Najlepša hvala.

Pobudnik je začel postopek za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o socialnem varstvu in tudi stališče Vlade, ki smo ga pripravili na Ministrstvu za solidarno prihodnost je, da pač ta pobuda ni utemeljena. Zdaj, če lahko še jaz dodam nekaj argumentov, ki pravzaprav so komplementarni temu, kar je bilo že rečeno.

Namreč ena stvar je, da pobudnik upira svoje stališče na domnevno odprtost oziroma nepridobitnost pojma dejavnost socialnega varstva in potem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, kjer je pač Ustavno sodišče presojalo drugi odstavek 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. No zdaj glede vprašanja odprtosti pojma socialnega varstva, kjer pobudnik povzema 10. člen Zakona o socialnem varstvu, tukaj izpostavljamo, da je navedel le 10. člen Zakona o socialnem varstvu in na tej podlagi postavil trditev o odprtosti pojma dejavnosti socialnega varstva, medtem ko Vlada Republike Slovenije poudarja, da so v 11. členu Zakona o socialnem varstvu jasno opredeljene vse storitve, ki so namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav. To so storitve prve socialne pomoči, osebne pomoči, pobude žrtvam kaznivih dejanj, pomoč družini na domu, socialni servis, institucionalno varstvo, vodenje varstva in zaposlitev pod posebnimi pogoji pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih. Hkrati 42. člen ZSV opredeljuje, katere javne storitve obsega javna služba na področju socialnega varstva. To pomeni, da so v resnici v Zakonu o socialnem varstvu vse storitve jasno opisane in opredeljene in zato Vlada meni, da je dejavnost socialnega varstva v zakonu dobro opredeljena in ne moremo govoriti o pomenski odprtosti tega pojma kot trdi predlagatelj. Pobudnik, potem neskladje 41.a člena SVZ s 74. členom Ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo utemeljuje s sklicevanjem na prej omenjene odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Vlada Republike Slovenije meni, da je bila določba 41.a člena Zakona o socialnem varstvu utemeljena že v samem izhodišču ter potrebna z vidika izgradnje ohranjanja in krepitve sistema socialnega varstva, ki predstavlja v skrbi za najranljivejše osebe tisto javno oziroma splošno korist, ki jo čuti in potrebuje širša skupnost. Kot je že leta 1999 navedel predlagatelj zakona, je poleg tega, da dejavnost socialnega varstva izvajajo pod enakimi pogoji vse pravne in fizične osebe, šlo hkrati tudi za zagotavljanje kontrolnih mehanizmov države za preprečevanje morebitnih neželenih posledic za upravičence. Torej, upravičenci pričakujejo enako kakovostno in enako finančno ocenjeno storitev, ne glede na to ali jo izvaja pravna ali fizična oseba, ne glede na to ali jo izvaja javni socialno varstveni zavod ali koncesionar. In tukaj Vlada poudarja, da namen in cilj delovanja socialnovarstvenih zavodov seveda ni pridobivanje dobička, ampak uresničevanje oziroma zagotavljanje dejavnosti socialnega varstva. Pobudnik, potem tudi zatrjuje neskladje 41.a člena ZSV s 14. členom Ustave z vidika zagotavljanja enakosti pred zakonom. Drugi odstavek 41.b člena ZSV določa, da socialno varstvene storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji. Pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu. Določilo o nepridobitnosti tako velja za javne socialnovarstvene zavode kot za zasebne izvajalce, ki imajo koncesijo, kar natančno vzpostavlja enakost pred zakonom za vse subjekte.

Torej, zaradi vsega navedenega Vlada Republike Slovenije meni, da je bila odločba 41.a člena Zakona o socialnem varstvu utemeljena že v samem izhodišču, kot rečeno, ter potrebna z vidika izgradnje, ohranjanja in krepitve sistema socialnega varstva, ki predstavlja v skrbi za najranljivejše osebe javno korist, ki jo čuti splošna skupnost in takšna seveda ostaja tudi sedaj. Zato bi rekel zavračamo pobudo.