Hvala.

Spoštovani predsednik doktor Premk, članice in člani Odbora za obrambo, navzoči, sodelavke, sodelavci! Predlog zakona o kritični infrastrukturi je pripravljen in je rešitev, ki nadgrajuje obstoječi Zakon o kritični infrastrukturi ter ga hkrati seveda tudi usklajuje s pristojno direktivo Evropske unije. S tem prenašamo evropske rešitve, pri katerih je tudi Slovenija sodelovala skozi sprejem uredbe v večletnem obdobju, tudi v naš pravni red.

Kar je posebej ključno in velja izpostaviti, je seveda to, da do sedaj imamo v našem obstoječem Zakonu o kritični infrastrukturi osem sektorjev kritične infrastrukture, ključnih subjektov, sedaj pa govorimo o 11 sektorjih in jih bom kar naštel: energetika, promet, bančništvo, infrastruktura finančnega trga, zdravje, pitna voda, odpadne vode, digitalna infrastruktura, javna uprava, vesolje ter predelava in distribucija živil. To so tisti sektorji, ki so bili nekako usklajeno znotraj Evropske unije identificirani kot ključni sektorji delovanja države in družbe, ki skrbijo za to, da naše družbe zagotavljajo nepretrganost delovanja na eni strani in na drugi strani, da smo ustrezno odporni na kakršnekoli izzive, ki jih imamo na področju infrastrukture, kritične infrastrukture in to je tisto tudi seveda, kar je, kar je zelo pomembno in velja izpostaviti in tudi v Vladi se tega zelo dobro zavedamo in smo skupaj tako z Uradom predsednice republike, kakor tudi z Državnim zborom in drugimi ključnimi akterji v Sloveniji znotraj vaje Odpornost 2024 preigravali prav to, torej odpornost države in družbe in seveda tudi skozi sistem kriznega upravljanja na eni strani, na drugi strani seveda skozi to, da smo testirali, naredili samo evalvacijo tega, kje smo seveda v konceptu skozi, skozi, kje smo skozi prizmo odpornosti države in družbe, torej skozi zagotavljanja nepretrganosti delovanja, seveda na eni strani ključnih oblastnih državnih organov in seveda na drugi strani skozi zagotavljanja vseh potrebnih funkcij za delovanje družbe in seveda tudi najšibkejših družbenih skupin, ki jih imamo v naši državi in lahko pač rečem, da Slovenija, kot taka tudi v evropskem kontekstu je država, ki ima zelo dober sistem tako kriznega upravljanja, imamo zelo jasno postavljen sistem razumevanja, kaj je to kritična infrastruktura in s tem zakonom in s tem, kar bo sledilo temu zakonu, torej ustrezni vladni podzakonski akti, bomo seveda še intenzivneje in poglobljeneje zagotavljali, da bomo, da bodo, da bomo vsi skupaj v tej državi se počutili bolj varne in tudi, da bomo skrbeli za to, da bomo nekaj, da bomo konkretne mehanizme, konkretne zmogljivosti krepili in seveda tudi prakticirali skozi razna usposabljanja, osveščanja in kar je ključno tukaj, temu ustrezno namenjali tudi finančna sredstva in seveda na Ministrstvu za obrambo, kjer imamo to neko koordinativno vlogo tukaj, kajne, ključni sektorji seveda spadajo pod konkretna ministrstva in tukaj je zato zelo pomemben ta medresorski pristop k reševanju odprtih vprašanj in seveda za to skrbimo. To počnemo in bomo to počeli še intenzivneje v bodoče.

Tako, da to je, kar velja zelo jasno izpostaviti, da seveda ni to stvar Ministrstva za obrambo, ampak je naša vloga tukaj res zgolj koordinativna, pripravljamo sistemske rešitve, skrbimo za to, da se tudi izkušnje iz tujine, pozitivne prakse prelivajo k nam, da se ta osveščenost širi, hkrati pa seveda na drugi strani še enkrat poudarjam, je zelo pomembno, da razumemo, da je tukaj odgovornost na nosilcih posameznih sektorjev in da seveda te rešitve, ki gredo potem skozi sektorje, podsektorje in kategorije subjektov, kar bo določila Vlada v prihodnje, tisti, ki so določeni v teh različnih vlogah, da izvajajo določene aktivnosti, le te tudi počno.

