Hvala lepa, predsednik.

Torej, verjamem, da se vsi zavedamo, da v vsakem mandatu Državnega zbora znova srečujemo z vsebino, ki jo imamo danes na mizi. V vsakem mandatu se pojavi en primer, s katerim se potem vsi ukvarjamo, in v vsakem mandatu iščemo neko pot iz zagate, ko vedno znova ugotavljamo, kako sta dva zakona med seboj neskladna. Potem se seveda sprašujemo in si malo dopisujemo različni organi med seboj, kdo je pristojen, kdo bi moral kaj ugotavljati, kdo bi moral kaj sprožiti in potem se zadeva pomiri in potem čez par mesecev ali pa leto ali pa dve ali pa v novem mandatu ponovno sledi nov krog. Mi smo kot nepovezani poslanci v prejšnjem mandatu poskušali ta gordijski vozel že na nek način razrešiti, pa zadeva ni uspela. Tokrat se kot predsednica Mandatno-volilne komisije, ki intenzivno ves čas spremljam, in tudi moje strokovne službe, ves čas spremljamo vsebino, ves čas spremljamo tudi postopke, ki potekajo pred sodišči, in moram reči, da nas je vse skupaj to spodbudilo k enemu resnejšemu razmisleku, v kakšni situaciji se sploh nahajamo, kakšni so vzroki, da smo tukaj, kakšni so tudi vzroki, da zakona določata, kar določata, in kako bi v resnici bilo potrebno opraviti nek ponoven premislek. Mi smo seveda v tej hiši zakonodajalec, zakon je živa materija, zakonodajalec pa je tisti, ki se mora odzivati na stanje na terenu, na spreminjajoče se okoliščine, na neka nova dejstva ali pa tudi stara dejstva. In mogoče je pri vsakem zakonu, ne samo pri tem, ki ga imamo danes na mizi, po določenem obdobju nek čas za nek temeljit razmislek, za tehtanje argumentov, in se potem odločimo, ali je potrebno neko stvar spremeniti ali ne. Jaz verjamem, da je za ta konkretni zakon v tem trenutku nastopil ta čas, in verjamem, da bomo tudi skupaj opravili nek razmislek, neko razpravo na podlagi nekih tehtnih argumentov, pri čemer moramo seveda izhajati iz tega, kar imamo danes na mizi, izhajati iz razlogov, zakaj so določene funkcije med sabo nezdružljive, in potem, ali so ti razlogi dovolj dobro ubesedeni v samem besedilu zakona in dosegajo tiste cilje, ki jih je, verjamem, že ustavodajalec v resnici želel doseči.

Torej, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določa, da poklicni funkcionar ne sme biti član oziroma ne sme opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, v gospodarskih interesnih združenjih, v zadrugah, v javnih zavodih, v javnih skladih, agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava razen, in to so neke izjeme, torej v društvih, ustanovah in političnih strankah. Medtem pa na drugi strani Zakon o poslancih vsebuje ureditev, ki se nanaša tako na nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi funkcijami kot tudi na nezdružljivost funkcije z dejavnostmi. Pri tem slednjem pa gre za nezdružljivost funkcij v širšem smislu, ki poleg nezdružljivosti hkratnega opravljanja javnih funkcij kot posledice ustavnega načela delitve oblasti zajema tudi nezdružljivosti javnih funkcij z dejavnostmi, predvsem tu seveda pridobitnimi. Samoupravne narodne skupnosti so seveda osebe javnega prava, ki pa niso izrecno uvrščene med izjeme, ki jih našteva 27. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Zato se nam je seveda dogajalo in se nam še dogaja, da Komisija za preprečevanje korupcije je v dosedanjih konkretnih primerih odločanja, odločanja, to je hkratno opravljanje funkcije poslanca narodne skupnosti s članstvom in dejavnostmi v samoupravnih narodnih skupnosti opredeljuje kot nezdružljivo. Komisija pri tem predvsem upošteva pravno organizacijsko obliko samoupravne narodne skupnosti, ki je oseba javnega prava. In opredeljuje članstvo in dejavnosti v teh osebah skladno kot sem rekla s 27. Členom po razlagi Komisije za preprečevanje korupcije kot nezdružljive. Navedeno nasprotje interesov naj bi tako z abstraktnim pravnim normiranjem prepoznal že zakonodajalec, se pravi komisija, ko je kot edine izjeme opredelil društva, ustanove in politične stranke, ni pa v te izjeme izrecno uvrstil tudi samoupravnih narodnih skupnosti. Še enkrat, to pravi KPK, interesni organizaciji poslancev narodnih skupnosti sta namreč samoupravni narodni skupnosti, katerih interes je zastopan v okviru teh skupnosti je pa tudi istočasno z ustavo povzdignjen na ustavno raven in s tem opredeljen kot javni interes in ta javni interes je tako kot politični zastopan tudi v Državnem zboru. Takšnega mnenja je tudi Upravno sodišče, ki z dokaj podrobno obrazložitvijo utemeljuje tudi razloge, razlogi pa so enaki kot so razlogi za to novelo.

