Najlepša hvala, gospod predsednik Breznik, in hvala lepa za to priložnost, da lahko predstavim spremembe poslovnika in delni prenos pristojnosti za vprašanje predhodne odločbe Sodišča Evropske unije na Splošno sodišče Evropske unije.

Morda bi uvodoma pojasnila samo na kratko, kaj je smisel postopka predhodnega odločanja. Smisel postopka predhodnega odločanja je pravzaprav dialog med nacionalnimi sodišči in med sodiščem Evropske unije, Katerokoli sodišče v državah članicah, torej tudi slovenska sodišča ali sodišče katerekoli države članice ima možnost zastaviti vprašanje razlage ali veljavnosti prava Evropske unije na sodišču Evropske unije. Vrhovno in Ustavna sodišča pa imajo celo obveznost in kasneje bom tudi deloma govorila o sodni praksi glede te obveznosti, ki je vezana na Slovenijo. Do sedaj je o teh vprašanjih odločalo izključno sodišče Evropske unije, se pravi ta višja instanca, ne pa tudi Splošno sodišče Evropske unije. In s 1. septembrom je začel veljati novi poslovnik in spremembe statuta, ki bo potem s 1. oktobrom dal možnost tudi splošnemu sodišču Evropske unije odločati o vprašanjih za predhodno odločanje. In za nas osebno je ta trenutek kar zgodovinski, zato ker je pravzaprav ta reforma bila predvidena že pred 20 leti, več kot 20 leti. Pogodba iz Nice, ki je začela veljati leta 2003, je predvidela možnost takega prenosa pristojnosti, vendar do tega še takrat ni prišlo, ker sodišče ni videlo potrebe potem je vmes prišlo še do reforme povečanja števila sodnikov na Splošnem sodišču Evropske unije. Trenutno nas je na Splošnem sodišču Evropske unije 54, po dva sodnika iz vsake države članice, tudi iz Slovenije sta dva sodnika. In letos smo dejansko to reformo potem dali v življenje in bo prišlo dejansko tudi do delnega prenosa pristojnosti.

Kaj so razlogi za to reformo? Glavni razlog je pravzaprav velik pripad zadev na sodišče EU. Sodišče EU odloča v vedno večjem številu zadev. Letno okrog 800 zadev, ki so vložene, okrog tisoč zadev, ki so trenutno v teku in od tega je približno dve tretjini zadev glede vprašanj za predhodno odločanje in postopki se podaljšujejo in kot tudi sami veste, če se postopki podaljšujejo, je to neke vrste alarm, da je treba nekaj storiti in v našem konkretnem primeru smo se za to odločili tudi zaradi povečanih kapacitet, delovnih kapacitet na Splošnem sodišču EU, kjer imamo po dva sodnika. In nam je na nek način lažje potem odločati tudi o večjem pripadu zadev. Poleg tega pa bo to pomenilo tudi okrepitev ustavno pravne vloge Sodišča Evropske unije. Velikokrat se tako v poenostavljenem jeziku pove, da je Splošno sodišče Evropske unije upravno sodišče, Sodišče Evropske unije in višje pa je Ustavno sodišče. In ta ustavna vloga se bo pravzaprav s tem prenosom zdaj še okrepila. Pristojnost bo prenesena samo na določenih področjih. Gre za šest področij, ki so tudi sama po sebi bolj upravno pravne narave. Gre za štiri evropske dajatve, se pravi, vse zadeve glede davka na dodano vrednost bodo prišle k nam, glede trošarin na tobačne izdelke, na alkoholne izdelke in tako naprej, razlaga carinskega zakonika in tudi tarifna uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo. In te zadeve so lahko tudi dokaj zanimive, ker lahko sprožajo tudi nekatera načelna vprašanja. Jaz se spomnim, ko sem še delala v kabinetu sodnika Ilešiča, smo odločali o zadevi Lagura… / nerazumljivo/ Gesselschaft, kjer je šlo za vprašanje, kdo ima dokazno breme, če ni jasno, ali so bili proizvodi dejansko proizvedeni v tisti državi, iz katere so bili uvoženi. Uvoznik je trdil, da je neke čevlje izvozil iz MKA, v resnici pa je carinski organ, nemški carinski organ menil, da so bili proizvedeni na Kitajskem, in tukaj bi šlo potem za drugačno carinsko stopnjo in se je zastavilo vprašanje, kdo ima dokazno breme. Tako da so te zadeve lahko tudi kar zanimive. Tudi na primer na področju davka na dodano vrednost je sodna praksa že kar precej bogata. Na primer, Sodišče Evropske unije je pred nekaj leti odločalo o zadevi, ki se je nanašala na vprašanje, ali je treba davek na dodano vrednost obračunati tudi, če je nekdo ukradel električno energijo, zadeva Fluvius, tako da je potem sodišče Evropske unije odločilo, da dejansko, tudi, če nekdo ukrade električno energijo, mora plačati davek na dodano vrednost, ker se ga ne sme obravnavati bolj ugodno, kot nekoga, ki pa dejansko plačuje.

