Hvala lepa gospodu Medicu, gospodu Šturbeju in pa gospodu Lenartu. Nekaj skupnih izhodišč, nekaj pa seveda tudi različnih vsebin pri vprašanjih. Rdeča nit so oklepniki. Slovenija se trudi, da bi besedo in pa zavezo, ki jo je dala, izpolnila. Zato nimam nobene zamere do nikogar od mojih predhodnikov, vsakdo je hotel in želel za našo skupno varnost nabaviti tisto, kar je dobro, dobro, najboljše, po sprejemljivi ceni, Boxerji, Patrie ali še kaj drugega. Ni dolgo nazaj, ko je bil objavljen članek v Sloveniji in pa tudi v tujini, da se je nemška vojska odločila, da namesto Boxerjev od Rheinmetalla naroči 900 do tisoč patrij. Prebral sem tudi, da o nakupu Patrie razmišljajo Japonci v velikem številu. Primerjava Boxer-Patria: Patria je cenejša, polovico lažja, ključen prihranek na njeni zgodbi bo pa seveda tudi v servisiranju in pa vzdrževanju. In pa seveda žal, moram reči žal, ukrajinsko ruska fronta je pojasnila tudi na področju oborožitve za obrambo marsikaj, da je recimo na Patriah, ki so zdaj opremljene s 120-milimetrskim topom Nemo, ki so ga razvili Finci, da je seveda varnost, učinkovitost obrambe večja kot pa recimo v Boxerju, ki ima top Pancermosar, mu dela 113, tudi 120 milimetrov. Tako da ta trenutek pozabimo vse, kar se je v tej državi dogajalo. Ampak Patrie so enkrat že bile naša izbira. Čas kaže, da smo ta trenutek, ko smo v pogovorih s finsko državo, s finsko vlado, na pravi, dobri, predvsem pa sodobni in pa aktualni poti. Podrobnosti postopkov na ministrstvu ne poznam, so pa toliko že dodelani, da seveda lahko v enem prehodnem, kratkem, nekajmesečnem, srednjeročnem obdobju pride do dogovora tega posla med, po postopku vlada vladi, brez posrednikov, torej nakup odprt, javen, transparenten in pa pregleden.

Gospod Medic je omenil tudi kader. Srednja bataljonska bojna in pa srednja izvidniška skupina, vsaka za 53 vozil, po sistemizaciji, kot jo izvaja Nato, torej trije vodi. Trikrat pet, petnajst, plus poveljniško in vozilo namestnika, tri čete, trikrat sedemnajst, enainpetdeset, plus seveda še poveljniško vozilo in pa vozilo namestnika. Za to popolnitev potrebujemo 500 do 700 moštva; pač, to je število moštva, ki ga ta vozila pripeljejo in ga srednja bataljonska bojna skupina po standardih Nato izpolnjuje. Jaz mislim, da to zmoremo. Po naročilu Patrie seveda le-te ne bodo prišle ne naslednji dan, ne naslednji mesec in v vmesnem obdobju je treba nadaljevati pot, ki je bila zdaj na ministrstvu odlično trasirana, da število redne, pogodbene in prostovoljne vojaške sestave vsako leto nadgradimo. Načinov in poti do tja je veliko. Če smo po letu 2010, v zadnjem letu in letu poprej dosegli napredek, moramo s temi načini, s temi pristopi, ki očitno delujejo, nadaljevati tudi naprej. Ključni, ključni so ljudje. Tudi jaz sem malo z nasmehom prebral članek, da je v okolici letališča Cerklje bil incident, v katerem naj bi državljani in državljanke napadli slovenske vojakinje in vojake. Malo za šalo malo zares: junak je tisti, ki udarec prejme, pametno in modro odreagira in na koncu zmaga. 40 let sem igral hokej in velikokrat smo zmagali tudi zato, ker tisti na drugi strani se tega niso znali zadržati, pa so seveda konec tekme dočakali v avtu ali pa na klopi. Opravil sem 15 bohinjskih triatlonov jeklenih. Parkrat gledal Brajnikov memorial, težka, zahtevna celodnevna disciplina, kjer tekmujejo vojaki, policisti, civilna zaščita, obrambne strukture. Gledal zdajle tudi posnetke iz vaje Zvezda Triglava, ki poteka na Gorenjskem, mednarodna vaja 11 držav. Ko vidiš te može, žene, dekleta in fantje, ko gredo, vidiš, da njih nihče ne tepe, če sami tega nočejo. So odlično usposobljeni, in ponosen sem nanje, da so se izognili incidentu. Saj se tudi mi ne hvalimo z žrtvami v osamosvojitveni vojni, ampak hvalimo se s cilji, z rezultatom, kaj smo dosegli. Zato se strinjam z vami, gospod Medic, da je psihološka in pa psihična priprava Slovenske vojske poleg fizične in opreme nepogrešljiva, dragocena. In vanjo velja vlagati, nadgrajevati. Nikdar ni dovolj. Vojska ima okrog 130 zdravstvenega osebja. Ne bo dolgo, ko bo v parlamentarne klopi prišel tudi zakon o psihoterapiji. Želim si, da je ta zakon tak, da psihoterapevt, psihoterapevtka kot samostojen poklic z visoko usposobljenostjo, izobrazbo, zmore pomagati in pomaga v vseh poklicih, ne samo v vojski, v šolstvu, zdravstvu, sociali in še kje, seveda v tesnem sodelovanju in povezavi z zdravniki. In če bomo imeli kadra več, zagotovo ga najprej moramo poskrbeti tudi za vojsko, tako kot je v vojski, dragocena tudi duhovna oskrba preko kuratov in še česa. Kdor je vojak Slovenske vojske, se mora počutiti dobro, vključeno, sprejeto, trdno in pa stabilno.