In zdaj, kar je pomembno na naši strani pa je, da bomo zagotavljali tudi na Ministrstvu za obrambo skozi sistem kriznega upravljanja, skozi sistem kritične infrastrukture, ki ga imamo in skozi Nacionalni center za krizno upravljanje, da bodo ta, da bo vzpostavljen sistem zgodnjega opozarjanja in podpore odločanju in odzivanju na izredne dogodke.

Ta predlog zakona daje tudi podlago kritičnemu subjektu, da lahko ob upoštevanju nacionalnih in svojih ocen tveganja opredelitev delovnih mest v aktu ter predhodnega soglasja osebe predloži zahtevek za preverjanje tudi zaposlitve kandidatov za zaposlitev v ključnih delovnih mestih znotraj kritičnih in ključnih subjektov in torej, da se sistem varnostnega preverjanja razširi po teh ključnih subjektih. Seveda, tukaj se postavlja, se postavlja vprašanje finančnih virov in tudi dopis, ki smo ga prejeli s strani Gospodarske zbornice Slovenije odpira ta vprašanja.

Naj povem, da seveda ta proces sprejemanja tega zakona kot takšen je imel široko javno razpravo, z vsemi ključnimi nosilci sektorjev in upravljavci kritične infrastrukture, in da ta skrb o nekem dodatnem obremenjevanju gospodarstva je seveda popolnoma odveč. Vsi odgovorni in resni gospodarski subjekti se zavedajo, da seveda, če želijo zagotavljati nepretrganost lastnega delovanja, so dolžni pri svojem rednem delovanju vzpostaviti neke resne varnostne standarde za zagotavljanje svojega lastnega delovanja, drugače je pač enostavno stvar ne deluje. In na drugi strani pri podzakonskih aktih, seveda, s katerimi bomo nadaljevali v prihodnje in bomo tudi le-te sprejemali skozi javno razpravo, bomo vključevali seveda tudi mnenja tako s strani gospodarskih subjektov. Tukaj seveda je pa tisto vprašanje, ki se vedno znova odpre in je zelo enostavno, naslednje. Država na eni strani je dolžna zagotavljati ne pretiranost delovanja svojih ključnih sistemov, podsistemov, za to ima določene organe, ki imajo svoje naloge in pristojnosti. Na drugi strani so pa naloge ali pa obveznosti, ki se morajo izvajati v rokah ali pa v lastništvu, če rečem poenostavljeno, subjektov, ki so privat. In tukaj avtomatsko trčimo vedno na eni strani na zahteve države in odgovornost države in na drugi strani na naloge in odgovornost konkretnih subjektov podjetij, gospodarskih družb, ki morajo zagotavljati neke funkcije, in država jim to predpisuje. In seveda njim se postavlja vprašanje, če jaz moram to za državo zagotavljati, kakšna je moja finančna korist ali karkoli drugega. In to so te dileme, kje lahko država posega v gospodarsko dejavnost nekih subjektov na eni strani, ki imajo svojo neko privat logiko zasledovanja dobička, na drugi strani je pa odgovornost nas vseh skupaj, da zagotavljamo, da neke storitve vsi imamo v tej državi, ali govorimo o energetiki ali govorimo o telekomunikacijah ali pa govorimo o vodah, odpadnih vodah in tako dalje. In to so seveda izzivi, s katerimi se soočajo vse države, ker je veliko seveda ključnih subjektov, kritične infrastrukture v zasebni lasti. In je to neka taka dilema, ki je tukaj vedno prisotna. Hkrati je pa nam vsem v interesu seveda, da če pride do nekih kriznih razmer, da imamo državljani dostop do prehrane, do vode, do energentov, do osnovnih stvari, da seveda lahko funkcioniramo kot država in družba. In to je en tak komplet vseh teh aktivnosti. Torej, zavedanje tukaj je, na strani Vlade, države, da stvari nadgrajujemo. Ta zakon je kamenček v tem mozaiku. Vse, kar bo iz zakona sledilo tudi naprej, se bo nadgrajevalo. In dovolite, da mogoče v tem uvodnem delu še povem tole, da smo tudi mnenje ZPS, ki smo ga prejeli skozi amandmaje, v celoti upoštevali, ki so bili vloženi, in tudi neke vsebinske pripombe, ki so bile dane oziroma pojasnila k dvema členoma, smo upoštevali in s tem nekako tudi zakon še dodatno nadgradili. Hvala.