Naslednje področje, o katerem bomo odločali, so pravice potnikov, letalskih potnikov, potnikov v avtobusnem, železniškem prometu. Tudi tukaj je sodna praksa že precej bogata. Na primer, sodišče Evropske unije je že odločilo, da če ima letalo zamudo več kot eno uro, se to pravzaprav šteje kot odpoved leta, se tretira enako kot odpoved leta. In podobno, na primer, če je šlo za stavko osebja, se to ne šteje za izredne okoliščine. Tako bomo tukaj tudi imeli možnost se nasloniti na to bogato sodno prakso.

In zadnje področje, ki bo preneseno, pa je sistem Evropske unije za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. In teh vseh skupaj zadev je nekje 100, 120 na leto. Tukaj sem navedla tudi odstotke, koliko je zadev v primerih v povezavi z vsemi zadevami. Kriterij pa je zelo pomemben. Kriterij, na podlagi katerega bo nam dodeljena neka zadeva, je kriterij izključnosti. Se pravi, če vprašanje spada izključno na to posebno področje, potem bo o njem odločalo sodišče, Splošno sodišče Evropske unije. Če pa spada na primer na kakšno drugo področje, na primer na razlago listine, pa bo o tem odločalo sodišče, tako da bomo mi dobili samo tiste zadeve, v katerih je sodna praksa že ustaljena. Se pravi, Sodišče Evropske unije bo ostalo pristojno za vprašanja, ki bodisi ne spadajo izključno na eno od teh področij, ki spadajo na druga pravna področja ali pa tudi na vprašanja, ki se nanašajo poleg teh področij tudi na druge pravne predpise, na primer na razlago primarnega prava, splošnih načel prava EU listine ali mednarodnega javnega prava. In tu bi želela izpostaviti eno zelo pomembno zadevo, ki je bila odločena tudi v tistem času, ko sem bila še strokovna sodelavka na Sodišču EU, zadeva Akerbeg Fransson, glede razlage listine. Ta zadeva je v bistvu bila s področja DDV, s področja davka na dodano vrednost. Dejansko je pa bilo glavno vprašanje, ali lahko neka država članica v davčnem postopku uporablja tudi listino. In smo potem razložili člen 52 listine na ta način, da mora država članica dejansko tudi uporabiti listino, s čimer se je uporabljalo to načelo ne bis in idem in s čimer je potem lahko nacionalno sodišče dejansko se oprlo na listino v svoji argumentaciji. Zdaj ta postopek določitve pristojnosti izgleda dokaj zapleteno, ampak bo zapleten pravzaprav samo interno znotraj sodišča, napram nacionalnemu sodišču bo pa še vedno zelo podoben. Nacionalno sodišče še vedno vloži predlog za predhodno odločanje pri sodišču EU, tako kot do sedaj, gre za torej to načelo one stop shop oziroma vse na enem mestu. In potem se znotraj sodišča Evropske unije