Vprašali ste tudi za kadrovske menjave. Nisem še minister, sem pa ta teden dal izjavo, eno samo za N1, napisano v parih vrsticah, da spoštujem, hvalim in se zahvaljujem vsem tistim, ki so na ministrstvu v dobrih dveh letih tega mandata opravili garaško in pa učinkovito delo. Tako da s tega mesta tudi zahvala in pa pohvala doktor Damirju Črnčecu za vse tisto, kar je na ministrstvu opravil, in s takimi ljudmi si želim sodelovanja tudi še naprej. Seveda, izpraznjeno je eno sekretarsko mesto, želim si, da ga zasede oseba, ki ima na področju zaščite in reševanja veliko znanja. Praktičnih izkušenj, operativnosti, predvsem pa ugled in spoštovanje gasilk, gasilcev članov štabov civilne zaščite, tako da o kadrovskih menjavah ne razmišljam toliko kot pa o kadrovskih okrepitvah in to je povezano, s tem je povezan tudi moj zadnji, predzadnji odgovor. Se strinjam krepitev moštva je in mora biti naloga in je bila preteklih in tudi bodočih ministrov. Rabimo še več kot skoraj tisoč ljudi v pogodbeni sestavi. Rabimo še več vojakinj in vojakov, treba je preseči številko 7 tisoč in vse skupaj, to strukturo nekje planirati tam do 10 tisoč. Kako bomo to dosegli? Na različne načine, s pozitivo, z motivacijo, spodbudo. Večkrat ali pa vsi trije ste na nek način omenili tudi obvezno služenje vojaškega roka, naborništvo. Če pogledamo slovensko zakonodajo, nam ta trenutek, kljub temu, da smo ga ukinili, nam to omogoča, da na leto izobrazimo do 5 tisoč ljudi za obrambni poklic v službi države. To ni, ne sme, ne more biti odločitev ministra, sprejeti jo moramo skupaj, Vlada, predsednica države in pa Državni zbor. V kratkem dobimo izkušnje iz sosednje Hrvaške, Srbije, kar nekaj evropskih držav te sisteme že ima, izkušnje so različne. Seveda govorimo ne tako kot smo včasih služili rok od 12 do 18 mesecev, ampak v krajših obdobjih, ki potem omogočajo, da se ljudje tudi lažje, zato ker jim je tudi to pomembno, tudi zaposlijo kot poklicni vojaki. V Slovenski vojski ima naborništvo nekaj pozitivnih, najbrž pa enako težo tudi izzivov, ki mu mogoče niso ravno v prid, nenazadnje zaradi obveznega služenja vojaškega roka bi bile prizadete številne gospodarske, pa druge dejavnosti v tej državi, predvsem pa biti v službi domovine. To ne sme biti prisilna odločitev, to mora biti notranji vzgib, občutek in poglejte, imamo dva člena ustave, ki jasno pišeta, da je domovini moč služiti ali z orožjem v obrambnih silah ali pa na drug način. Torej, mi moramo iskati, ne neke prisile, motivacijo in spodbudo, zagotovo pa odločno prikimam temu, da je številčnost v izjemno zaostrenih geopolitičnih razmerah treba še okrepiti. Za konec ste, spoštovani gospod Medic, omenil tudi TV šov. Z njim, če deluje, če spodbuja, če motivira, ni prav nič narobe, mora biti pa izveden, pripravljen, predstavljen javnosti transparentno, brez vsake sence, brez vsakega dvoma. Zagotovo bomo se o tem še pogovarjali. Imamo recimo v tej dvorani ljudi, tako kot je recimo gospod Jonas, ki je s svojimi zgodbami teh šovov znal povezati in nagovoriti Slovenijo, in če bodo ljudje v tem prepoznali nekaj, kar jih motivira za ta potreben in dragocen poklic, in če bomo seveda mi kot zaposleni na ministrstvu, če do tega pride, znali to narediti transparentno in predstaviti javnosti, pa skomunicirati, v tem ne vidim težav in se temu a priori ali pa naprej že ne odrekam.

