Hvala lepa, predsedujoča za besedo. Najprej zgolj pojasnilo, jaz nisem vabljena na to sejo, ker ste pač povedali po dolgem uvodu, da imajo sedaj besedo vabljeni. Vabljeni boste dobili besedo takoj, ko bom jaz končala. In ta trenutek bi se tudi zahvalila vsem, ki ste prišli ne samo od blizu, ampak tudi od daleč, predvsem županom, predstavnikom lokalne skupnosti, vem, da imate ogromno dela in aktivnosti, to pa je problematika s katero se še dodatno ukvarjate in teži neko delo.

Zdaj v uvodu oziroma jaz bom rekla kar v razpravi je predsedujoča izpostavila kar številna vprašanja, ki jo zanimajo s strani lokalnih skupnosti. Jaz moram povedati, da me je to kar presenetilo, glede na to, da predsedujoča ni bila ena tistih, ki je podpisala oziroma se podpisala pod predlog te seje in očitno ni videla takrat potrebe po tej razpravi. Mi v Slovenski demokratski stranki in vsi tisti, ki smo podpisali predlog za to sejo vidimo potrebo po razpravi.

Preden začnem morda tisto kar se mi zdi, da je že v družbi znano, ampak morda je pomembno, da tudi tokrat izpostavimo, ne govorimo o vseh Romih, ne govorimo o vseh Romih, govorimo o posameznikih in skupinah, ki dejansko onemogočajo, da v nekem okolju ljudje živijo tako, kot si zaslužijo in tako kot bi moralo biti prav glede na vse, kar imamo v tej državi. Se pravi, govorimo o ljudeh, ki danes ne morejo živeti normalno. Zato mislim, da so odveč besede rasizem, ksenofobija. Jaz mislim, da moramo imeti, bom rekla, odklonilni odnos do vseh, ki kršijo pravila v tej družbi, ki ne spoštujejo Ustave in ne spoštujejo zakonov, ne glede na to, ali gre to za Rome ali ostalo prebivalstvo. Danes se bomo pogovarjali o problemu, ki, bom rekla, je v zadnjem času še dodatno eskaliralo. In ja, ni bilo samo nekaj incidentov, takšnih incidentov je praktično dnevno. Takšnih incidentov je praktično v jugovzhodni Sloveniji dnevno, ampak se o njih ne poroča. Tako da jaz ne bi obračunavala z mediji, ki so morda končno spregovorili tudi o stvareh, ki so, bom rekla, šle čez rob, kajti ko so napadene uradne osebe, ko je napadena policija, to pomeni, da v neki skupini, v neki družbi ne velja več nobena avtoriteta. To pomeni, da smo nekje močno zgrešili. To pomeni, da smo ne samo spodrsnili, ampak da si moramo priznati, da nam je spodletelo. In razlog za današnjo sejo je, da bi vendarle prišli do nekaterih ukrepov, premikov, ki bodo življenje v jugovzhodni Sloveniji izboljšali.

Tako da moj apel je tudi, da se danes ne obtožuje ljudi, da imajo neke rasistične ali kakšne še ksenofobne namene, ampak so predvsem namen ta, da se v družbi nekako vrnemo nazaj na tisto polje, kjer bomo lahko živeli skupaj v sožitju in v razvoju.