sproži ta notranji mehanizem določitve pristojnosti med sodiščem EU in Splošnim sodiščem EU in o tem odloča predsednik sodišča EU, torej sodnik Lenart. Sodnik Lenart se mora pri tem posvetovati s prvim generalnim pravobranilcem in s podpredsednikom oziroma podpredsednico sodišča in potem odloča o tem, na katero sodišče je treba ta predlog poslati. Zdaj, če odloči, da se predlog pošlje na Splošno sodišče EU, potem seveda Splošno sodišče EU o tem odloča. Lahko pa seveda predsednik Lenart odloči tudi drugače, zaradi razlogov, ki sem jih prej navedla, navedla, in v tem primeru zadevo odstopi oziroma pošlje svojemu sodišču, ki potem odloča na upravni seji. Upravna seja so vsi sodniki in generalni pravobranilci, se pravi vseh 27 sodnikov in 11 generalnih pravobranilcev in potem odloča o predlogu tudi Splošno sodišče lahko odstopi zadevo, če na primer ugotovi, da v teku obravnave zadeve pravzaprav vprašanje, ki je bilo zastavljeno, sproža tudi druga načelna vprašanja, lahko tudi Splošno sodišče zadevo odloži, pošlje nazaj Sodišču Evropske unije. Kar pa je zelo pomembno poudariti, je pa to, da lahko na vse naše sodbe, ki jih bomo izdali v tem postopku, prvi generalni pravobranilec sproži postopek revizije. Zdaj to ni taka klasična revizija kot pred Vrhovnim sodiščem, ampak je revizija po uradni dolžnosti. Če bi šlo recimo za tveganje za enotnost sodne prakse ali tveganje za neko doslednost v sodni praksi, tako da še obstaja neke vrste pravni mehanizem za zagotavljanje enotnosti sodne prakse. Kaj so posebnosti tega postopka? Postopek je urejen malce drugače kot pred Sodiščem Evropske unije. Prva posebnost sta dva generalna pravobranilca pred Splošnim sodiščem Evropske unije, ki pa nista imenovana s strani držav članic, ampak sta voljena na enak način kot so voljeni predsedniki senatov in tukaj sem zelo vesela, da so mi pred kratkim kolegi na Splošnem sodišču Evropske unije izkazali zaupanje, ko sem podala svojo kandidaturo za generalno pravobranilko, tako da bom od 1. oktobra tudi opravljala to funkcijo, poleg sodniške funkcije še dodatno. In generalni pravobranilci bodo imeli enake zadolžitve kot generalni pravobranilci pred sodiščem Evropske unije, torej, pripravijo sklepne predloge oziroma mnenja, s katerimi svetujejo sodišču, kako naj odloči. Na našem sodišču bosta o teh vprašanjih odločala dva specializirana senata in tudi možnost bo odločati v senatu vmesne velikosti, ki bo sestavljen iz teh dveh specializiranih senatov. Omenila pa sem tudi že možnost revizije. Se pravi, možno bo, da bo sodišče Evropske unije kontroliralo to našo sodno prakso.