Naslednja vprašanja, gospod Šturbej, jaz se oproščam, nekaj sem zapisal, če je še kaj, bom vesel vašega dodatnega vprašanja kar že vmes. Resolucija, zaveza, vozila, srednja bataljonska skupina drži. Nato smo šli na podlagi referendumske odločitve šli smo v odgovorno, ugledno skupino 32 držav, in če si nekje član, če imaš pravice dežnika obrambe, moraš spoštovati tudi dolžnosti, tu pardona tu umika ni. Dana beseda je obveza in zaveza in te stvari je treba uresničiti, opremiti, usposobiti obe srednji bataljonski skupini v relativno kratkem času. Tudi zadnji del vašega vprašanja se je nanašal na naborništvo, tako kot sem se do njega že opredelil. Naj bo to prvenstveno prostovoljna osebna odločitev, poslanstvo, izbira srca, če bo pa seveda kaj drugače, bomo pa iskali rešitev pa skupaj in tudi vi, želja, razumem, spoštujem in podpiram, da seveda zapolnimo manjkajoča mesta v Slovenski vojski, to bomo pa dosegli tako, če bodo ljudje imeli dobre pogoje dela, odgovorna služba, nevarna služba, za to morajo biti pa ustrezno plačan in pa nagrajen. Vesel sem, da smo vsi skupaj končno premaknili zadeve na področju plačne reforme. V ponedeljek nas čaka na to temo seja v Državnem zboru. Dodajam pa tisto, kar dodajam, pa tisto kar mogoče kdaj komu tudi ne bo všeč, ampak moj razmislek je iskren, vedno kadar govorimo o boljši plači, o boljši nagradi, o še boljših pogojih dela, moramo tisti trenutek tudi razmišljati o tem, kaj za boljše pogoje, za boljšo plačo lahko izboljšamo na svojem delovnem mestu vsi po vrsti, od ministra do vojakinje in pa vojaka.

