Lepo pozdravljeni!

Današnja izredna seja je sklicana na pobudo Slovenske demokratske stranke in sopodpisnikov zaradi zaskrbljujočega stanja na jugovzhodnem delu naše države, zaradi neučinkovitega reševanja romske problematike. Razmere so vse bolj zahtevne, zadnji dogodki pa alarmantni. Ljudje so obupani, izgubljajo zaupanje v državo in ne razumejo, da jih oblast ne sliši.

Na tem mestu, spoštovani, vam vnovič sporočam: na področju jugovzhodne Slovenije vre. Vre, spoštovani. Župani sporočajo, naj bodo slišani iz leve in desne opcije, saj k njim na pomoč prihajajo levi in desni občani. Zaradi problematičnih skupin Romov in posameznikov trpi celotna skupnost in tega bi se morali zavedati tudi tisti, ki prave teže tega problema ne poznajo oziroma se z njim ne soočajo. Če nekdo problema ne pozna, to ne pomeni, da ga ni in da ga ni potrebno reševati. Klic ljudi k pomoči in ustreznemu ukrepanju smo dolžni slišati. Zato smo tukaj in zato je današnja seja nujna in potrebna. Nujno je, da se vnovič vključi zakonodajna veja oblasti, predvsem zato, ker sta Vlada oziroma koalicija v tem mandatu že zavrnili dobre predloge, ki so se izoblikovali na podlagi izkušenj na terenu in so jih v proceduro vložili župani 11 občin in iz različnih političnih opcij na podlagi podpisov prebivalcev. Tisoče in tisoče zbranih podpisov je bilo.

Skratka, koalicija ni želela prisluhniti terenu, je pa s sprejetim sklepom obljubila in se zavezala, da bodo do konca leta 2023 pripravili zakonodajne spremembe, ki bodo učinkovito naslovile romsko problematiko. Iz tega žal ni bilo nič, se je pa znova pokazalo, kako zelo so ukrepi potrebni. Novo razočaranje za prebivalce, ki se dnevno soočajo s težavami, je sledilo minuli petek, ko sta stranki Svoboda in Levica zavrnili predloge priporočila Vladi sklicateljev sej, ki je nastalo kot plod predlogov poznavalcev razmer iz lokalnih področij, predlogov policistov, ki poznajo teren, in predlogov nekaterih političnih strank.

Tudi Romi sami si želijo, da bi prišlo do reševanja stanja.

Namesto konkretnih priporočil ste Svoboda in Levica sprejeli priporočilo, pri katerem predvsem skrbi dejstvo, da vidite glavnino problema v lokalnih skupnostih in da nameravate področju Romov nameniti še več denarja za projekte, ki očitno že do sedaj niso ustrezno reševali problematiko. Nihče ne zanika, da je potrebno tudi na lokalnem nivoju še kaj narediti, a denimo bivanjske razmere že dolgo niso več izvor problema, so pa priročen izgovor. Namreč, nasilje, grožnje, streljanje in druge oblike razvratništva prihajajo in se stopnjujejo s strani tistih skupin Romov, ki imajo urejene razmere in živijo daleč nad povprečjem. Zato posebej skrbi tudi dejstvo, da se ne sledi izvoru njihovega premoženja. Ti Romi zganjajo teror ne le nad večinskim prebivalstvom, marveč tudi nad Romi, ki želijo živeti v skladu z normami in pravili, saj so se postavili nad zakon in nad državo. Vse bolj je očitno, da zakonska določila glede romske skupnosti niso bila povsem ustrezno prenesena v prakso. Tako se srečujemo s posledicami neučinkovitega in neustreznega upravljanja romske problematike. Stanje, kot je danes, je tudi odraz nenehnega opravičevanja nedopustnega stanja in izgovorov, da se nekaj ne da. Na ta način Romom ne pomagamo, ampak jim celo škodimo in povzročamo še večji razkorak med njimi in preostalim prebivalstvom, saj se ne odločajo za način življenja večinskega prebivalstva, preprosto zato, ker so ugotovili, da se jim to ne splača. Denimo, tako imenovana posebna pravica ne pomeni, da romski otroci ne hodijo v šolo in da za starše, ki svojih otrok ne pošiljajo v šolo, ni posledic. Do tega, da bi bila šola zanje vrednota, pa smo še zelo, zelo daleč. Z napadom na uradne osebe, celo policiste, je problematika dobila nove razsežnosti. V državi, kjer Romi pretepajo policijo, je odpovedala vsakršna avtoriteta. Skrajni čas bi bil, da vladajoča politika uvidi, da smo pri vključevanju Romov v družbo, vsaj kar se tiče jugovzhodne Slovenije, neuspešni. Na mestu je vprašanje, kaj je s tistimi, ki so dolžni tej problematiki posvetiti vso skrb. Predsednik Vlade si še vedno ni utrgal dragocenega časa in obiskal območja, ki se sooča s hudo stisko - kakšen koncert manj in kakšen obisk več ne bi škodil -, je tudi te ljudi vrgel čez ramo.

