Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o socialnem varstvu, ki ga bom sedaj na kratko predstavila. Pobudnik trdi, da je izpodbijani člen, ki določa, da je opravljanje dejavnosti socialnega varstva nepridobitno v nasprotju s 74. členom Ustave, ker gospodarskim družbam, ki izvajajo to dejavnost na podlagi koncesije onemogoča pridobivanje dobička. Prav tako naj bi člen kršil 14. člen ustave, ker koncesionarje socialnega varstva postavlja v slabši položaj kot koncesionarja v zdravstvu, ki lahko delujejo pridobitno. V utemeljitvi pobude se pobudnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča številka UI194/17 iz leta 2018, ki je razveljavila podobno določilo Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, vendar je to pravico mogoče omejiti, če za to obstaja javni interes. V skladu z načelom sorazmernosti pa mora biti teža posledic omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude sorazmerna z vrednostjo zasledovanega cilja oziroma s koristmi, ki iz nje izhajajo. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je namen izpodbijane določbe preprečiti negativne posledice, ki bi nastale, če bi izvajalci institucionalnega varstva zasledovali maksimizacijo dobička. S tem v zvezi s strokovno literaturo opozarja, da pridobitno naravnani izvajalci znižujejo stroške z zmanjšanjem števila zaposlenih in kakovosti oskrbe, kar neposredno vodi do poslabšanja storitev ter slabše zdravstvene in socialne oskrbe uporabnikov, hkrati pa slabša delovne pogoje za zaposlene. Poleg tega se takšni izvajalci izogibajo sprejemanju zahtevnejših uporabnikov, zaradi česar breme oskrbe teh pade na nepridobitne javne zavode, ki so zaradi tega finančno bolj obremenjeni, kar lahko ogrozi stabilnost celotnega sistema socialnega varstva.

Glede na navedeno je v mnenju zaključeno, da obstaja javni interes za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude. Konkretneje: pravice do dobička, pri koncesionarjih institucionalnega varstva. Prav tako pa se opozarja, da bi razveljavitev 41.a člena lahko vodila do vzpostavitve različnih ravni kakovosti storitev institucionalnega varstva odvisno od načina izvajanja javne službe, kar bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Poseg v pravico pobudnika kot gospodarske družbe do dobička je v mnenju upravičeno tudi s tem, da so negospodarske javne službe kot je institucionalno varstvo namenjene zadovoljevanju javnih potreb, kjer je pridobitni cilj podrejen interesom skupnosti. Pravna ureditev pa zato ne predvideva pridobivanja dobička pri izvajanju dejavnosti socialnega varstva, kot je na primer dovoljeno pri gospodarskih javnih službah. Če bi bilo pridobivanje dobička dovoljeno tudi pri negospodarskih javnih službah, bi postalo razlikovanje med obema vrstama javnih služb brezpredmetno. V mnenju je v nadaljevanju podano tudi opozorilo, da koncesionarji institucionalnega varstva dejavnost izvajajo izven tržnih pogojev in brez poslovnih tveganj povezanih z nihanji povpraševanja in ponudbe. Tisti, ki naj bi sprejemali zahtevnih uporabnikov, pa bi dobiček ustvarili tudi zato, ker ne bi nosili svojega deleža izgub, ki so povezane z izvajanjem storitev nacionalnega varstva na ravni sistema. V zvezi s pobudnikovo trditvijo, da zakon neenako obravnava koncesionarje v zdravstvu in socialnem varstvu, je zavzeto stališče, da je ta prav tako neutemeljena in sicer, zaradi bistvene razlike v namenu in naravi obeh dejavnosti. In sicer, v socialnem varstvu vsak dobiček, ki ga ustvari izvajalec, neposredno vpliva na znižanje socialne blaginje uporabnikov, medtem ko v zdravstvu temu ni nujno tako.

Glede na vse navedeno je mogoče skleniti, da so navedbe pobudnika neutemeljene in da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.