Najlepša hvala, spoštovana predsednica. Spoštovani poslanke in poslanci. Vlada je na podlagi poziva Državnega zbora pripravila mnenje na pobudo samostojnega podjetnika za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena zakona o dohodnini, veljavnega do vključno leta 2022 z vidika izvršilne veje oblasti. Pobudnik meni, da je razlikovanje med zavezanci, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov glede na zavarovanje za polni delovni čas najmanj pet mesecev v koledarskem letu brez stvarnega in razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari, kar postavlja zavezance v neenak položaj z vidika višine priznanih normiranih odhodkov meni, da razlikovanje med zavezanci na podlagi zavarovanja ni ustrezno z vidika načela enakosti in enakomerne razporeditve davčnega bremena. Vlada izpostavlja, da je pravica države, da predpisuje davke in druge dajatve, kar določa tudi Ustava. Z davki se ne sledi samo finančnim ciljem, temveč so davki tudi sredstva ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik, pri tem pa si mora prizadevati za enakomerno in sorazmerno delitev davčnih bremen med vse ekonomsko sposobne člane družbe, kot narekuje načelo pravičnosti obdavčitve. Namen sistema normiranih odhodkov je administrativna poenostavitev predvsem za zavezance začetnike in zavezance z majhnim obsegom poslovanja, torej za zavezance, ki jim vodenje poslovnih knjig in sestavljanje letnih poročil lahko predstavlja sorazmerno velike stroške oziroma obremenitev. Poenostavitev je v pavšalni določitvi dohodka zavezanca, kar pomeni odmik od obdavčenja po ekonomski moči zavezanca in s tem tudi od enake obravnave zavezancev v podobnih dohodkovnih položajih v zameno za administrativno poenostavitev. Zavezanec se ob izpolnjevanju določenih pogojev prostovoljno odloči za vstop v ta sistem. Za zavezanca, ki mu dejavnost predstavlja izključno dejavnost, in zavezanca, ki ni v takem položaju in torej dejavnosti, posveča manj časa, je ob enaki dejavnosti in enakih pogojih oziroma produktivnosti utemeljeno domnevati, da ne dosegata enakih prihodkov, zato posledično tudi ni ustrezno v pavšalnem sistemu določiti enotne višine maksimalno priznanih normiranih odhodkov. Kot ločevalni kriterij med zavezanci, ki opravljajo dejavnost kot svojo izključno dejavnost in ostalimi se uporablja vključenost pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri zavezancu, torej iz naslova dejavnosti za polni delovni čas. To je po mnenju Vlade ustrezno robusten kriterij, ki za potrebe pavšalnega sistema na dovolj enostaven, določljiv in transparenten način omogoča razmejevanje med zavezanci, ki so sicer med seboj v primerljivem oziroma podobnem položaju na primer enaka dejavnost, pogoji, produktivnost, opravljanju dejavnosti pa posvečajo oziroma naj bi posvečali različno količino časa, in s tem predvidoma dosegajo bistveno različne dohodke. Pomembno je, da gre pri izbranem kriteriju za objektivno določljiv kriterij, ki ne omogoča arbitrarnosti. Zavezanec, ki je v zavarovanje iz naslova opravljanja dejavnosti v posameznem davčnem letu vključen za polni delovni čas celotno davčno leto, je ob enakih pogojih v bistveno drugačnem položaju glede pričakovanih dohodkov kot zavezanec, ki ni v takem položaju, torej celotno davčno leto opravlja dejavnost, le krajši delovni čas. Iz tega razloga je v pavšalnem sistemu pri zavezancih z različnim obsegom in trajanjem zavarovanja preko različnih potencialnih prihodkov utemeljeno določiti tudi različno višino maksimalno priznanih normiranih odhodkov. Zavezancem, ki uveljavljajo pravice iz starševskega varstva, skrajšan delovni čas, po mnenju Vlade ni primerno v okviru sistema normiranih odhodkov podeljevati statusa tako imenovanih polnih normirancev tudi iz razloga podpiranja drugih politik, torej da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz starševskega varstva tudi dejansko opraviti po obsegu manj dela v okviru svoje dejavnosti ter tega nameniti skrbi za varstvo otroka.

Vlada meni, da je način razlikovanja med tako imenovanimi polnimi in tako imenovanimi popoldanskimi normiranci pri določitvi različne višine maksimalno priznanih normiranih odhodkov ustrezen in ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj je utemeljen na različnih možnih doseženih prihodkih pri enaki dejavnosti in pogojih opravljanja dejavnosti. Pavšalen sistem ne more upoštevati specifičnega dejanskega položaja posameznega zavezanca, saj je temu že namenjena obdavčitev dohodkov iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov.

Na podlagi vsega navedenega Vlada meni, da je obravnavana pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena Zakona o dohodnini, veljavnega do vključno leta 2022, neutemeljena. Najlepša hvala.