Hvala lepa.

Dober dan vsem! Kar se tiče današnje točke, kjer obravnavamo, kako bo Državni zbor kot stranka v postopku odgovarjal na Ustavnem sodišču, moram reči, da se jaz ne strinjam z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, bom rekel, spoštujem mnenje Zakonodajno-pravne službe, se pa z njim ne strinjam.

Mislim, da smo v Slovenski demokratski stranki kar v 30 točkah zelo taksativno našteli, zakaj predlagamo Ustavnemu sodišču, da ugotovi, da Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma, referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi, da je ta nedopusten oziroma, da ga odpravi. Moram reči na tem mestu, da me veseli, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da mora delovati kljub vsem možnim pritiskom. Torej, ko gre za referendum, zakonodajni referendum, in ko se pač podpisniki, torej poslanci in poslanke, podpišemo, da ga obravnava. Sploh zdaj ne morem isto govoriti za primer nedopustnosti priznanja države na Bližnjem Vzhodu, kjer smo ugotovili, da je Ustavno sodišče popolnoma zamočilo. In tudi ne znam si predstavljati, koliko časa bo še minilo do odločitve glede Zakona o RTV, ampak to je druga stvar.

Zdaj morda samo na kratko. Čisto tako, mi smo, kot sem dejal, v 30 točkah opredelili, zakaj menimo, da zakon ne sledi tem trem odločbam Ustavnega sodišča oziroma jih deloma sledi, deloma pa ne. Hkrati je bistveno torej v 21. točki, kjer smo zapisali, da bo možno vložiti več zaporednih predlogov zoper istega poslanca z drugačno vsebino obrazložitve, in to nesporno predstavlja pravno negotovost in nevarnost za zavlačevanje. In tudi Ustavno sodišče je v svoji odločbi I-50/11 obrazložilo glede tega zavlačevanja. Mi pa zdaj dajemo s tem zakonom, s to novelo zakona pravzaprav Ustavnemu sodišču možnost, da v nedogled zavlačuje z ustanavljanjem in z delom tako imenovanih preiskovalk oziroma preiskovalnih komisij, ki morajo biti temelj nadzorne funkcije državnega zbora nad vlado, tudi nad vladno koalicijo in nad organi, nenazadnje tudi organi pregona, kajti vemo, kje se je vse skupaj začelo. Začelo se je v primeru gospoda Kanglerja in tudi na to se je velikokrat prvopodpisana pod to novelo predsednica Državnega zbora sklicevala. Vendar vsi vemo, ta saga zdaj, mislim, da je minilo dva dni nazaj, ko smo presekali pol leta tej sagi, in vidimo, kako res nujno je še v tem mandatu ta zakon sprejeti, seveda zaradi že naštetih razlogov. Več ur smo debatirali, tudi mediji so obširno poročali o tej materiji in s tem ne bi izgubljal besed. Kar pa bi izpostavil, v mnenju Zakonodajno-pravne službe je razvidno, da se strinja s predlagateljem v nekaterih točkah, ampak hkrati daje tem trem odločbam Ustavnega sodišča preveliko mero in zato predlaga, da Državni zbor ne podpira naše zahteve oziroma ji nasprotuje. Jaz seveda takšnega mnenja Zakonodajno-pravne službe, da Državni zbor to pobudo zavrača, seveda ne bom podprl iz vseh naštetih zadev, ki sem jih zdaj naštel, hkrati pa, kot sem dejal, v gradivu je v 30 oziroma 31 točkah zelo taksitativno našteto, zakaj ta zakon ne bi smel biti sprejet in predvsem zdaj, ko smo že v tem postopku, zakaj bi o tem zakonu morali odločati volivci in volivke na zakonodajnem referendumu. In še za epilog; vladna koalicija se je hvalila tako v koalicijski pogodbi kot večkrat, kako je potrebno ljudi vprašati o pomembnih materijah in sedaj kažete prst v sredinski prst vsem tem, ki ste, ki so vas volili, da temu ne bo tako, ko gre za pomembne odločitve tega Državnega zbora.

Hvala.