In zdaj bi v drugem delu svojega predavanja predstavila na kratko še tri zadeve. Pred našim sodiščem, se pravi, eno zadevo pred sodiščem Evropske unije in dve zadevi pred Splošnim sodiščem Evropske unije. Prva zadeva, Kubera, zanimivo, spada na področje carin, ampak je ena od teh zadev, ki bi, če bi se o njej odločalo po 1. oktobru, pripadla ne Splošnemu sodišču, ampak Sodišču Evropske unije, ker gre za neko načelno vprašanje. In ta zadeva ima dokaj zanimivo dejansko stanje. Družba Kubera je uvoznica hrane in pijače iz tretjih držav. In ta družba Kubera je uvozila v Slovenijo preko Luke Koper eno veliko število pločevink pijače Red Bull, ki pa jih ni kupila v Avstriji, kjer se sicer, ja, ni kupila v Salzburgu, ampak jih je kupila v Turčiji. In potem je naš carinski organ, Finančna uprava Republike Slovenije, menil oziroma je sumil, da so morda te pločevinke ponarejene. Kubera je pa uveljavljala, da so te pločevinke dejansko bile proizvedene v Avstriji, da so bile potem izvožene v Turčijo in da jih je potem ona vzporedno vozila v Slovenijo, nazaj v Slovenijo. In to, kar je bilo bistveno v tej zadevi, je, pravzaprav v končni fazi ni bila razlaga te uredbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da se ta uredba ne uporablja, Uredba o ugotavljanju kršitev pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov. Ona je trdila, da se ta uredba ne uporablja zaradi tega, ker so bile te pločevinke dejansko proizvedene tam, kjer se sicer proizvajajo. To, kar je bilo bistveno, je to, kaj mora v tem primeru storiti Vrhovno sodišče, da to, kar je stranka konkretno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem zahtevala predložitev predhodnega vprašanja, poleg tega pa je tudi v postopku za dopustitev revizije pred Vrhovnim sodiščem zahtevala predložitev predhodnega vprašanja in ni bilo jasno, kako naj Vrhovno sodišče postopa v takem primeru. Sistem revizije v Sloveniji je dvofazni sistem. V prvi fazi Vrhovno sodišče odloča samo o dopustitvi revizije, in v skladu s členom 367 c ZPP Vrhovnemu sodišču ni potrebno obrazložiti revizije, če revizije ne dopusti. To pomeni, da zadošča, da se samo sklicuje na splošno, na obstoj pogojev za dopustitev revizije, na primer, če ne gre za neko vprašanje, glede katerega sodba višjega sodišča odstopa od sodne prakse ali če sodna praksa ni enotna ali ali drugi razlogi. Se pravi, dovolj je, da Vrhovno sodišče v dveh stavkih obrazloži. Ampak tukaj v tem konkretnem primeru je stranka predlagala predlog za predhodno odločanje glede razlage evropskega prava. In to vprašanje, o katerem se že dolgo lomijo kopja med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem. Vrhovno sodišče je do leta 2022 menilo, da tudi če stranka zahteva predložitev vprašanja za predhodno odločanje na sodišče EU, je taka lapidarna oziroma kratka obrazložitev možna. Ustavno sodišče pa je menilo drugače. In Ustavno sodišče je marca leta 2022 v zadevi Miška odločilo, da Vrhovno sodišče mora obrazložiti sklep o nedopustitvi revizije, če se zastavlja vprašanje evropskega prava in na nek način bi morda lahko menili, da je seveda ta sodba ustavnega sodišča pravzaprav že odgovorila na predhodno vprašanje v zadevi Kubera, ker je šlo za isto vprašanje ampak praksa različnih oddelkov Vrhovnega sodišča je bila po zadevi Mischka dokaj neenotna in se je Vrhovno sodišče potem po mojem mnenju tudi pravilno odločilo vseeno zadevo predložiti sodišču Evropske unije in vprašati, ali mora Vrhovno sodišče v fazi dopustitve revizije po eni strani preveriti, ali ima obveznost predložitve vprašanja sodišču EU. In po drugi strani, če takega vprašanja ne postavi, svoj sklep vseeno obrazložiti. In sklepni predlogi generalnega branilca Emilio so bili razglašeni tik pred poletnimi počitnicami, se pravi 18. junija, in v teh sklepnih predlogih generalni pravobranilec meni, da je treba ta člen 267-3, ki ureja obveznost najvišjih sodišč, da predložijo vprašanje za predhodno odločanje, razlagati tako, da nasprotuje tej slovenski določbi ZPP oziroma slovenski sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki Vrhovnemu sodišču omogoča, da pri dopustitvi revizije ne presoja, ali ima obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje, če stranka dejansko postavi tako vprašanje prava Unije, in da mora nacionalno sodišče tudi obrazložiti, zakaj je ugotovilo, da nima obveznosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje. Zdaj sodbe Sodišča EU še ni, res je, da običajno sodišče sledi sklepnim predlogom generalnega pravobranilca in tukaj čakamo, verjetno bo nekje pred Božičem sodba razglašena.