Razlogi za sklic te seje, najprej uvodoma bi se rada zahvalila vsem poslanskim skupinam, razen Levice, ki so, vsaj posamezniki oziroma več njih, podpisali predlog za sklic te seje. Moj namen danes zagotovo ni obračunavanje. Zanj naj bo prostor kje drugje. Menim, da tudi ni čas za obračunavanje med posameznimi ministrstvi, kar smo lahko bili priča zadnjih nekaj dni. Od njih predvsem pričakujem, da sedejo resno skupaj in predlagajo konkretne zakonske oziroma druge rešitve, ki bodo, bom rekla, ne potolažile prebivalce jugovzhodne Slovenije, ampak jim bo povrnilo zaupanje v to državo. Skratka razmere na področju romske problematike na jugovzhodni Sloveniji so vse bolj zaskrbljujoče, stanje je kaotično, zadnji dogodki so alarmantni, zaradi problematičnih skupin in posameznikov trpi celotna skupnost, tako romska kot ostalo prebivalstvo. Meja je prestopljena; ne spoštuje se nobene avtoritete. Lahko vam povem pač eno od zadnjih informacij, ki sem jo dobila. Po tem, ko so, ne vem, Romi v Kočevju pretepli policiste, je bojda romski otrok v Brežicah - po mojih informacijah je to brat učenca, ki je pretepal drugega učenca, da je rabil ne samo zdravniško ampak bolnišnico, bolnišnično oskrbo - uriniral po avtomobilu policistov. Neuspešnost pri vključevanju Romov v družbo, še enkrat, govorimo o jugovzhodni Sloveniji predvsem, ker so pač težave tudi kje drugje, lahko smo brali, tam po Mariboru, ne. Presenetljivo pa je, da je župan najlepšega mesta, to je Ljubljane, ki praktično ima vpliv na celo državo, priznal, da ne more oziroma da ima hude težave z romsko družino Strojanov, odkar je umrla, izrazil se je tako: odkar je umrla mama Jelka, več ne morem, nič nimam nadzora. Se pravi, župan glavnega mesta je povedal: ne morem si pomagati. Problematika se ne jemlje dovolj resno, tudi zato ne, ker ta zajema le del prebivalstva. Zakaj to govorim? Dejstvo je, da tisti, ki tega problema ne poznajo, ki ne živijo v tem okolju, se težko v to, bom rekla, vživijo, ne razumejo teže in ne razumejo, kako je res na terenu. Ampak vendarle jugovzhodna Slovenija ni tako mali del Slovenije in država je ne glede na to, za kako velika področja gre, dolžna odreagirati. Ne smemo si zatiskati oči, če to ni problem celotne Slovenije; problem je predvsem jugovzhodne Slovenije in dolžni smo tukaj ukrepati. Pozivi prebivalstva so vse glasnejši, zahtevajo učinkovite ukrepe, izgubljajo zaupanje v državo. To so, spoštovani, sporočila, s katerimi smo se dolžni soočiti, tega ne moremo spregledati, ne smemo spregledati. Jaz vam ta trenutek sporočam, da na jugovzhodni Sloveniji vre. Vre. In samo obljube za to, da bomo potolažili mogoče ta trenutek, ker je pač zadeva eskalirala, ne bo dovolj. Ne bo dovolj in smo res pred resnim izzivom. Zato nenehno opravičevanje nedopustnega stanja, izgovori, da se nekaj ne da, da moramo vse razumeti, enostavno, poglejte, to ne gre več. To smo počeli zadnjih 30 let in poglejte, kam nas je vse skupaj pripeljalo.

Kje mislimo, da je problem? Sistem se je v odnosu do Romov večinoma ukvarjal s pravicami, z dodatnimi ugodnostmi, opravičevanjem nedopustnega, nič pa z odgovornostjo in z dejansko enakostjo pred zakonom. Jaz mislim, da si tudi Romi želijo, da so enaki, ampak enaki. Bomo pokazali, da smo, ko bomo to, tudi pred zakonom. Vse več je nasilja, groženj in drugih oblik kriminalitete. Integracije si te skupine in ti posamezniki ne želijo, ker se jim enostavno ne splača. Jaz upam, da ste včeraj na oddaji videli podatek, da nekdo, ki ima nekaj več otrok in je na socialnih transferjih, zasluži praktično toliko kot nekdo, ki hodi v službo, zjutraj vstane, naredi svojo obveznost, mora poskrbeti še to, kam bo dal svoje otroke v varstvo. In še več, zavedajo se tudi, da potem, ko se poslužijo kriminalnih dejanj, za to ne bodo odgovarjali, ker natančno vedo, da socialni transferji niso izterljivi.

Kje mislim, da se še dodatno pokaže, da se problematika stopnjuje? Pri mladoletniškem nasilju. Ta je v porastu. Leta nazaj morda sploh nismo toliko o tem govorili, danes pa se občine, kjer je pač ta problem soočajo v veliki meri prav s tem. Natančno se ve do katerega leta otroci niso odgovorni, nekje do 14. leta, in otroke se izkorišča za kriminalna dejanja. Jaz res ne razumem, da sistem ne odreagira. Ne odreagira. In jaz tukaj prosim pristojno ministrstvo za podatek koliko romskih otrok je denimo v rejništvu, ali je bilo odvzeto staršem zaradi zlorab, zaradi zanemarjanja? Kajti, te zlorabe so hude. Da je nekdo v svojih mladostniških letih naredil že pet vlomov, kaznivih dejanj za 100 tisoč evrov, povejte mi, kaj bo s tem mladostnikom naprej? In ta mladostnik je seveda niti tisto kazen, ki jo je dobil mu ni bilo potrebno odslužiti, če temu rečem. Šlo je za dela v dobro države, koristna dela, ampak do tega nikoli ni prišlo. Kje so ustrezne institucije, da ne zaščitijo te otroke? To, da 11-letnik urinira po policijskem avtomobilu, kaže povsem v zgrešeni vzgojno izobraževalni smeri razvoja teh otrok.