Torej, če upoštevamo ustavno utemeljeno vlogo italijanskih in madžarskih samoupravnih narodnih skupnosti in pa vseh posebnosti, ki veljajo pri opravljanju poslanske funkcije obeh predstavnikov samoupravnih narodnih skupnosti in upoštevajoč, da Komisija za preprečevanje korupcije še vedno vztraja navkljub tem argumentom, ki sem jih navedla in so vsebovani v sodbi Upravnega sodišča, je seveda očitno treba Zakon o poslancih ustrezno dopolniti. In tisto, kar zdaj počnem s to novelo, je, da se dodaja en odstavek v Zakonu o poslancih, kjer se v 10. člen doda nov drugi odstavek, ta pa se glasi: "Funkcija poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti je združljiva s članstvom in dejavnostmi upravljanja, nadzora ali zastopanja v občinskih italijanskih in madžarskih samoupravnih narodnih skupnostih ter v italijanski in madžarski samoupravni narodni skupnosti v Republiki Sloveniji, v kateri se te povezujejo." To je, mislim, da zelo enostavna dikcija, ki je v resnici vsem lahko razumljiva in v bistvu na zelo enostaven način rešuje tisto, kar je več kot očitno postala zagata. Jaz bi posebej opozorila, da seveda oba poslanca narodnih skupnosti uživata tudi neko posebno zaščito, tako kot jo narodne skupnosti na splošno in Ustava njihov položaj posebej varuje. Na eni strani zagotavlja vsem, torej tudi pripadnikom narodnih skupnosti enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, na drugi pa daje tako njim kot tudi obema skupnostma še nekatere posebne pravice. O tem govori 64. člen ustave in ta pozitivna diskriminacija v tem konkretnem primeru pomeni, da ti pripadniki uživajo celo nekaj več pravic kot jih pa uživamo vsi ostali. Zato je pozitivna diskriminacija in tudi in tudi obrazložitev, zakaj je temu tako bo seveda sledila. Tovrstni ukrepi so v bistvu odraz neke moderne demokracije. In pomenijo neko visoko stopnjo varstva narodnih manjšin, ki jih v Sloveniji zagotavljamo.