Drugi dve zadevi, ki bi ju želela predstaviti, sta bili zadevi pred Splošnim sodiščem, s tem da je ena od teh potem na koncu končala v pritožbenem postopku pred sodiščem. Ta ena od zadev je zadeva Lekarne Ljubljana. Vsi verjetno greste mimo Kongresnega trga, mimo Lekarne Ljubljana, in Lekarna Ljubljana je bila ustanovljena že dolgo nazaj, leta 1979 kot organizacija združenega dela. V tistem obdobju je bilo še obdobje družbene lastnine, potem je bila leta 1991 preoblikovana v javni zavod in potem kasneje še v Lekarno Ljubljana, ki je od leta 1997 pravni naslednik te ljubljanske lekarne. In zdaj, zakaj je šlo v tej zadevi? V tej zadevi je šlo za to, da je gospa Flašker lastnica ene male, majhne oziroma zasebne lekarne v Grosupljem. In gospa Flašker, ki je lastnica te zasebne lekarne, je menila, da je ljubljanska lekarna oziroma Lekarna Ljubljana prejela državno pomoč, državno pomoč v obliki prostorov, ki jih je pridobila kot javni zavod, in je v zvezi s tem podala pritožbo na Evropsko komisijo. In je menila, da je to nedovoljena državna pomoč. Zdaj komisija, ko odloča o državnih pomočeh, lahko odloča v dveh v dveh fazah: če je zadeva bolj enostavna in če se ji na prvi pogled zdi, da ne gre za državno pomoč, potem lahko odloči brez formalnega postopka. In to je storila tudi v tej slovenski zadevi. Menila je, da na prvi pogled je jasno, da gre za neko staro obstoječo državno pomoč, ki ni nedovoljena, in ni odprla formalnega postopka preiskave, ampak Splošno sodišče Evropske unije v tožbi, ki jo je vložila gospa Flašker proti temu sklepu komisije, je menilo drugače. Splošno sodišče je menilo, da bi morala komisija malo bolj raziskati primer, da bi morala malo bolj razčistiti dejansko stanje, se opreti na konkretne dokaze, ne zgolj na navedbe slovenskih oblasti, in da bi morala začeti formalni postopek preiskave, in je ta sklep komisije razveljavilo. In to je potem tudi potrdilo Sodišče Evropske unije v pritožbenem postopku. In zdaj glede na to, da je bil ta sklep razveljavljen, zaenkrat še ni jasno, kako bo Komisija odločila v formalnem postopku preiskave, ampak komisija je zdaj morala odpreti ta formalni postopek, ki seveda traja dlje in kjer malo bolj podrobno razišče zadevo.

