Hvala.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali navzoči.

Dovolite, da na kratko predstavim novela, novelo Zakona o dedovanju. Gre za četrto novelo Zakona o dedovanju, ki je bil sprejet že v letu 1976. Od tedaj je bil noveliran trikrat, vendar pa nobena od predhodnih novel ni posegla v temeljne institute dednega prava. Novela, ki jo danes obravnavamo Novela, ki jo danes obravnavamo, naslavlja poseben sklop zapuščinskih postopkov, in sicer zapuščinske postopke, v katerih dediči niso znani. Na dolgo trajanje teh zapuščinskih postopkov je v letu 2022 opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, slednje pa temelji na poročilu delovne skupine Vrhovnega sodišča za analizo vzrokov za podaljševanje časa reševanja zadev in zmanjšanja števila rešenih zadev. Delovna skupina pri Vrhovnem sodišču je pregledala podatke o poslovanju sodišč in izvedla več sestankov s predstavniki sodišč. V zvezi z zapuščinskimi postopki je Vrhovno sodišče opozorilo na dolžino roka, ki ga imajo na voljo po objavi oklica neznani dediči in upniki, da se javijo sodišču, in predlagalo, da naj se v Zakonu o dedovanju določijo krajši roki, v katerih se lahko na vklic javijo dediči oziroma upniki. Na podlagi navedenega smo na Ministrstvu za pravosodje v prvi fazi pridobili in preučili podatke nekaterih evropskih ureditev s tega področja in nato pristopili k pripravi zakonskih rešitev, ki so danes tu pred vami. Glavni cilj oziroma namen te novele je pohitritev zapuščinskih postopkov z neznanimi dediči. Posledično se določajo krajši roki za odziv na oklic v postopku v primeru neznanih dedičev v postopku z vabilom, z vklicem in postopku prenosa zapuščine brez dedičev v stečajno maso brez dedičev. Hkrati je v zvezi s temi postopki predlagano, da se oklici objavijo samo še na spletnih straneh sodišč in oglasni deski sodišča in ne več v Uradnem listu Republike Slovenije. Enak način objave vklicev se predlaga tudi za oklice dedičem, volilojemnikom ali upnikom, kadar je za zapuščinsko obravnavo pristojen organ tuje države, ter poklice dedičem in / nerazumljivo/ najemnikom, če je za zapuščinsko obravnavo v tujem državljanu glede njegovega premičnega premoženja pristojen tuj organ, pa vsi dediči, ki so v Republiki Sloveniji predlagajo, naj obravnavo opravi sodišče v Republiki Sloveniji. Pri oblikovanju predlaganih sprememb smo upoštevali sodobne možnosti komunikacije, ki so se od sprejetja izvornih rešitev v letu 1976 gotovo močno spremenile, kot tudi ustavno pravno varstvo lastninske pravice in z njo povezane ustavno pravne pravice do dedovanja. V fazi priprave besedila smo ocenjevali ustreznost nove določitve dolžine roka. Z namenom čim bolj učinkovite posplošitve teh postopkov je bil predlagan najprej trimesečni rok tudi v luči dejstva, da ima dedič pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič tudi z dediščinsko tožbo po 141. členu zakona o dedovanju. Vendar pa se glede na obrazložene pripombe Zakonodajno-pravne službe kateri se zahvaljujemo za tako poglobljen pregled gradiva strinjamo, da je v tej fazi ustreznejši rok skrajšati iz sedanjih 12 na šest mesecev. Novela prinaša tudi nekatere manjše, pa vendar za državljanke in državljane pomembne rešitve, saj so le te usmerjene v pospešitev zapuščinskega postopka in v razbremenitev državljanov. Tako se določa, da lahko izjavo o odpovedi dediščini sprejme na zapisnik tudi strokovni sodelavec. Novo rešitev predstavlja tudi obveznost, da pravnomočen sklep o dedovanju že sodišče samo pošlje banki, pri kateri je imel zapustnik odprt račun ali shranjeno drugo premoženje in s tem se olajša postopanje strank, saj slednjim ni treba na sodišču pridobiti potrdila, da je takšen sklep enak izvirniku. Če pa bo predmet dedovanja orožje ali strelivo, bo sodišče pravnomočen sklep o dedovanju poslalo tudi upravni enoti, kjer je imel pokojnik stalno prebivališče ali začasno prebivališče, če ni imel stalnega prebivališča. S tem se na eni strani razbremeni stranko, da poroča o spremembi lastništva, predvsem pa se glede opozorila MNZ s tem zagotavlja večjo ažurnost in pravilnost podatkov v evidenci orožja. Glede na poslane pripombe Združenja mestnih občin Slovenije in Združenja občin Slovenije želim izpostaviti, da smo na Ministrstvu za pravosodje že tekom strokovnega in medresorskega usklajevanja odprli tudi razpravo glede določb, ki se nanašajo na prenos zapuščine brez dedičev na občine. Po prejemu vseh relevantnih mnenj je Vlada ocenila, da je veljavna ureditev ustrezna in hkrati zagotavlja najbolj pregledno in učinkovito upravljanje s tem premoženjem. Država kot edina pridobiteljica premoženja lahko na podlagi strokovnega izpopolnjevanja, praktičnih izkušenj, tesnega interesnega, enotnega medsebojnega sodelovanja med različnimi zakonskimi upravljavci v sodelovanju z državnim