Nekaj o samem stanju, zakaj se včasih ali pa se že več let vrtimo okoli istih, podobnih problemih? Mi smo nekako v tem Državnem zboru obravnavali že deset poročil, deset poročil in zato govorim, da je ta problem dolgoletni in ne govorimo samo o tem, da je nastal danes ali včeraj. Nihče tega ne govori. Vemo pa, da nekateri in tukaj tudi predstavnik SD, gospod Baković bo povedal, da več let se opozarja na to, več let in marsikaj bi že morda lahko premaknili, če bi takrat stvari vzeli dovolj resno, ampak pustimo zdaj to. Danes smo na tej točki in danes je čas, da ukrepamo. Poglejte, mi ne razpolagamo z osnovnimi podatki. Število Romov, včeraj je bila številka 15 tisoč, nihče pa ne ve, govori se od 8 do 15 tisoč. Glejte, skoraj za polovico, bi rekla, se ta podatek razlikuje. Kako bomo vedeli, kako smo uspešni v družbi z njihovim vključevanjem, kako bomo vedeli, če Zakon o romski skupnosti je prinesel določene koristi, ni prinesel, kje so pomanjkljivosti, kaj je drugo zakonodajo, če nimamo osnovnih parametrov. Tudi število šolajočih, spoštovani, ni zbrano na Ministrstvu za šolstvo, izobraževanje. Namreč te podatke imajo občine, če so zbrani, ampak da bi bilo pa skupnih podatkov res pravih, jih pa povsem ni. Nimamo podatka o številu zaposlenih. Se spomnim, da sem pred leti še dobila nek podatek o številu zaposlenih Romov, ampak samo o tistem, tisti številki, kjer se Romi sami deklarirajo, da so Romi, se pravi, podatek ni bil natančen in lahko samo povem, da tisti podatek, to je bil odgovor na moje poslansko vprašanje, je bil praktično čez vsa tista leta podoben. Število zaposlenih Romov se praktično ne spreminja.

Nimamo tudi števila prejemnikov, potem posledično socialnih transferjev, tudi podatkov FURS. Zakaj sem to izpostavila? Mi danes ne vemo koliko ljudi, spoštovani, prejemajo socialne transferje, glejte, država je to zagotovila za to, da ti ljudje lahko živijo, ni pa tega zagotovila za to, da se kriminalna dejanja potem ne sankcionirajo. Jaz mislim, da nihče ni predlagal takega ukrepa v zakonodajo, za to, da bo zaščitil izvajanje kaznivih dejanj, ampak to se danes dogaja in mi danes nimamo podatkov o tem, kako je z dolžniki.

Če so bile v preteklosti osrednji razlogi za neintegracijo Romov, bivanjske razmere, danes, spoštovani, temu v večini, vsaj pri teh skupinah ni več tako, vam bom povedala; razkošne hiše, zunaj avtoparki visokih cenovnih razredov, razmere v odnosu do države pa slabše. Večina teh, ki povzročajo zdaj, najbolj, problematične so tam, kjer je denar, je tudi orožje, je kriminal in tako naprej.