Če se kar v bistvu navežem na eno mnenje Ministrstva za pravosodje, ki se je v bistvu na to temo, na to vsebino enkrat že odzvalo v letu 2021, to se mi zdi zelo pomembno mnenje zato, ker v resnici povzema ali pa nekako deli argumente, zakaj je tako, zakaj sta ti funkciji med sabo združljivi nekako v enaki meri, kot jih je pa povzelo tudi sodišče. In sicer, v konkretnem primeru se je sicer odzvalo Ministrstvo za pravosodje 30. novembra leta 2021. Mislim, da je najbolj pošteno, da kar citiram, kaj je ministrstvo napisalo: "Za pravilno uporabo določbe je po mnenju ministrstva treba upoštevati namen določbe, to je preprečevanje nasprotja interesov. Da bi določbo lahko aplicirali na konkretno situacijo, je treba ugotoviti, kakšne interese posameznik zastopa v dveh različnih položajih, in ugotavljati, ali je interes, ki ga posameznik zastopa v zakonsko določbo v varovanem položaju lahko ogrožen z interesi, ki jih ta isti posameznik zastopa v drugem položaju. Ob upoštevanju 5. člena in 64. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa poseben položaj italijanske in madžarske narodne skupnosti, ter tudi 80. člena, ki določa posebnega poslanca Državnega zbora za obe narodni skupnosti je razumeti, da je interes, ki ga takšen poslanec zastopa v Državnem zboru, interes narodne skupnosti, ki ji pripada. Iz obeh virov izhaja, da je interes, ki ga zastopa poslanec prav tisti, ki ga zastopa samoupravna narodna skupnost. Še enkrat poudarjam, interes ki ga zastopa poslanec narodne skupnosti je prav tisti, interes, ki ga zastopa tudi samoupravna narodna skupnost. Interes, ki ga zastopa narodna skupnost, je po vsebini sicer lahko zasebni interes skupine državljanov, ki je združena v to skupnost, ki bi lahko bil drugačen od javnega interesa, ki ga zastopa poslanec, izvoljen na listi politične stranke, vendar pa je Ustava Republike Slovenije ta interes povzdignila na ustavno raven in ga s tem opredelila kot javni interes. Ta poseben interes zastopa tako poslanec narodne skupnosti kot tudi poslovodna oseba v narodni skupnosti. Pri razlagi zakona torej ni mogoče izhajati iz predpostavke, da je imel zakonodajalec pri sprejemu določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije namen predstavnika narodne skupnosti, pa naj bo to poslanec ali pa predstavnik narodne skupnosti postaviti v položaj, ki je manj ugoden od tistega, ki ga priznava Ustava Republike Slovenije. Ob upoštevanju navedenega lahko zaključimo, da je jezikovna razlaga v tem primeru neustrezna, zato je treba uporabiti drugo metodo razlage, in sicer teleološko in sistemsko razlago, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. Namen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je preprečevanje pojavov, ki spodkopavajo zaupanje javnosti v delo in odločanje državnih organov. Državni organi brez zaupanja javnosti svoje delo opravljajo težje ali pa ga sploh ne morejo opravljati. Zaupanje v delovanje institucij pravne države je torej vrednota, ki jo s tem zakonom varujemo. Eden izmed dejavnikov tveganja za korupcijo in s tem povezan upad zaupanja javnosti v delovanje institucij je, kot že rečeno, nasprotje interesov. Iz te zakonske razlage pa je seveda podano, da nasprotje interesov v konkretnem primeru, ko se pogovarjamo o združljivosti funkcij obeh navedenih, ni podano. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije opredeljuje položaje, ki so tipični primeri nasprotja interesov. Na prvi pogled je seveda jasno, da posameznik, ki je nek direktor zasebnega podjetja, ne bi mogel neodvisno od te vloge opravljati funkcije poslanca v Državnem zboru, ker bi to njegovo delovanje kot poslanca opravljali oziroma vodili neke potrebe zasebnega podjetja. Interes podjetja je seveda zasebni interes in interes njegovih lastnikov tudi poseben in ni enak kot je interes širše skupnosti. Situacija je podobna tudi pri članstvu oziroma dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v subjektih javnega prava, kjer bi vloga poslanca kot zastopnika javnega interesa lahko prišla v nasprotje z interesom osebe javnega prava. Prepoved članstva in dejavnosti zasleduje tudi cilj preprečevanja kopičenja funkcij in pridobitnih dejavnosti. S tem zasleduje načelo dobrega opravljanja javne funkcije. Cilj zakona je v tem primeru preprečiti situacije, ko bi posameznik v eni vlogi nadzoroval svoje lastno delovanje, v svoji drugi vlogi in ministrstvo ugotavlja, da tovrstnih tveganj v konkretnem primeru ni zaznati.

