Dober dan, lep pozdrav vsem!

Ministrica za kulturo, doktor Asta Vrečko in njena ekipa vodijo Ministrstvo za kulturo mimo zakonov in predpisov. Tako bi se lahko glasil naslov zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora. Vse več je namreč dejanj in odločitev, ki kažejo na izrazito samovoljo ministrice in njeno delovanje mimo zakonov in to prepoznavajo tudi uradne inštitucije. Med drugim Računsko sodišče, ki je v revizijskem poročilu predloga zaključnega računa državnega proračuna za lansko leto ugotovilo, da je ravnanje Ministrstva za kulturo v zvezi s potrditvijo obveznosti ter izplačilom nagrade v znesku 8 tisoč 346 evrov pesnici in pisateljici Makarovičevi v nasprotju s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah. Navedla je, da takrat veljavni Zakon o Prešernovi nagradi, kakor tudi sedanji Zakon o Prešernovi nagradi, ne predvideva situacij, ko nagrajenec zavrne nagrado ter da tudi v določbah Obligacijskega zakonika, kot v javno finančnih in drugih predpisih, ni najti podlage za to, da bi ministrstvo po več kot 20 letih moralo obveznost, ki se ji je nagrajenka odpovedala, poravnati.

Vladna koalicija oziroma ministrica za kulturo to razume tako, da so dejali, da ministrstvo nagrade ni bilo dolžno izplačati, lahko pa jo. Tako mislijo vladni predstavniki, ne pa Računsko sodišče, KPK, ki je primer predal policiji, Urad za nadzor proračuna in državno odvetništvo. Vsi ti pravijo, da je bil kršen zakon o Prešernovi nagradi in Zakon o javnih financah. Upravni odbor Prešernovega sklada je 27. 12. 1999 na podlagi 7. člena takrat veljavnega Zakona o Prešernovi nagradi s sklepom določil, da nagrajenka v letu 2000 prejme Prešernovo nagrado v znesku 2 milijona SIT. Dne 20. 1. 2000 je Ministrstvo za kulturo prejelo dopis nagrajenke, v katerem je navedla, naj nagrade ne nakažejo. Prav tako se je odločila, da ne bo sodelovala na počastitvi slovenskega kulturnega praznika, ki je kraj in čas izvršitve podelitve nagrade, in je nagrado v celoti zavrnila, zato ji te nagrade niso izročili, plakete niso izročili, kot tudi ne denarnega dela nagrade.

Ministrstvo za kulturo je po oceni Računskega sodišča nagrado izplačalo, ne da bi pred izplačilom dovolj skrbno preverilo vsa pravna sredstva in okoliščine primera v zvezi s prenehanjem obveznosti iz podeljene nagrade v smislu dane obljube oziroma vpliva na dolžnikovo obveznost izpolnitve. Pravni zastopnik nagrajenke je na Ministrstvo za kulturo naslovil poziv k izpolnitvi dane obljube in se pri tem skliceval na Obligacijski zakonik, vendar le ta v peti alineji 26. člena pravi, citiram: "Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi. 346. člen pa pravi, citiram: terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ministrstvo za kulturo je samo od sebe in brez pooblastil aktualnega Upravnega odbora Prešernovega sklada izplačalo nagrado Svetlani Makarovič, sklicujoč se pri tem na 12. člen zakona o Prešernovi nagradi z veljavnostjo za nazaj. Upravni odbor Prešernovega sklada o izplačilu te vrste ni nikoli razpravljal in ministrstvu za kulturo ni nikoli izdal nalog za izvedbo tozadevne finančne transakcije, kajti samo on lahko razpolaga