Projekti in poročila brez prave in nujne dodane vrednosti. Nekaj smo včeraj tudi slišali v oddaji. Mi vemo, da poročila, prej je bilo rečeno, da občine ne dajejo poročila, seveda dajo, vsako leto v okviru poročila o romski skupnosti morajo tudi občine podati, kaj so realizirale. Ampak jaz vidim večji problem v posameznih projektih, ki se, bom rekla, izvajajo. Jaz ne bom rekla, da so slabi, sploh ne, ampak nimamo evalvacije. Mi sploh ne vemo, kateri projekt je bil zares učinkovit, kateri projekt je bil brez vrednosti, kje je pa prišlo mogoče sploh do zlorabe sredstev, ampak do tega prihaja. Jaz vam bom povedala, pred leti, ko sem začela opravljati poslansko funkcijo, je v enem poročilu bil predstavljen projekt, ki je stal več kot milijon, nekako se je pa glasilo tako. Namenjen je bil vključevanju Romov v delovna razmerja. V projekt je bilo menda vključenih, ne vem, so bili vključeni trije Romi, dva sploh nista bila Roma, na koncu projekta je bil en zaposlen, en zaposlen, nekaj takega, no, in še tisti ni obdržal službo. Ampak za to se je porabilo več kot milijon evrov.

Včeraj smo tudi slišali projekt socialna aktivacija Rominj, milijon 700 in bojda skupine oziroma tisti, ki so bili izvajalci v tem projektu, več je bilo izvajalcev, nekateri sploh niso ustrezali namenu projekta, se sploh ni ukvarjal z Rominjem(?), denar je pa porabljen. Kar naprej se govori, kje porabijo denar občine, nihče se pa ne ukvarja, kje gre denar še za druge zadeve, bom prej, pol šla čez številke, kje ta denar ostaja, kje se izgubi. Ni problem in prav je, da dajemo denar za razvoj romske skupnosti, za uresničevanje njihovih pravic. Ampak kot rečeno, v jugovzhodni Sloveniji od tega je bore malo.

Osnovni problem je zagotovo napačna interpretacija ustavnega in zakonskega določila glede položaja in pravic romske skupnosti. Zakaj? Znanje slovenskega jezika in obiskovanje osnovne šole nista samovoljna odločitev posameznika, ampak njegova dolžnost. In tisti, ki mislijo, da z zakonom, ko se pač določene pravice omogočajo romskim skupnostim, da to na drugi strani pomeni, da ni potrebno hoditi v šolo oziroma da jih moramo prositi, da hodijo v šolo, iskati načine, da jih pripeljemo, da ni dolžnost, da se naučimo jezik države, v kateri živimo. S tem ne bomo nikomur pomagali, samo oddaljevali ga bomo od skupnosti. Zagotavljanje enakih možnosti ne predstavlja približevanja ostalemu prebivalstvu, ampak se pojmuje kot pravilo, da zakon, zakoni za njih ne veljajo. To je to, kar sem prej poskušala razložiti. Oni se pač posmehujejo uradnim osebam, posmehujejo se predstavnikom v lokalnih skupnostih in tako naprej, zato ker so pač nekako... Vse to poudarjanje enakih možnosti, enaka možnost, spoštovani, smo enaki pred zakonom. To je tudi enaka možnost, enaka možnost je, da smo omogočili, da ti otroci hodijo v šolo in da jim dopuščamo, da v svoji skupnosti razvijajo svojo kulturo, svoje vrednote. Nihče jim tega ni jemal in nihče tega nikoli ni problematiziral. Žal je koalicija zavračala tudi dobre rešitve s terena. No, jaz moram povedati, da tukaj seveda govorimo veliko o tem zakonu 11 županov. Roko na srce, tudi konec prejšnjega mandata so bili vloženi podobni zakoni, tako da to ni prvi paket, ampak žal je takrat stranka Levica z manevrom referenduma ustavila sprejetje teh zakonov, in danes bi, kajti v koaliciji je bilo zadosti podpore, bi danes ti zakoni že živeli. Ne vem, zakaj nenehno odvračanje s strani koalicije. Zakaj nenehno zavračanje vseh tistih, ki želijo nekako tudi v tem Državnem zboru pomagati s svojimi predlogi, s svojimi idejami, pa tudi prenosom informacij s terena, in zavračajo ustanovitev pododbora, ki za ta Državni zbor ne predstavlja nobenih finančnih sredstev, ni zavezujoč. Se pravi, samih sklepov, ki jih sprejemamo, ne moremo realizirati, jih mora potem odbor realizirati, če ne želi. Je bilo pa kar nekaj, pojdite pogledati nazaj, zanimivih zadev, tudi s strani kolega Bakovića, sem si ravno ogledala zadnjo sejo, še enkrat magnetogram, koliko je bilo takrat enih dobrih rešitev, ki so bile izpostavljene. In zaradi tega seveda se potem, a veste, ker je bilo pa vendarle obljubljeno s strani Vlade, da bo pripravila rešitve do konca leta 2023 in tega ni bilo, se potem razočaranje seveda stopnjuje, ker pač ljudje nimajo več zaupanja. Zato jaz upam, da bo po vseh teh dogodkih vendarle prišlo do nekaterih konkretnih zakonskih rešitev.

