Najlepša hvala.

Z nami je še ena gostja, in sicer to je gospa Andreja Bizjak, dolgoletna direktorica Inšpekcije za varno hrano in strokovnjakinja za projekte EU v tretjih državah, kot deluje tudi zdaj. Slišali smo, da je v tretjih državah drugače, kot je pri nas in od tam vsi vemo, da prihaja kar veliko hrane in verjetno se strinjamo, da je eden od problemov tudi ta, da je zakonodaja drugačna, promet pa vendarle se izvaja.

Andreja, izvoli, beseda je tvoja.

ANDREJA BIZJAK (Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin): Hvala lepa za besedo spoštovana predsedujoča. Deluje. Ja, hvala lepa za besedo spoštovana predsedujoča, evropski poslanci, poslanci in vsi ostali vabljeni!

Rada bi glede na svoje dolgoletne izkušnje pravzaprav opozorila na tri točke v zvezi z goljufijami s hrano, z goljufivimi in zavajajočimi praksami. V svojih dolgoletnih izkušnjah sem bila priča marsikateri potvorbi, goljufiji na področju agroživilske verige, še posebej na področju hrane. Samo na nekaj naj spomnim, na primer, nelegalna proizvodnja tako imenovanih zdravil za zatiranje varoje pri čebelah, proizvodnja konjskega mesa in suho mesnatih izdelkov v nelegalni klavnici, zasluženih športnih konjev, prodaja sadja s ponarejenim poreklom, prodaja ekstra deviškega olja, ki ni izpolnjevalo kriterije, zloraba znaka izbrana kakovost za jabolka ali proizvodnja poltrajnega mesnega izdelka, kjer je bila dražja svinjska maščoba zamenjana s kokošjo maščobo, proizvodnja pleskavic, kjer je bilo goveje meso zamenjano s kurjimi želodčki in tako naprej. Ali prodaja jabolčnega soka tako dolgo od enega do drugega distributerja, da je iz konvencionalnega postal ekološki proizvod in tako naprej. Vsi se strinjamo, da kar sem opisala, bi lahko spadala na področje goljufije in goljufivih praks. Kako pa so bili storitelji ali goljufi kaznovani? Vsi ti primeri so bili obravnavani v smislu prekrškov, bilo je sicer podan sum storitve kaznivega dejanja, vendar v nobenem primeru ni prišlo do pravnomočne obsodbe. Ena sama izjema je bilo, ker je prišlo do pravnomočne obsodbe. Z vsem tem navedenim bi rada opozorila na prvo težavo, to je bila in verjamem, da je še vedno, pravna opredelitev kaj je to goljufija na področju hrane ter kaj je to goljufiva in zavajajoča praksa. Samo razlaga na EU nivoju je poenotena, neskladnost v zvezi s kakršnimkoli namernim dejanjem podjetij ali posameznikov z namenom zavajanja kupcev in pridobitve, to je zelo pomembno, neupravičene koristi z nečim kar je v nasprotju s pravili, vendar te definicije ni v nobenem pravnem aktu EU. Se pravi, tu je nekaj, kar je še prostor za izboljšavo.

Kako je na nacionalnem nivoju? Na nacionalnem nivoju imamo tri različna kazniva dejanja, ki jih lahko opredelimo, ki jih lahko povežemo z goljufijami. To je klasična goljufija, preslepitev kupcev. Tukaj je bilo izrečeno kaznivo dejanje eno in neupravičena uporaba tuje oznake ali modela. Vprašanje torej je, ali je opredelitev prej naštetih kaznivih dejanj oziroma definicija kaznivih dejanj primerna za obravnavo goljufij s hrano in predvsem goljufivih ter zavajajočih praks. Izkušnje kažejo, da je odgovor ne. Taka opredelitev ni primerna. To je po mojem vedenju velik prostor za izboljšave in na mestu je seveda vprašanje, naslednje vprašanje, kako so poleg inšpektorjev v pregon vključeni tudi drugi organi pregona, zlasti policija in tožilstvo. Ali imajo dovolj znanja iz tega področja? Kajti samo dobro pripravljeni dokazi, dobro zbrani podatki lahko privedejo do obsodb goljufivih dejanj. Mi sicer lahko vsi načeloma obsojamo goljufiva dejanja, vendar pa, če nimajo epiloga, so to besede v prazno. Se pravi, potrebno je sodelovanje vseh inšpekcijskih organov in drugih organov pregona, nedvomno pa je potrebna jasna opredelitev goljufij s hrano in predvsem, kaj so to goljufive in zavajajoče prakse.

Druga točka, na katero bi rada opozorila je tako imenovani človeški faktor. Brez posameznih inšpektorjev, ki svoje delo opravljajo ne samo v okviru pričakovanega, ampak uporabijo vse svoje strokovno znanje, so zavezani namenu nadzora, to je ščitenju javnega interesa, ki se izraža seveda v predpisih, so visoko motivirani za dosego čim boljših rezultatov. Tak inšpektor je radoveden, preuči dokumente, pogleda v vsak kotiček obrata, če je potrebno, zbira podatke o proizvodnji, prodaji, preučuje podatke o podatkovnih zbirkah, zbira izjave in tako naprej. Brez takih inšpektorjev so možnosti za odkrivanje goljufivih praks minimalne. Da pa inšpektor uporabi vse svoje sposobnosti pri svojem delu in je motiviran, ni odvisno le od njega, ampak od njemu nadrejenih in celotne hierarhije organa vsaj do generalnega direktorja. Nadrejeni so odgovorni, da ustvarijo motivirano delovno atmosfero, da imajo dovolj strokovnega znanja, če ga nimajo, pa to znanje lahko priskrbijo. Ko se pojavljajo zelo zahtevni primeri, se sami osebno angažirajo in s svojo prisotnostjo in inšpektorji na terenu pokažejo svojo podporo. Bila sem kar nekajkrat priča, ko nisem bila samo jaz, ampak je bila oziroma bil generalni direktor z inšpektorjem na primeru v hlevu, v obratu, da je bilo jasno, da ima inšpektor in njegova dejanja vso podporo. Tudi ko je neka stranka izjemno zavzeto inšpektorico neposredno napadla, jo odpeljala v kombiju, smo takrat skupaj naredili vse v pravnem smislu in v smislu nudenja pomoči, da inšpektorica ni ostala sama. Spodbudno delovno okolje je eden izmed pogojev, da se odkrijejo goljufi, kajti zanje velja, da so motivirani in izjemno iznajdljivi.