s sredstvi Prešernovega sklada. Ministrica Asta Vrečko je v tem primeru kršila zakon o Prešernovi nagradi, nato pa še zakon o javnih financah, kar je ugotovil tudi Urad za nadzor proračuna, ki je januarja letos izdal odločbo, v kateri je zapisal, da je pravica do izplačila Prešernove nagrade Svetlani Makarovič zastarala, da se je umetnica odpovedala, da je bilo izplačilo neupravičeno ter da mora izplačani znesek ministrstva za kulturo iz svojih sredstev vrniti v proračun. Njegovo odločbo je vlada zavrnila in zahtevala, da ponovno odločajo. Kaj bo sedaj pod takimi pritiski naredil Urad za nadzor proračuna, se lahko samo sprašujemo. Po poročanju Dela nekateri ministri sploh ne vedo, o čem so glasovali na dopisni seji. Ministrstvi za finance in za kulturo sta o izplačilu nagrade pridobili tudi mnenje državnega odvetništva, ki je po naših informacijah v njem zapisalo, da pri tem izplačilu ni mogoče govoriti o zastaranju, saj je pravica z odpovedjo nagradi ugasnila in torej ta pravica do izplačila nagrade ne obstaja. Mnenje je zaupno. Le zakaj? Na seji odbora za kulturo smo predlagali, da vse te dokumente dobimo, a je koalicijska večina to zavrnila. V primeru dodelitve nagrade je ministrica nepooblaščeno neki osebi nakazala določena sredstva brez vsake pravne podlage. Sprašujemo se, ali je šlo za povrnitev uslug oziroma poplačilo angažmaja Svetlane Makarovič, ki je aktivno sodelovala na kolesarskih protestih, ki so se jih udeleževali tudi člani stranke Levica, torej sodelovala v njihovi volilni kampanji. V primeru dodelitve terjatve, ki je po zakonu zastarala, gre za nezakonito in nedopustno prekoračitev pooblastil ministrice za kulturo, doktorice Aste Vrečko in za kršenje Zakona o Prešernovi nagradi in Zakona o javnih financah. Tudi prenova Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana je prikaz, kako deluje ministrstvo za kulturo. Zavedamo se, da gre za celosten in zahteven projekt, vendar marsikatera poteza oziroma zavlačevanje le teh kaže, da so v ozadju projekta morda tudi postranski zaslužki. Do zaključka celovite prenove bo Drama delovala na začasni lokaciji na Litostrojski cesti 56, a to še ne pomeni, da se bo s selitvijo v Šiško začel projekt prenove oziroma gradnje novega prizidka. Drama namreč nima gradbenega dovoljenja, še več, postopek izdaje dovoljenja sploh ne teče, so pred časom potrdili na ministrstvu za naravne vire in prostor, kar pomeni, da bi se najem prostorov na Litostrojski podaljšal. SNG Drama sicer s pogodbo, sklenjeno za obdobje od 1. junija letos do 31. avgusta 2027, za mesečno najemnino odšteje 71 tisoč evrov bruto oziroma 16,78 evrov bruto na kvadratni meter. Skupni strošek najemnin bo tako znašal 2,8 milijona evrov, kar je več, kot je po oceni geodetske uprave tamkajšnja stavba vredna. Ta naj bi bila namreč po GURS ocenjena na približno 2,5 milijona evrov. Kupljena je bila pa za 1 milijon. Ministrica za kulturo, doktorica Sta Vrečko in njena stranka Levica ekscesno zaposlujeta na Ministrstvu za kulturo, kjer se je v slabih dveh letih na novo zaposlilo 62 oseb, od tega 33 za nedoločen čas, 23 za določen čas, od tega jih je sedem vezanih na funkcijo ministrice.