Dajmo si priznati, da zadnji dve leti je Urad za narodnosti povsem izgubil svoj pomen. To, kar se je pa zdaj zgodilo, popolno, jaz mislim, da gre za čisto razvrednotenje Urada za narodnosti, v dveh letih tri menjave vodstva, še vedno imamo vršilca dolžnosti, noben več ne ve, kdo pije, kdo plača. In zadnja odločitev Vlade, da jih odstranijo tudi iz medresorske vladne skupine. Po drugi strani pa slišim, da naj bi bil danes na to mizo podan sklep, kjer naj bi Urad za narodnosti nekako nadziral občine, kako bodo finančno trošile denar, po drugi strani pa jih Vlada meče iz medresorske skupine, čeprav menim, da so ravno oni tisti, ki bi morali biti generator nekih predlogo, izvedb, in oni ravno tisti, ki bi imeli jasen nadzor nad porabo finančnih sredstev, tudi kar se tiče projektov. Ampak, kot rečeno, govorimo, da Urad za narodnosti ne samo, da je problem zadnji dve leti, zadnji dve leti praktično ne deluje, ampak tudi pred tem njegova vloga ni bila pametno zastavljena; zdaj, zakaj, ali je bil brezzobi tiger ali kako, jaz mislim, da je to stvar nekih drugih krogov, neke druge razprave. Ampak tukaj bomo morali tudi po moje najti neko pametno rešitev, kajti imamo formalno Urad za narodnosti, ki se s tem področjem naj bi ukvarjal, pa praktično, saj vidite, jih sploh ne slišimo, ni izjav, ni ničesar.

Poglejte, delovna vladna skupina, poročilo smo dobili tam nekje aprila letos, 2024, na podlagi sklepa je bila neoperativna. Najprej so menjali vodstva, potem so imeli ene dva sestanka. Mislim, da so se na zadnjem sestanku po dveh letih šele pogovarjali o tem, kako pride do evidenc. To smo jim povedali že na prvem srečanju, ko smo obravnavali romsko problematiko, da so evidence problem. Kar je pa še najbolj zanimivo, je bila pa predlagana rešitev, da se delovna skupina v bistvu razširi še z eno podskupino. Ampak, glejte, moramo biti korektni in si naliti čistega vina. Že sedaj sta bili ustanovljeni dve podskupini. Ena od podskupin je imela nalogo varnost, v njej je deloval predstavnik policije, ta skupina ni delovala, ne vem, kdo bo zdaj zagotovil, ko bo pa tretja podskupina, da ta bo pa delovala. Se pravi, že zdaj v podskupini za varnost bi lahko bili konkretnejši. Menimo, da so nujno potrebne zakonodajne spremembe na področju izobraževanja, socialne politike, pravosodja, varnosti in boja s kriminalom, financiranja romske skupnosti. To sem prej, upam, da razložila preko projektov. Pa tudi jaz mislim, da je potrebno pogledati, kako je s financiranjem same zveze. Jaz vidim zelo dejavne predstavnike romskih, bom rekla, svetnikov, jaz sem tukaj izpostavila gospoda Rudeža, kadarkoli pride na seje in sodeluje. Mi je pa zelo nenavadno, da ko smo sklicevali seje, na primer, predstavnikov Zveze Romov ni bilo. To je njihova dolžnost, da na takšne seje pridejo. Se pravi, pozivi k predlogom sprememb zakonodaje prihajajo tudi s strani stroke. Policisti, spoštovani, sami so nakazali zakonske rešitve, ki so podobne temu, kar so predlagali in tudi kar ste župani 11 občin predlagali, vsi gredo v podobno smer. Vsi gredo v podobno smer. Saj ne bi pa rekli, da so tisti zakoni lahko idealni, lahko je treba kaj popraviti, nihče tega ni rekel, ampak iti v to smer je pa pomembno. In tudi Romi sami si želijo spremembe. Zakaj se nekateri lepo vključujejo v družbo in gledajo, ne vem, kako nekdo tam izkorišča sistem in še v bistvu onemogoča, da oni, bom rekla, živijo normalno življenje.

