Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika skladnosti z Ustavo, skladnosti s pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Z ustavno pravnega in pravno sistemskega vidika je Zakonodajno-pravna služba izpostavila pripombe glede dveh institutov. In sicer glede rokov za odpoklic neznanim dedičem in upnikom ter rokov v postopku stečaja zapuščine, ki jih predlog zakona skrajšuje. Zakonodajno-pravna služba je v mnenju opozorila, da je skrajšanje rokov za upnike in dediče da se nanaša na človekovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ki se uveljavlja v sodnem postopku, v katerem ima stranka pravico do udeležbe in do izjave ter do sodnega varstva, zato morajo biti ti roki sorazmerni, torej v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Opozorila glede rokov so v celoti upoštevana in v tem delu so pripravljeni ustrezni amandmaji.

Glede prenosa zapuščine brez dedičev pa je treba opozoriti na naslednje. Zapuščina brez dedičev je poseben institut dednega prava. Za zapuščino brez dedičev gre v primeru, ko ni neoporočnih in nezakonitih dedičev. Pri prehodu zapuščine brez dediča ne gre za dedovanje, ampak za originalen način nastanka lastninske pravice, ker ni dediča je zato temeljno vprašanje komu naj to premoženje pripada. V osnovnem Zakonu o dedovanju, ki je začel veljati 1. januarja 1977, je bilo določeno, da postane zapuščina brez dedičev družbena lastnina in se izroči pristojni občini. Po nastanku nove države Republike Slovenije je bila sprejeta novela Zakona o dedovanju B, ker so veljavno določbo o družbeni lastnini, ki jo je bilo treba razlagati v skladu z novim ustavnim redom, državni organi razlagali različno. V praksi je namreč prihajalo do različnih pravnih stališč glede tega, ali postane premoženje v primeru zapuščine brez dedičev last države ali last občine. Novela Zakona o dedovanju B je določila, da zapuščina brez dedičev postane lastnina države. Sprejetju Novele Zakona o dedovanju B je sledila Novela Zakona o dedovanju C. Ta novela je posegla tudi v določbe o prenosu zapuščine brez dedičev. V obdobju od Novele Zakona o dedovanju B do Novele Zakona o dedovanju C je namreč v pravnem redu prišlo do problema odgovornosti za dolgove zapustnika brez dedičev. Ta problem je bil najprej rešen z Zakonom o finančnem poslovanju v postopkih, zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je uvedel posebna pravila stečaja zapuščine brez dedičev. Dokončno pa je bil ta problem rešen z Novelo Zakona o dedovanju C, ki je določila, da morajo stečaj zapuščine brez dedičev začeti upniki. Zakaj? Ti imajo namreč največji interes, da se poplačajo iz zapustnikovega premoženja, zato morajo zahtevati prenos zapuščine v stečajno maso in začetek stečaja. S tem je bila uvedena posebna ureditev odgovornosti za dolgove pri zapuščini brez dedičev in zagotovljeno varstvo upnikov. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe je zato treba učiti pravno sistemsko ustreznost instituta prenosa premoženja brez dedičev. Gre torej za vprašanje, kateremu javno pravnemu subjektu naj pripada zapuščina brez dedičev: občini ali državi? Glede na to, da je odgovornost za dolgove urejena samostojno, to ni več kriterij za odločitev, kateremu subjektu naj pripada ta zapuščina. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe so za to ob že uveljavljeni zaščiti upnikov pomembni in relevantni naslednji kriteriji. Prvič, učinkovitost razpolaganja s premoženjem, drugič, namenskost in tretjič, povezanost zapustnika subjektom, ki bo pridobil njegovo premoženje, torej pripadnost. V mnenju Zakonodajno-pravne službe je posebej opredeljen položaj občine na eni strani in položaj zapustnika. Glede navedenih kriterijev, opredelitev teh položajev, zlasti lege nepremičnine in prebivališča zapustnika, pa kaže na upravičenost občine do pridobitve določenega zapustnikovega premoženja.

In če nadaljujem. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe je treba posebej opozoriti tudi na institut lokalne samouprave, na naloge občin in na ustavno pravni vidik lokalne samouprave, ki je določen v 138. in 140. členu Ustave ter na ustavno pravni vidik financiranja občin, ki je določen v 142. členu Ustave. Prvi argument, ki ga je treba upoštevati pri določanju pripadnosti premoženja je, da so pristojnosti občine povezane z odločanjem o uporabi nepremičnin. Premoženje, zlasti nepremičnine so vsebinsko povezane z uresničevanjem lokalne samouprave in z nalogami, ki jih mora opravljati občina. Ustava določa, da spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih lahko občina ureja samostojno in zadevajo samo prebivalce občine. Če pojasnim. Na tej podlagi Zakon o lokalni samoupravi določa, da občina načrtuje prostorski razvoj, opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov, zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči, ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj, skrbi za povečanje najemnega socialnega sklada, skrbi za komunalno opremljenost nepremičnin in gradnjo ter vzdrževanje lokalnih javnih cest ter urejanje prometa. Vse te naloge opravlja občina kot izvirne naloge. Občina tako opravlja naloge prostorske in ekonomske politike, pa tudi drugih politik, predvsem socialnih, ki so povezane z upravljanjem z nepremičninami. Poudariti je treba, da je povezanost izvirnih nalog občine z upravljanjem z nepremičninami ugotovilo oziroma o tem presojalo tudi Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je odločilo, da so nepremičnine po svoji naravi vpete v delovanje lokalne samouprave v občini, kjer ležijo. Ustavno sodišče je to zakon, ki ni upošteval pristojnosti občin glede nepremičnin, razveljavilo. Ta zakon je bil Zakon o davku na nepremičnine.

Naslednji argument se nanaša na financiranje občine. Ustava v 142. členu določa, da se občina financira iz lastnih virov. Država mora občinam zagotoviti lastne vire, sistem financiranja pa mora občinam zagotavljati tolikšen obseg sredstev, da lahko občina z njim zagotovi izvajanje svojih ustavnih in zakonskih nalog. Premoženje in financiranje občin mora biti torej po naravi in obsegu takšno, da zagotavlja izvrševanje nalog občine, zato bi bila občina upravičena, da odloča o razpolaganju s premoženjem zlasti z nepremičninami, s katerimi zagotavlja svoje naloge.

In še tretji argument. Ustavno določena avtonomija glede izvirnih pristojnosti občine in glede odločanja o lastnih virih. V zvezi s pojasnili, da lahko država prenese premoženje na občino, je treba izpostaviti finančno avtonomijo. Občina je za uresničevanje lokalne samouprave odgovorna sama. Za to mora imeti dovolj obsežne lastne vire za financiranje svojih nalog. Odstopljeni viri, torej tisti viri, ki jih država odstopi občini, niso viri, ki jih občina ustvari sama. Zato jih ni mogoče šteti za lastna sredstva občin. Odstopljeni viri ustvarjajo odvisnost od sredstev države, kar je v neskladju z zahtevo po finančni avtonomiji, ki izhaja iz 142. člena ustave, in tudi z zahtevo po funkcionalni samostojnosti občin, ki izhaja iz 140. člena Ustave. Če zaključim s stališčem Ustavnega sodišča. Finančna avtonomija je po stališču Ustavnega sodišča predpogoj za avtonomijo občine na političnem in upravnem področju oziroma za to, da sploh lahko govorimo o lokalni samoupravi. Hvala lepa.