Zaključek ministrstva je, da v konkretni obravnavani situaciji ni mogoče zaznati tipičnega nasprotja interesov, ki bi lahko negativno vplivalo na zaupanje javnosti v delo in odločanje državnih organov, prav iz tega razloga tudi ministrstvo meni, da poslanec narodne skupnosti, ki opravlja dejavnost zastopanja v narodni skupnosti, po njihovem mnenju ni v nasprotju interesov in celo izraža namero, da bi se morala zakonodaja na tem področju spremeniti.

Upravno sodišče je v svoji sodbi iz leta 2022 obrazložilo tudi svoje odločanje v tem konkretnem primeru gospoda Horvata, in sicer je seveda odločalo tudi postopkovno, v drugem delu pa odgovarjalo tudi na vsebinsko vprašanje glede nezdružljivosti. Bom navedla zato, ker ko sem te argumente prebirala in brala in jih nekako primerjala z nekaterimi drugimi stališči, tudi s sodbami Ustavnega sodišča v preteklosti, celo iz leta 1994 že imamo eno sodbo Ustavnega sodišča, ki govori o obravnavani temi in ves čas tudi Ustavno sodišče nekako zavzema enako stališče in ga do te mere ne spreminja. Torej zakon o integriteti in preprečevanju, 44. točka te sodbe pravi, da Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije v 27. členu določa prepoved članstva in dejavnosti, zakonodajalec ga je uvrstil v četrto poglavje, četrtemu poglavju pa je naslov Preprečevanje nasprotja interesov in nadzor nad sprejemanjem daril. Že iz tega lahko potegnemo, kakšen je namen zakonodajalca, in ta je predvsem v preprečevanju nasprotja interesov. Nasprotje interesov pa je položaj, ko posameznik v dveh različnih funkcijah seveda, zasleduje dva različna interesa oziroma, ko pride do kolizije javnega interesa z zasebnim interesom. Zdaj, če že čisto po logični razlagi vsak od nas razmisli, ali ta dva manjšinska poslanca v svojem delovanju, v funkciji poslanca ali pa v funkciji, potencialni funkciji tudi zastopanja narodne skupnosti zastopata kakršenkoli drug kot javni interes in ali sta ta dva interesa v nasprotju.

Nadalje. V 45. točki sodišče pravi, navajam: Tožnik zastopa tožnik, torej gospod Horvat, tožnik zastopa interese madžarske narodne skupnosti, tako kot poslanec Državnega zbora in kot član Sveta madžarske narodne skupnosti. Narodni skupnosti sta po Ustavi Republike Slovenije 64. člen neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v Državnem zboru. Tako po mnenju sodišča ne gre za nezdružljivost funkcij in ne za nasprotje interesov, tožena stranka pa tudi v spornih ugotovitvah komisije ni pojasnila, kakšna nasprotja interesov obstaja v konkretnem primeru. To bom ponovila zato, ker je potem pomembno tudi v mojem nadaljnjem izvajanju, torej komisija ni pojasnila kakšna nasprotja interesov obstaja v konkretnem primeru. 46. člen pa v bistvu nadaljuje in pravi: tožena stranka ni določno pojasnila, zakaj sta nezdružljivi funkciji tožnika kot poslanca madžarske narodne skupnosti in člana sveta skupnosti. O nezdružljivosti funkcij govorimo v vseh tistih primerih, ko normativna ureditev nekaterim osebam onemogoča hkratno opravljanje dveh ali več funkcij. Osnovno merilo za zakonsko ureditev nezdružljivosti nekaterih funkcij je predvsem v možnosti pojavljanja navzkrižnih interesov v pretežnem delu pooblastil, ki jih ima v okviru posamezne funkcije posameznik kot njen nosilec.