Financiranje, še enkrat, finančna sredstva po državnih organih, kam se sedaj namenjajo finančna sredstva. Financiranje krovne organizacije romske skupnosti, o tem sem nekaj povedala, financira se predšolsko vzgojo in izobraževanje, se pravi, govorim o celi romski skupnosti v jugovzhodni Sloveniji, je problem ravno izobraževanje, spodbujanje zaposlovanja in socialne vključenosti. V jugovzhodni Sloveniji je problem zaposlovanje oziroma nezaposlenost in nevključevanje. Zdravstveno varstvo, ozaveščanje aktivnosti, tega sicer sama niti nisem mogla razbrati, kaj bi to pomenilo področje kulture. Ko govorimo o zdravstvenem varstvu in socialni vključenosti, tukaj moramo izpostaviti se pravi mladoletniški kriminal, pa tudi mladoletne poroke. Se pravi, tukaj tudi nismo naredili bistvenega premika naprej. Spoštovani, to je tabela financiranja od leta 2017 do 2024. Tisti, ki govorite, da so problem lokalne skupnosti, temu ni tako. Samo en del finančnih sredstev je namenjen lokalnim skupnostim, ogromno gre za različne projekte in če nekako 20 milijonov razdelimo, to pride nekako več kot tisoč, okoli tisoč 500 evrov na enega Roma. Ali smo jih dejansko znali izkoristiti, sprašujem. Jaz menim, da ne. Tudi zato, kot rečeno, lahko je še tisoč projektov, vendar če ne bo evalvacije na podlagi podatkov, če se to ne bo začelo spremljati, potem lahko damo še trikrat toliko denarja, pa ne bo stanje boljše, še slabše bo.

Nekaj o izobraževanju. Otroci ne prihajajo redno v šole. Včeraj je v oddaji lepo povedala, mislim, da romska pomočnica, ki je povedala, poslušajte nas, pridite na teren in boste videli razliko, boste videli, kako je to. Učiteljica je povedala, da ti otroci, govorimo o jugovzhodni Sloveniji, že na začetku nimajo nobenega interesa po tem, da bi, govorim o teh skupinah, spoštovani, so posamezniki, saj bom potem povedala, ampak nimajo interesa, da bi sploh nadaljevali šolanje. Ne izkazujejo ga zato, ker je pač vzorec doma, veste, mi se vrtimo v vzorcu in mi moramo iz tega vzorca iziti in to nam ni uspelo. In jaz še posebej čestitam, jaz še posebej moram res po svoje reči: kapo dol tistim Romom, sploh v jugovzhodni Sloveniji, ki so izšli iz tega težkega vzorca. V Prekmurju je lažje, ker je nekako celotna skupina, ampak vemo, glejte pustimo to izvornost, pustimo to zgodovino, ampak glejte, tisti, ki so tisti nas naučijo oziroma naj še dodatno pomagajo pri tem, kako in kaj. Inšpektorat za šolstvo je v letu 2022 uvedel 245 postopkov, od tega 223 zaradi neobiskovanja pouka. Mislim, da pač podatki so, sami po sebi povedo največ. Vprašanje je, koliko je še tega bilo, problematično pa je, da 43 šol sploh ni več obveščalo centrov za socialno delo. Jaz razumem, zakaj, ker ni reakcije. In potem se šola sama bori na kakšen način zadeve rešiti. In kar sem iz medijev prebrala, da naj bi šlo Ministrstvo za šolstvo v neke zakonodajne spremembe o tem, da se bo pravilno delalo opravičila. Ja, glejte, mi se danes ne smemo ukvarjati s tem, kako bomo pisali opravičila, pa kako bomo nadzorovali opravičila, ampak kako bomo te otroke spravili v šolo, da bodo redno obiskovali pouk, za to morajo biti povsem drugi ukrepi. Skratka, nezainteresiranost za nadaljevanje izobraževanja in uspešno vključevanje na trg dela. Zanje izobrazba ni ključna za premagovanje življenjskih ovir, kar po pogovoru učiteljev to tudi izhaja. O tem je bilo že veliko govora.