V predmetnem obdobju je 44 javnim uslužbencem prenehalo delovno razmerje, morda tudi zaradi mobinga in raznih pritiskov, ki so jih zaposleni, ki jih zaposleni dobivajo s strani izbrancev ministrice. Za ilustracijo, na ministrstvu za kulturo je bilo običajno zaposlenih do 130 ljudi, v letu 2024 126, v letih 2015, 2016, 2017 le 125, še lani je bilo zaposlenih 136, danes pa jih je 162, ob tem, da se naloge niso bistveno povečale, celo več, nekateri deli, kot na primer področje verske svobode, je izrazito kadrovsko podhranjeno. Medtem na direktoratu za medije stojijo postopki in se ne izda odločbe, skladno z zakonom v roku enega meseca. Verjetno je še bolj kot število novozaposlenih presenetljiva številka tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo, a poznavalci dogajanja na ministrstvu za kulturo niso presenečeni, saj opozarjajo, da je vlada na Ministrstvu za kulturo svojevrstna diktatura nevladnikov, ki jih je tja pripeljala ministrica doktor Asta Vrečko. Nasploh je postalo delovanje tistih uradnikov, ki so blizu ministrici za kulturo, izrazito spornih, če ne že nezakonitih. Osebno naj bi se klicalo posamezne uradnike in zahtevalo denar za konkretne posameznike oziroma projekte. Ministrica Asta Vrečko naj bi takšne stvari ustno naročala sodelavcem, ki potem v njenem imenu pošiljajo elektronska sporočila. Eden ključnih ljudi, ki po navedbah medijev za ministrico opravlja tako imenovane umazane posle, vsaj kar zadeva nekatere javne razpise in dodeljevanje davkoplačevalskega denarja nevladnikom iz sodobne umetnosti je Rok Avbar, vodja sektorja za umetnost. Avbar je sicer v preteklosti vodil službe za odnose z javnostmi v gledališču Glej in Mesto žensk, najbolj znan pa je po tem ko je na Facebooku razlagal svoje fantazije o tem, kako bi šamaril predvsem desne politike, citiram: "Predlagam ustanovitev odreda Šamarčina ob vsakem neprimernem početju kogarkoli, bi poklical na posebno številko, povedal, koga šamariti in zakaj. Seveda se podrazumeva, da bi imel posebno izpostavo na Trstenjakovi, pred parlamentom in uradom predsednika, Jerovšek, Irgl, Lukšič, Karl bi imeli tudi spremstvo odreda, seveda bi obstoj šamarčine arhiviral," je zapisal Avber. Sicer pa to ni bila edina njegova kulturna zapisal je tudi, citiram: "Franc Bogovič, Ljudmila Novak in Romana Tomc v istem kadru. Razlog, zakaj RTV naročnina ne bi smela biti obvezna. Včasih se Male sive celice zdi noro intelektualna oddaja." Konec citata. Prav on naj bi v številnih primerih podeljevanja javnega denarja na razpisih povozil mnenje strokovnih komisij, kar je nezakonito. Avber naj bi z uradnim zaznamkom dokumentirano urejal davkoplačevalsko financiranje s svojim nevladnim prijateljem, s katerim je prej sodeloval. Gre za osupljiv uradni zaznamek, na katerega bi seveda moral reagirati inšpektor za javni sektor, a se očitno ni, Inšpektorat za javni sektor a se očitno ni zgodilo nič. Nevladnica Urška Centa je namreč zelo očitno grozila uradnici in specifično omenjala Roka Avbarja, ki naj bi svetoval, kako naj dopolni nepravilno vlogo. Ta seveda ni pristojen za to, da se vključuje v postopke, kjer je rok že zamujen. Podobno naj bi prek Avbarja dopolnitve želel izsiliti tudi nevladni Gal Furlan. V svojem dejanju pa je šlo sedanje vodstvo ministrstva celo tako daleč, da so izdali navodilo, po katerem morajo sezname obravnavanih vlog za statuse in denar s strani strokovnih komisij poslati v seznanitev kabinetu ministrice Aste Vrečko. V primeru Roka Avberja gre torej za znanega bivšega nevladnika, zgodovino nasilnih objav in uradno dokumentirano