Je pa tej Vladi v dveh letih uspelo uničiti Urad za narodnosti, ki bi moral biti generator idej, predlogov in ustreznih ukrepov. To, da so predstavniki celo izključeni iz medresorske delovne skupine za področje Romov, pove vse. Medvladna delovna skupina v dveh letih dlje od menjave vodstva in ustanavljanja podskupin ni bila sposobna priti. Sistem se je v odnosu do Romov večinoma ukvarjal s pravicami, dodatnimi ugodnostmi, opravičevanjem nedopustnosti, nič pa z dolžnostmi, odgovornostjo in dejansko enakostjo pred zakonom. Za uspešno reševanje problematike bi se morali usmeriti v pet ključnih področij, tudi tistih, kar se tiče nadgrajevanja zakonodaje. Prvič, pridobiti ustrezne in uporabne baze podatkov za spremljanje stanja in napredka, drugič, izobraževanju, tretjič, socialni politiki oziroma vključevanju na trg dela, četrtič, izboljšanju varnosti, in petič, spremembam v zakonodaji, kar se tiče pravosodja. Kako lahko uspešno pristopimo k reševanju problema, spoštovani, če ne moremo vrednotiti projektov in spremljati napredka, če nimamo zbranih niti osnovnih podatkov in niti ne vemo, koliko Romov živi v Sloveniji, koliko je zares šolajočih in uspešnih pri pridobivanju izobrazbe ter v kakšni meri so vključeni na trg dela. Zbrani podatki, s katerimi razpolagamo glede izobraževanja, so katastrofalni. Romski otroci ne prihajajo v šolo, posledično so njihovi rezultati slabi. Inšpektorat za šolstvo je v letu 2022 uvedel kar 223 postopkov zaradi neobiskovanja šole. Zaskrbljujoče je, da v kar 43 primerih šole niso obvestile centrov za socialno delo - vprašati se moramo zakaj. Vprašajte pa se tudi, koliko glob je bilo sploh izterjanih. Le okoli oziroma manj kot 10 % romskih otrok uspešno zaključi 9. razred. Ogromno je ponavljavcev razredov. Denimo v novomeški občini, kjer je poskrbljeno za vodo in elektriko, kjer so razmere urejene, so šolo končali le trije otroci od več kot 60. Zaradi neustreznega pristopa na področju socialne politike se krepi miselnost, da se izobraževanje in delo ne splačata. Z različnimi oblikami socialne pomoči in drugimi ugodnostmi smo močno presegli enakosti zlasti v primerjavi s tistimi, ki danes živijo pod pragom revščine in ki jih ni malo. Kako si predstavljate, da bo drugače, če starši šestčlanske družine, ki živi z minimalno plačo, prejme 3 tisoč 800 evrov in mora za to plačevati vse obveznosti, pošiljati otroke v šole, poravnati morebitne globe in kazni, medtem ko, spoštovani, šestčlanska družina brezposelnih prejme le 200 evrov manj, to je 3 tisoč 600 evrov, pa jim ni potrebno plačati nobenih komunalnih obveznosti, naselijo se celo na tuji zemlji, glob in kazni ne plačujejo, v zapor ne odidejo? Skratka ni čudno, da interesa za delo ni, tudi truda ne, da bi se delo obdržalo. Varnostna situacija se slabša, v porasti je mladoletniški kriminal, otroke se spodbuja in izkorišča za kazniva dejanja po sistemu nič nam ne morete. Primer mladoletnega serijskega vlomilca iz Kočevja, ki je povzročil že za skoraj 100 tisoč evrov škode, ni doletela še nobena sankcija - vam to kaj pove? Neučinkovito je izvrševanje odločb sodišč kljub temu, da so zaradi kaznivih dejanj izrečene denarne in druge oblike kazni. Torej policija piše plačilne nalóge, náloge, izreka globe, a je na koncu vse to brez učinka, ker gre za prejemnike socialnih denarnih pomoči, ki naj ne bi bile izterljive. Ob tem se sprašujem, katera zakonodaja v državi dopušča, da posamezna skupina ljudi svojih otrok ne pošlje v šolo, ravna nasilno, noče delati, povzroča kazniva dejanja in ni deležna nobenih posledic. Povejte mi, kje je to zapisano? Ministrstvo obljublja prisotnost večjega števila policistov. Ja, to je nujno, ampak gre za kratkotrajno rešitev. Še posebej pa skrbijo pozivi sistema samega, da je kadrovska stiska v policiji velika, odhodov ogromno, bolnišk še več.