Glede predšolske vzgoje. Jaz mislim, da bo pravi ukrep tisti, ki bo dejansko uvedel obvezno predšolsko vzgojo. Namreč otroci, ki pridejo v šolo in ne znajo slovenskega jezika, smo mi krivi, da je tako, v smislu, da ne pomagamo, da ti otroci že prej osvojijo veščine jezika. Ne moremo od njih v prvem razredu pričakovati, da se bodo učili črke, da se bodo učili, ne vem, že brati, če ne znajo niti jezika in so bili do sedaj socialno povsem izključeni. Oni potrebujejo nek čas, da se bodo lažje vključili v sistem, in predšolska vzgoja, kjer bi dobivali socialne veščine, jezikovne veščine in tudi druge, bi bila nujna. Poglejte, to je analiza, ki je objavljena na spletni strani Urada, ni popolna. Ni popolna, namreč, vključeno je bilo 27 šol in seveda je samo do leta 2020, 2021, kjer so pa sami v analizi povedali, da je ne smemo to leto povsem enačiti z ostalimi, ker je bil takrat covid in je tudi sistem deloval nekoliko drugače. Ampak, kaj želim s tem prikazati? Poglejte, delež romskih otrok v prvem razredu, imate ločeno po severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji. Zakaj je ta delež pomemben - zato, ker tukaj pa vidite delež romskih otrok v devetem razredu. Jaz upam, da sta grafa povsem jasna. Poglejte, to je delež ponavljavcev med romskimi učenci po šolskih letih. Katastrofalni podatki. Pa še to, še enkrat poudarjam, to niso vse šole. Ampak to bi nas moralo skrbeti, da okoli 50 procentov otrok ponavlja. In tu moram pa povedati, da tudi ni statistike, kolikokrat veliko učencev ostane do konca v šestem razredu osnovne šole, ker jo tokrat ponovi, potem pa, ko devet let obiskuje šolo, lahko zaključi. Tukaj se vidi delež ponavljavcev med romskimi in neromskimi otroci. Med neromskimi otroci praktično, vidite, je graf skorajda res minimalen. Zakaj sploh to predstavljam? Zato, ker boste videli, da so, kje so pač v bistvu težave, začnejo v prvem razredu, že potem v tretjem, ko verjetno pridobijo nove programe in seveda potem, ko prehajajo v tako imenovano predmetno stopnjo. Deveti razred je nekoliko za sebe, ker takrat ponavadi potem z drugimi ukrepi, pa tudi morate vedeti, da do devetega razreda mnogi sploh ne pridejo. Tako da tukaj vidite, kakšne težave so. In to sem predstavila zato, da bi rada pojasnila, zakaj je pomembno, da bi ti otroci že bili vključeni v predšolsko vzgojo. No, to je pa potem delež do devetega razreda, kar sem tudi prej povedala, se pravi, številke so res pač porazne. To so pa deleži otrok, ki uspešno zaključijo osnovno šolo, se pravi devet razredov, povprečje je tam okrog 10 procentov, 10 procentov otrok približno zaključi osnovno šolo.

Nekaj o socialni politiki. Krepi se miselnost, da se izobraževanje in delo ne splača. Veste, te skupine, ti posamezniki se norčujejo iz tistih Romov, ki hodijo v šolo in ki delajo z napačnim razumevanjem enake možnosti je njihov način življenja osredotočen na koristi socialnih pomoči in zlorabo ter izkoriščanje zakonodaje. Zloraba mladoletnic, kot sem prej povedala, za prehitro rojstvo in potem seveda s tem, da se število otrok splača, ker je potem so večji prejemki in na ta način se da živeti, otroci pa ostajajo, bom rekla, zanemarjeni in tam nekje pozabljeni. Z različnimi oblikami denarne pomoči državam in drugimi ugodnostmi smo močno presegli enake možnosti, zlasti v primerjavi s tistim visokim odstotkom večinskega prebivalstva v naši državi, ki danes živi pod pragom revščine. In tukaj še enkrat, enake možnosti ne pomenijo, da si nad zakonom. Posledično trg dela, na trg dela vključevanje ni tako uspešno, če nekdo ne zaključi izobraževanja, že osnovnega, če nekdo v tem ne vidi pomena, potem je seveda trg, pač, njegovo vključevanje v trg dela slabše. In potem spet, ko otroci v takem okolju živijo, se to potem ponovi. Jaz trdim, da se Romom na ta način ne pomaga, da se trenutni sistem vključevanja Romov v družbo, jim ne pomagamo, tem skupinam ne pomagamo, ampak jim celo škodimo in povzročamo še večji razkorak med njimi in preostalim prebivalstvom, kajti še manj se odločajo za način življenja večinskega prebivalstva.