Gospod Lenart je tudi, sem vesel, opozoril na varnost, da je naša skupna naloga in pa cilj. Večkrat je bilo izpostavljeno, tudi dvojna uporaba z davkoplačevalskimi sredstvi, kupljenih oprem, orodij, orožij, infrastrukture, večkrat je bila omenjena stranka Levica. Oni ostajajo zvesti obljubam, besedam, ki so jih dali ljudje, in v pogovorih, v usklajevanjih z njim sem prišel do čudovitih idej, pobud za dvojno rabo in uporabo. To je bolnica Petra Držaja, kibernetska varnost, infrastruktura, samooskrba, zeleni prehod, več energije, boljša infrastruktura, tako da iskali bomo skupno rešitev na enem in drugem področju. Jaz nisem še nikdar in nikoli slišal, da bi v Levici nasprotovali intervencijam, dodatni opremi v požarih, v poplavah na Koroški, še več, spodbujali so, nas podpirali in se vedno pridružili skupni rešitvi, tako da jaz tu ne vidim političnega problema.

Zaveze nato seveda povezane s sredstvi in pa denarjem. Zapisali smo, jasno, glasno in odločno, da bomo 2 odstotka dosegli do leta 2030. Številne države so to že presegle, številne znotraj dežnika 32 jih tudi že zdaj presegajo. Držati moramo dano besedo in jo tudi. V kratkem bosta pred nami proračuna za leto 2025 in 2026. Ta trenutek se obrambni izdatki gibljejo nekaj pod milijardo tisoč milijonov, polovico tega denarja, kam gre. Za plače, za 7 tisoč družin, za 7 tisoč družin, za prispevke v zdravstveno, pokojninsko blagajno, za njihovo varnost, ostalo se seveda govori o opremi, razvoju, raziskavah in še čem, za naslednje leto se številka povečuje tudi v odstotku na malo čez 1,5 odstotka, v letu 2026 na 1,6 odstotka, tam nekje čez milijardo 300 in cilj 2 odstotka do 2030 je treba doseči. Tu ni dileme. Je pa treba seveda se pa pogovarjati, tako kot sem že omenil, poleg vojaške rabe seveda tudi za dvojno in pa civilno uporabo. Ocena, groba ocena stroškov, ki sem jo prebral v medijih za Patrie, je tam nekje okrog 695 milijonov. Ta sredstva so in bodo zagotovljena. Tako, da na področju financ in proračuna ne vidim težav, kajti varnost, dobra oprema, tudi dvonamenska rešuje človeška življenja, ki so neprecenljiva, hkrati pa v mednarodni javnosti dviguje naš ugled, predvsem pa sporočilo, da smo tisti, ki znamo in zmoremo držati besedo.

Veliko bo govora in pa izziva o članstvu v Natu. Finska je bila desetletja, stoletja nevtralna. Ni več. Z agresorjem imajo tisoč 340 kilometrov kopenske meje in ve se, da v slogi je moč in da je varnost moč zagotoviti samo v neki skupni organizaciji. Tam imamo pravice, zagotovljeno varnost in pa seveda tudi obveze. Marsikdo bo očital, da Nato stane veliko in preveč. Jaz vam povem, največ stane, če opreme, orožja nimaš ali pa, če se moraš braniti sam.

Tudi vaše izhodišče, gospod Lenart, ali pa razmislek je bil seveda o obveznem služenju vojaškega roka in pa skrb, da bo številčnost Slovenski vojski ustrezna. V pogajanjih s sindikati je bilo kar nekaj besed, nekaj primerjav tako tisti, ki delajo na področju obrambe v vojaških strukturah, kot v policiji, oba sistema sta na nek način pomemben temelj državnosti, so bili v zadnjih letih številne nadgradnje, uskladitve, povišanja. Ljudje smo taki, da se vedno radi primerjamo, v narekovaju rečem, sosed sosedom, poklic s poklicem, vojak s policistom, in glede na 325 dodatnih zaposlitev ocenjujem, da je motivacija na področju Slovenske vojske ta trenutek solidna, treba jo je pa še povečati in pa nadgraditi, da okrepimo moštvo. Če sem kaj pozabil, spregledal, se oproščam, postavite takoj dodatno vprašanje, če ne predsednik, gremo pa na naslednji krog.