti? Nekateri se še spomnimo in predvidevamo, zakaj. Dejansko pa je to neskladno z obstoječo konvencijo, ker tudi EDF, kot krovna organizacija evropskih organizacij oseb z invalidnostjo združuje vse organizacije, ne samo organizacije oseb s senzornimi oviranostmi, intelektualnimi oviranostmi, gibalnimi, telesnimi oviranostmi, tudi z mentalnimi, kot jih poimenuje konvencija in to so pri nas organizacije oseb s težavami v duševnem zdravju.

Sam zakon, tak kot je, tako kot smo mi napisali v svojem stališču, ne vsebuje nobenih prepričljivih strokovnih argumentov, ki bi temeljili na obveznosti, ki nam jih nalaga mednarodna konvencija o pravicah oseb z invalidnostjo, kot bi bil verjetno boljši prevod, trenutno je pa to še vedno prevod Konvencija o pravicah invalidov. Zato tudi iz tega predloga zakona, razen namena, da se zagotovi sistemsko financiranje obstoječemu, sedaj formalno registriranemu pravnemu subjektu, zadostno financiranje za nadaljnje delovanje ta organ oziroma ta nacionalni svet, ki je registriran od leta 2019, je po odločbi upravne enote, ki sem vam jo uspel pošiljati pred nekaj dnevi, bil ustanovljen tudi na podlagi pogodbe o ustanovitvi NSIOS iz leta 2005. Podpisnik te pogodbe je tudi Zveza Sonček. To se pravi Zveza Sonček, ki ni članica NSIOS zato, ker je bila leta 2010 iz NSIOS izključena, je v dokumentih upravne enote navedena kot podpisnik pogodbe o ustanovitvi NSIOS. Seveda, če bi to bilo demokratično, bi verjetno bila Zveza Sonček kot podpisnica pogodbe v letu 2019 povabljena in pozvana na ustanovitveno skupščino, zbor članov oziroma kakorkoli se je to imenovalo. Vendar o tej zadevi ni vedela popolnoma ničesar. Nismo bili ne vabljeni niti seznanjeni. Čez nekaj let, ko smo slučajno izvedeli in pred nekaj tedni sem tudi dobil odločbo, iz katere izhaja, da smo na podlagi podpisane pogodbe iz leta 2005, soustanovitelji nečesa, kjer nas ni. Trditev, da je ni namen tega zakona uzakonitev enega sogovornika, je seveda lahko trditev, tako kot bo trditev moja mene kot enega od predstavnikov Zveze Sonček, da pa je ta sprememba lahko namenjena zgolj temu, da se zagotovi enega sogovornika. To ni nič drugače, kot se je to dogajalo v preteklosti, in ta vlada si verjetno tako kot so si pretekle vlade želele čim manj težav z organizacijami oseb z invalidnostjo, in je dejansko en sogovornik najbolj primerna rešitev. Prevod konvencije, ki bi moral biti narejen v skladu z dejanskim namenom konvencije, je bil narejen že v času, ko se je dejansko prvič konvencija prevajala, vendar je na žalost tisti čas pred več kot 15. leti v Sloveniji vel duh invalidov in invalidskih organizacij in ne duh človekovih pravic oseb z ovirami. Vsi imamo lahko kadarkoli ovire, vsem to se nam lahko zgodi, pa zaradi tega ne želimo in ne bomo manjvredni in izključeni iz družbe. Zato predlagamo, mislim da sem s časom že pri koncu, da se ponovno temeljito premisli o nujnosti predlagane spremembe, in da se namesto podprtja teh sprememb tega zakona naloži pristojnim državnim organom, da naj najprej prevedejo konvencijo tako kot bi morala biti prevedena, da se potem oblikuje nacionalni svet, ki bo dejansko omogočal vključevanje vsem organizacijam oseb z invalidnostjo, ne samo tistim, ki smo formalnopravno dobili status invalidske organizacije.

Medtem ko nekatera, kar veliko društev, ki se ukvarjajo z osebami in zagotavljajo programe storitve za osebe s težavami v duševnem zdravju, ne morejo pridobiti statusa invalidske organizacije, ker smo sam sistem postavili napačno. Po 20., 22. letih je čas, da naredimo tu spremembo in da stvari postavimo na temelje, ki morajo sloneti na konvenciji o pravicah oseb z ovirami. Hvala.