odvetništvom zagotovi hitro, gospodarno, učinkovito in predvsem interesno poenoteno ravnanje s pridobljenim premoženjem. Vlada meni, da zaradi potencialno različnih interesov univerzalnih pravnih naslednikov bi drugačna zakonska ureditev lahko tudi otežila ali pa celo onemogočila celovito, enotno, ažurno in povsem gospodarno upravljanje in razpolaganje z nepremičninami, pridobljenimi iz naslova zapuščine brez dedičev, saj gre pogosto ne le za neločljivo povezane komplekse več nepremičnin različnih namenskih rab, recimo kmetijska in razpršena gradnja temveč tudi za posamezne nepremičnine, ki imajo na svoji površini določene različne namenske rabe. V primerih, ko posamezni upravljavci na strani države - ti pogosti, celo sprožijo ali financirajo predhodne postopke - stavbna zemljišča, pridobljena v zapuščinah brez dedičev, potrebujejo za uresničitev infrastrukturnih projektov na strani države se z določitvijo novega upravljavca prenese pravico uporabljanja upravljanja na pristojnega upravljavca, naj si bo to Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Družba za avtoceste, Direkcija za vode in podobno. Na ta način se stavbna zemljišča po potrebi prvenstveno uporabijo za izvedbo nalog države, ki je pristojna za pripravo politik in zasledovanja ciljev, ki so pomembni za območje celotne države in za vse državljanke. Opozorila bi na tem mestu tudi na zasledovanje ciljev ohranjanja narave na državni ravni, za katerega je skladno z Zakonom o ohranjanju narave pogosto skrbijo javni zavodi, katerih ustanoviteljica je država. Slednja izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot, bodisi preko vzpostavitve predkupnih pravic ali omejitev pravnega prometa z državno lastnino, ki jo predstavlja 85. člen ZON. Na centralnem državnem nivoju se izdatki povezani s sodnimi postopki in vzdrževanjem ter prihodki od prodaje vodijo na enem mestu, zato se izravnavajo in to je tudi ključno za stabilno finančno poslovanje s sprejetim premoženjem. Posledica tako ne prihaja do situacij, ko bi bilo premoženje razdeljeno na način, da se posamezne občine soočajo z nesorazmernimi stroški za vzdrževanje nepremičnin in drugimi stroški povezani z nepremičninami iz navedenega naslova, od katerih velik delež pogosto predstavljajo stroški sodnih postopkov, predvsem priposestvovanja, tožbe za izločitev premoženja iz zapuščine, dediščinske tožbe, tožbe za izbris hipotek in podobno. Ob tem ne gre zanemariti, da bi pridobljeno premoženje občine lahko tudi obremenjevalo nepredvidljivo in v različnem obsegu. Z namenom zasledovanja uresničevanja javnega interesa obstoječa zakonodaja vsebuje mehanizme, ki omogočajo brezplačno pridobivanje nepremičnin s strani občin ali menjavo nepremičnin. Kot veste je bil predlog občin in takšen je bil tudi naš prvotni predlog, ki smo ga posredovali v javno obravnavo, da bi se nepremičnine prenesle na občino. Tekom medresorskega usklajevanja v skladu z vsem tem, kar je danes povedano, mislim, da je tudi danes čas pa primeren prostor, da izvedemo pogovor in sprejmemo najboljšo odločitev za državljanke in državljane, predvsem pa tiste postopke, ki so učinkoviti, gospodarni in najhitrejši. Mogoče samo toliko. Zakoni sedaj vsebujejo navedene pravne podlage za prenos premoženja. Iz države na občino so tako Zakon o stvarnopravnem premoženju o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Zakon o vodah. Ali so ti postopki dovolj hitri ali jih je potrebno pohitriti bomo verjetno danes v nadaljevanju tudi lahko nekaj rekli. Ima pa vsak od nas takšne in drugačne, boljše ali pa malo slabše primere praks: nekatere dobre, nekatere slabše, verjamem pa, da jih lahko vsi skupaj tudi izboljšamo. Stavbna zemljišča v lasti Republike Slovenije, ki so po namenski rabi recimo občinske ceste ali pa so to v določenem deležu Ministrstvo za infrastrukturo na podlagi sklepa Vlade že sedaj enotno in sistemsko prenaša na občine. Prav tako za posamezne projekte se prenaša s sklepom Vlade Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki sem ga omenila. Do argumentov, ki jih izpostavlja Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju se je Vlada opredelila v sklepu, s katerim soglaša s predlogom amandmajev koalicijskih strank. In pa zagotovo lahko rečem, da imamo po različnih izkušnjah na različnih koncih Slovenije tudi različna mnenja o tem, kdo je boljši gospodar, naj si bo to država ali občine. Prvenstveno pa je prav, da danes dorečemo tisto vsebino, ki bo pomenila na eni strani najhitrejše postopke, najmanj premoženjske obremenitve ali za državo ali za občine. Predvsem pa v kolikor bi potekali postopki po drugih zakonih prenosa na občine, nepremičnin, ki jih občine potrebujejo za svoje projekte, hitreje, učinkoviteje, potem verjetno danes te razprave, ki bo v nadaljevanju ne bi bilo potrebno. Hvala za ta uvod.