Skratka s predlaganim priporočilom Vladi smo podali konkretne rešitve oziroma prave smernice reševanja, a je glasovalni stroj tudi tokrat na podlagi preglasovanja predloge zavrnil. Bi se pa ob tej priložnosti zahvalila vsem poslankam in poslancem, ki ste dali sopodpis današnji seji in na to niste iskali pilatovskih izgovorov za svoje dejanje kot so to počeli nekateri poslanci Svobode; bolj ko so želeli to upravičiti, bolj so izpadli neresno. Ljudje so me pred petkovo sejo spraševali ali bo le prišlo do napredka, potem ko se je pod sklic te seje in predlagane sklepe podpisalo tudi 27 poslank in poslancev Svobode. Moj odgovor na terenu je bil: trenutek resnice bo pokazalo glasovanje. In ja, glasovanje na odboru je pokazalo, da so poslanci Svobode in Levice konkretne predloge zavrnili. Torej proti čemu je Svoboda in Levica? Svoboda in Levica sta proti temu, da Vlada v treh mesecih pripravi sistemske rešitve in ukrepe. Da se v treh mesecih vzpostavi oziroma zagotovi ustrezno varnost državljank in državljanov ter njihovega premoženja in uradnih oseb pri izvajanju postopkov v romskih naseljih. Pri tem naj se omogoči povečanje pooblastil policije v primerih skupinskega nasilja in okrepi prisotnost policije v okoljih, kjer se zazna večje število nasilnih incidentov in groženj; proti temu ste. Proti ste, da se okrepi storitev centrov za socialno delo za pomoč družinam ter na centrih za socialno delo v občinah, kjer biva romska skupnost zagotovi dodaten kader ter ustrezno strokovno podporo socialnim delavcem; tudi proti temu ste. Vzpostavitev oziroma zagotovitev ustrezne varnosti uradnih oseb pri izvajanju postopkov v uradnih ustanovah; tudi proti temu ste. Omogočiti vzpostavitev učinkovitega izvrševanja pravnomočno izrečenih kazni v primeru izvajanja prekrškov in kaznivih dejanj, tako da bi bilo dopuščeno to tudi za socialne transferje; tudi proti temu. Vzpostavi ustrezna zakonodaja na področju predšolske in šolske vzgoje, tako da bi v največji možni meri zaščitila pravico otrok do izobraževanja; tudi proti temu ste bili. Omogoči vzpostavitev učinkovitega sistema, ki bo starše oziroma zakonite zastopnike in skrbnike v primeru neizpolnjevanja tako predšolskih kot osnovnošolskih obveznosti ter njihovega nesodelovanja s strokovnimi službami v največji možni meri zaščitilo pravice otrok do izobraževanja; tudi proti temu ste. Skratka, bili ste proti vsemu. Danes vam dajemo drugo možnost z amandmaji. Naj se vidi.