Tretji pomemben faktor v boju proti goljufijam po moje pa je zavezanost vodstva. Vodstva organa, ki je primarno zadolžen za odkrivanje goljufij, hramov in goljufivih praks, mora biti predano preganjanju tovrstnih dejanj. Goljufije vedno izvajajo konkretne pravne ali konkretne fizične osebe. To ni nič abstraktnega, vedno je jasno, nekdo to izvaja. In večja kot je pravna oseba, je lahko še tako manjša, majhna goljufija, je velika v ekonomskem smislu. Naj dam zelo kratek primer. Razlika med ceno ekoloških jajc, paketa ekoloških jajc pa paketa konvencionalnih jajc, je približno evro pa pol. Se pravi, če pravna oseba proda v enem dnevu tisoč jajc, ki so označena kot ekološka, pa to niso, je njen dobiček neupravičen, 150 evrov, kar v enem letu z znese 54 tisoč evrov, kar pa ni tako malo. Seveda bo taka pravna oseba naredila vse, kar je v njeni moči, da tak profit ohrani. Kakšna pa je praksa takšnih oseb? Iz moje izkušnje izhaja: najprej so se obrnili na poznane in prijatelje, tako imenovane prijatelje, ki spadajo med nadrejene v instituciji, in so poskušali doseči na primer takšno razlago predpisa, ki bi upravičila njihova dejanja. Naslednja stopnja je bila: posebej so se potrudili, če že morajo prenehati goljufivo prakso, da javnost ne bi izvedela, da so izvajali goljufivo prakso, saj bi bili tako njihovi drugi produkti manj zanimivi za potrošnike. Obveščanje javnosti o odkritih goljufijah je bilo vedno izjemno neprijetno in predvsem odvračilno za storitelje, za storilce goljufij. Včasih so pravne osebe same ali pa njihovi predstavniki obiskali najvišjega v hierarhiji, to je ministra. Potožile so, kako zahtevna je proizvodnja, kako nerealni so inšpektorji, kako se jim dela škoda. In poskušali preko ministra doseči drugačno odločitev: zamenjavo inšpektorja, zamenjavo inšpektorjev, nadrejenega in tako naprej. Sama sem bila 16 let direktor inšpekcije pod osmimi ministri. Nekateri se v takih primerih sploh še niso odzvali. Nekateri so hoteli poročilo, nekateri so poklicali generalnega direktorja, mene na razgovor, in so potem, ko je bila zadeva razložena, celo podprli delovanje inšpekcije. Nekateri so ustanovili komisijo za reorganizacijo inšpekcije; no, nazadnje so nastavili generalnega direktorja, ki je zamenjal glavnega inšpektorja. V zadnjih nekaj letih imam izkušnje, kar nekaj izkušenj z nadzornimi sistemi na področju hrane v tretjih državah, in nekatere države se zelo mačehovsko obnašajo do svojih nadzornih služb. Kako se to kaže? Kadrovsko omejevanje nadzornih organov odrekanju finančnih sredstev zlasti za laboratorijske analize, v odrekanju pristojnosti nadzornih organov. E eni od tretjih držav morajo dobiti odobritev ministrskega sveta za izredne nadzore na primer ne uporabi, ne podpori ukrepom nadzornih organov ali celo posegu v postopke. Najbolj za mene srce parajoč primer je bil, ko sem vprašala pristojne organe, zakaj ne zaprejo več kot očitno neskladen obrat za proizvodnjo živil, so mi odgovorili, da je lastnik obrata prijatelj funkcionarja, in preden bi inšpektor prišel nazaj v pisarno, bi bil obrat že odprt, inšpektor pa umaknjen iz primera. Nadzorni sistemi v takih razmerah komaj zmorejo minimalni nadzor. Nikakor pa ne zmorejo in tudi ne znajo, sploh pa niso motivirani za odkrivanje goljufivih praks. In da ne bom predolga, upam in verjamem, da se tak mačehovski odnos do nadzornih organov v moji domovini Sloveniji ne bo nikoli razrasel. Dejanja, ki kažejo znake goljufij, so bila in sem prepričana, da še vedno potekajo, vplivajo na podjetja, tista, ki delajo korektno in potrošnike. Posledice so finančne, lahko pa tudi predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, živali, rastlin, dobro počutje. Vprašanje pa je, ali imamo dovolj motiviranosti za njihovo odkrivanje, vpeljanega sodelovanja med organi v nadzornih procesih, zavzetosti vodstva nadzornih organov za odkrivanje goljufij in pravnih podlag za učinkovito obravnavo odkritih goljufij ter goljufivih in zavajajočih praks.

Hvala lepa.