In zadnja zadeva, ki bi jo želela predstaviti, je zadeva s področja blagovnih znamk. Sodišče Evropske unije tudi veliko odloča o blagovnih znamkah in tudi slovenske blagovne znamke so bile že predmet odločanja. In ena od teh znamk je bila tudi znamka Medex. Podjetje Medex, seveda ga vsi poznamo, je leta 2011 registriralo figurativno znamko Medex kot znamko Evropske unije, in to figurativno znamko je registriralo za veliko število različnih proizvodov, recimo za proizvode iz razreda tri Nicejske klasifikacije, na primer kozmetične proizvode, kreme za obraz in tudi za zobne paste. Potem tudi za proizvode iz razreda pet Nicejske klasifikacije, na primer vitamine, prehrambne dodatke s čebeljimi izdelki, propolis za medicinske namene in tudi neka mazila z dodatkom medu za medicinsko uporabo. In še za proizvode iz razreda 30, med seveda vsi poznamo, med Medex, med z dodatkom suhega sadja ali vrečko in poleg tega tudi za slaščice, razen piškotkov, in za propolis za prehrano ljudi in matični mleček za prehrano ljudi. In zdaj, za kaj je šlo v tej zadevi? V tej zadevi je šlo za to, da je eno nizozemsko podjetje Stainz Honey - jaz sem tudi pogledala na spletni strani njihov logo, ki sicer ni registriran kot evropska niti kot Benelux znamka - vložilo zahtevo za razveljavitev znamke Medex, ker je menilo, da Medex za določene proizvode, za katere je znamko registriral, ne uporablja te znamke. Seveda vsi vemo, da Medex uporablja svojo znamko za propolis za medicinske namene, za vitamine, za določene kozmetične proizvode, ampak to podjetje je menilo, da za določene proizvode svoje znamke ne uporablja, in dejansko je potem urad za intelektualno intelektualno lastnino v Alicante v Španiji razveljavil znamko za določene proizvode, za zobne paste, za mazila, z dodatkom medu za medicinsko uporabo, za slaščice razen piškotov, propolis za prehrano ljudi in matični mleček za prehrano ljudi. In jaz sem poskušala včeraj na spletni strani Medexa najti te proizvode in dejansko teh proizvodov ni. In je veliko drugih proizvodov, za katere je Medex ohranil znamko, ampak za te proizvode pa Medex znamke ne uporablja. Je pa potem Medex tudi vložil ničnostno tožbo proti temu sklepu urada za intelektualno lastnino pred splošnim sodiščem EU in v tej zadevi se je potem zastavilo vprašanje resne in dejanske uporabe znamke za določene proizvode in zdaj to argumentacijo predstavljam predvsem z namenom, da vidite, da se sodišča ne ukvarjajo samo z nekimi visoko letečimi vprašanji ali pa teoretičnimi vprašanji / nerazumljivo/, ampak tudi o zelo konkretnih vprašanjih konkretnih proizvodov, ki jih morda vsi uporabljamo. Splošno sodišče je recimo glede tega balzama za ustnice za medicinsko uporabo pogledalo ali je to lahko mazilo z dodatkom medu za medicinsko uporabo in ugotovilo seveda logično, da ne gre za neko medicinsko uporabo, ampak da gre bolj za nego. Zanimivo je tudi prebrati to argumentacijo glede vprašanja ali so ti piškoti, ki jih prodaja Medex, slaščice ali so to samo piškoti. In tu je tako na nek način argumentacija sodišča bolj besedna igra, je menilo, da pač piškoti imajo lastnost prigrizka, slaščice se strežejo po obroku. Zdaj ne vem, jaz si predstavljam, da piškote lahko tudi jemo po obroku, ampak menilo je, da se slaščice, torte in piškoti razlikujejo kljub njihovim podobnostim v sestavinah in tržnih kanalih. In slednjič, glede propolisa in matičnega mlečka je sodišče, Splošno sodišče Evropske unije poudarilo, da se ta propolis uporablja, jasno, za medicinske namene, ker je vedno omenjeno, da se uporablja za okrepitev zdravja in zdravljenja, da se pa sicer ne uporablja za prehrano ljudi, da to bi moral biti verjetno drugačen proizvod, mogoče proizvod, ki se dodaja slaščicam ali piškotom, in je zavrnilo tožbo, tako da je Medex v tem delu tožbo izgubil, v tem delu je bila znamka razveljavljena. Ampak mislim, da to ni nič dramatičnega, ker za ostale proizvode pa še vedno lahko znamko uporablja.

Tako. Jaz bi se tukaj mogoče ustavila samo še z enim kratkim vabilom na sodišče Evropske unije. Velikokrat sprejmemo tudi obiskovalce iz Slovenije, zdajle imamo, bomo sprejeli ministre, različne smo sprejeli že, društva pravnikov, tudi fakultete vedno pridejo, tako da bi vam želela tudi vas povabiti, če boste želeli kadarkoli obiskati splošno sodišče in sodišče EU, da ste dobrodošli. Hvala lepa.