Pa bom tu končala in bom nadaljevala seveda s tem, kar je prišlo kot mnenje. Mnenje na konkreten zakon, ki ga imamo danes na mizah. Dobili smo mnenje italijanske narodne skupnosti, ki je pozitivno, dobili smo mnenje madžarske narodne skupnosti, ki je negativno, in če dovolite, bi se na tega najprej odzvala. In sicer, Svet skupnosti predlaga oziroma pravi, da je temeljno merilo za oziroma primerja med sabo funkcijo poslanca in župana. Sklicuje se na to, da je v preteklosti z zakonodajo že bila odpravljena možnost opravljanja hkratne funkcije župana in poslanca, in če ste seveda to mnenje prebrali, se ves čas sklicuje na to nezdružljivost med tema dvema funkcijama. Začuda pa potem na koncu tega mnenja, torej mnenje se posveti celo stran kako nasprotuje., potem pa na koncu lahko pa preberemo, da pa v resnici madžarska narodna skupnost podpira, da bi pa to, ta združljivost, torej združljivost, ne ne združljivost, združljivost veljala za vse poslance, kar je izjemno zanimivo in seveda nemogoče, da se razumemo, ker potem bi šele prišli pa do dejanske kolizije interesov. Ampak, če pojasnim. Torej, temeljno merilo za vzpostavitev zakonske ureditve nezdružljivosti funkcije, kot sem že rekla, obstoj konflikta interesov, zgolj in samo argument kopičenja funkcij. Tukaj zdaj govorimo torej o dveh funkcijah brez da upoštevamo sočasno tudi ustavni položaj in pravne narave pooblastil posamezne funkcije ne more biti merilo in bi v resnici lahko vodilo v ustavno sporne položaje z vidika pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, svobodne gospodarske pobude in tudi pravice do zasebne lastnine. Ker je v teoriji zastopano stališče, da popolnega pretrganja personalnega delovanja funkcionarjev, se pravi državnih, na lokalni ravni ni mogoče zapovedati, kar pomeni, da smo poslanci tudi lahko izvoljeni za občinske svetnike. Pač pa se je zakonodajalec pri tem omejil torej na nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo župana in podžupana v občini. Zakaj in kakšen razmislek je bil vodilo v tem primeru? Torej, poslanci imajo reprezentativen mandat, kar pomeni, da so predstavniki vsega ljudstva, zato v državnem zboru seveda hkrati ne morejo zastopati interesov posamezne lokalne skupnosti, kar pa morajo seveda početi župani.

Če se mogoče za trenutek pa še pomudim v tej primerjavi načina izvolitve. Torej, člani sveta narodne skupnosti so izvoljeni, člani narodne skupnosti so izvoljeni sočasno z lokalnimi volitvami, ko smo lahko izvoljeni tudi za občinske svetnike, in na ta način v bistvu tudi pripadniki narodne skupnosti volijo, volijo dvojno in primerjava poslanske funkcije z narodno oziroma županske funkcije z narodno skupnostjo v nobenem primeru ne zdrži. Narodne skupnosti si s svojim statutom določajo svoje naloge in svoje pristojnosti in tu Državni zbor kot zakonodajalec v nobenem primeru nima nikakršne funkcije, ne nadzorstvene ne kakršnekoli drugačne. Edina, ki bi lahko imela neko neposredno nadzorstveno funkcijo nad narodnostnimi skupnostmi, je seveda vlada. Kar pomeni, da tukaj v tem primeru konflikta interesov ne more biti. V nasprotno s tem pa seveda Državni zbor ima neke pristojnosti nad, če pride do take situacije, tudi razrešitvijo župana ali pa celo razpustitvijo občinskega sveta, kar je pa bistveno drugačen položaj kot ga pa navaja v tem mnenju narodna skupnost. Kar se pa tiče mnenja KPK verjamem, da bo danes pojasnjeno tisto kar bi jaz mogoče samo dodala je, da v celem tem mnenju tudi sama ne zasledim niti enega argumenta, kje prihaja do konflikta interesov pri teh dveh položajih, niti enega. Ne glede na to, da je v svoji obrazložitvi že sodišče na to opozorilo, pa tudi danes teh argumentov tukaj pač ne slišimo, Tako da v resnici nimam nekega odgovora na mnenje KPK, ker niti ne razberem, kaj bi ta odgovor lahko bil. Samo da še omenim, da je pred dobro uro prišlo tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki nekako pritrjuje tem argumentom n v bistvu tudi navaja, zakaj tu v konkretnem primeru konflikta interesov ni. Opozarja pa na eno specifično situacijo, ki jo bom pa seveda še tudi preučila, v tem kratkem času je tudi nisem mogla. Hvala lepa.