prakso grožnje uradnici. Mediji tudi omenjajo, da uradnica, ki ga ustrahovanja obtožuje danes, ni ista kot tista, ki ga je obtoževala vpletanja v postopek v preteklosti. Gre torej za več virov, ki trdijo, da Avber pritiska na uradnice. Anonimnih pričevanj je še več, kar kaže na zaskrbljujoče razmere na Ministrstvu za kulturo in terja temeljito razpravo in ukrepanje. Beremo lahko tudi o mobingu, ki se dogaja za stenami Ministrstva za kulturo. Že dlje časa se tako vleče zgodba Alenke Gotar, ki je zaradi pritiskov in mobinga svojih dveh nadrejenih slednje prijavila ministrici za kulturo. Ministrica je prijavi po štirih mesecih zavrgla kot neutemeljeni. Sredi maja 2024 je nato Gotarjeva zoper svojega delodajalca vložila tudi tožbo na delovno in socialno sodišče. V sektorju za digitalizacijo so zaposlili osebo, ki je od leta 1996 delala v podjetju, ki je bilo na razpisu za razvoj in nadgradnjo informacijskih portalov Ministrstva za kulturo izbrano kljub temu, da je oddalo najdražjo ponudbo v višini 342 tisoč evrov. Drugi dve, bistveno cenejši eno je oddalo ponudbo za 130 tisoč evrov, drugo pa za 280 tisoč evrov, sta bili označeni kot nedopustni. V službi za digitalizacijo je ministrica zapustila svojo prijateljico in sošolko, ki ni izpolnjevala pogojev za zasedeno delovno mesto in ni imela izpita iz upravnega postopka. Večina novo zaposlenih je povezanih s stranko Levica, ali so bili svetniki te stranke ali kandidati za Državni zbor, kot na primer Anže Zorman, Peter Baroš, Alma Retić in drugi. Pritiski so prisotni tudi pri zbiranju vodilnih v glavnih kulturnih ustanovah. Tako je zdaj jasno, da je bilo nedavno imenovanje Jureta Novaka za novega generalnega direktorja Cankarjevega doma povsem politična poteza ministrice. Zapisali so, da se je izkazal kot najbolj strokovno usposobljen kandidat za zasedbo razpisanega delovnega mesta generalnega direktorja javnega zavoda Cankarjev dom, čeprav je dosedanja generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski dobila podporo tako strokovnega sveta kot sveta zavoda za nov mandat. Kot so poročali mediji, je strokovni svet zavoda podprl le Uršulo Cetinski. Medtem je svet zavoda kot primernega poleg omenjene predlagal še Jureta Novaka. O zakulisnih igrah in tem, da je Cankarjev dom, v narekovajih, štala, v svoji odstopni izjavi piše tudi član sveta Cankarjevega doma, Aleš Čerin.

Nekateri mediji tudi že poročajo, da si je Novak že ustanovil skupino pet do šestih ljudi, ki se že redno sestaja, delajo pa sezname ljudi, ki so jih, ki so v Cankarja prišli med direktorovanje, Urške Cetinski in v času pred njo. Seznam zaposlenih so tudi že razdelili na tiste, ki so za Uršulo Cetinski, na tiste, ki so proti njej in celo na skupino tistih, s katerimi se je dobro razumela, vendar bi se jih dalo obrniti proti njej. Članica Novakove skupine za prevzem je Inga Remeta, vede direktorice ljubljanskega Mladinskega gledališča, ki je prej z Novakom delala v Gleju. Navaja se tudi, da naj bi kmalu ukinili kongresno dejavnost Cankarjevega doma, ki sicer v precejšnji meri financira kulturne programe Cankarjevega doma in da nameravajo zaposliti še približno 30 novih uslužbencev.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke menimo, da gre pri vsem navedenem za nedopustna ravnanja, šikaniranje in poseganja v človekovo integriteto in dostojanstvo ter izrazit sum nezakonitega in negospodarnega delovanja, zato smo zahtevali sklic izredne seje in predlagali priporočila, ki pa jih je koalicijska večina na seji Odbora za kulturo zavrnila in o njih danes ne bomo odločali.