Varnost. Stopnjuje se nasilje, grožnje, kraje, izkoriščanje in spodbujanje mladoletnikov v kazniva dejanja, po sistemu "nič nam ne morete". Danes prihajajo v trgovino mladostniki. Danes prihajajo v trgovino Romi z vozičkom, na teh območjih. Nihče noče poseči, ne varnostnik ne prodajalka. Kdo bo pa posegel, če nekdo pride z vozičkom? Glejte, bodimo iskreni, pač, odnesejo, kar rabijo, in tako je. Ali pa pridejo sami mladostniki in odnesejo, ker se jih pač izkorišča in so ugotovili, da je pač to... Podatek za Šentjernej, tega sem dobila do leta 2023, ni do konca leta, do novembra, 196 kaznivih dejanj. V letu 2021, ki se še ni končalo, se pravi do konca leta, je gotovo presegla številka 200. Leta 2022 158, leta 2021 108. To sem pač povedala, da problem, ki ga danes, na katerega opozarjajo prebivalci, je, da so v bistvu njihova življenja podrejena tem skupinam, njihovem razvratu, ekscesom in nadvladi. To je problem nočne zabave, divje vožnje velikokrat večinoma brez izpita skozi naselja, streljanje. In to niso reveži. Streljati ne more revež, spoštovani, ker orožje nekaj stane. Kaj se dogaja? Ljudje se bojijo zapuščati domove, otroci po vaseh se več ne igrajo tako, kot so se prej, še posebej so ogroženi starejši. Kaj se je tudi začelo zelo dogajati? Naseljevanje posameznih Romov v vaška naselja, na kmetijska zemljišča, te tudi kupijo za zelo visoke vsote, nekateri, ki jih glede na socialne transferje ne bi mogli dobiti, in kupijo zemljišče, ki je vredno na trgu, ne vem, 2 tisoč do 3 tisoč evrov, ga kupijo tudi za 50 tisoč evrov, in potem brez gradbenih dovoljenj, sprememb namembnosti, brez hišnih številk tam začnejo graditi. Nihče ne ve, kdo živi tam, da bi se nanje obrnili, nihče ne ve, koliko jih živi tam. In potem se pa začne teror, z željo, lahko greste vi vaščani, mi ne bomo šli nikamor. In stopnjuje se potem seveda samo še ta aroganca. Župani nimajo podatkov, kdo tam sploh živi, policija nima podatkov, ker so to pač... ni hišnih številk, ni prebivališča in je v bistvu kontrola povsem otežena. Glejte, nadzor nad premoženjem sumljivega izvora v državi ne deluje. To govorim za Rome in nerome. Poglejte te podatke, v več kot desetih letih je bilo skupaj vloženih postopkov, se pravi, da se je sploh vložilo, 40 za celo državo v 11 letih, spoštovani. In koliko je bilo procesiranih, 19 odstotkov v teh kritičnih skupinah Romov, vam jih jaz naštejem, bi v enem tednu imeli več kot 40 razlogov za odvzem premoženja sumljivega izvora. Okoli 160 romskih naselij je, od tega okoli dve tretjini nelegalnih. Zakaj sem to sploh tudi dala? Zato, ker je to povedal enkrat prav na pododboru za Rome predstavnik romskih svetnikov. In je povedal, 60 tisoč evrov je dala država za analizo stanja, koliko je, bom rekla, nelegalnih naselij, je rekel, jaz pa iz prve roke povem podatke, je rekel, to je še en denar, ki bi se lahko izkoristil kje drugje. Ampak drug problem, ki se ga mora notranje ministrstvo lotiti: na enem naslovu tudi po 50 Romov, na dveh hišnih številkah v Dobruški vasi več kot 300 Romov. Oprostite, govorim na splošno, to ne velja samo za Rome, imamo tudi druge skupine, ki imajo take podatke. Ampak, glejte, mi smo spremenili zakon o zaščiti živali, kjer smo določili, koliko mora imeti žival prostora za bivanje. 300 ljudi na eni hišni številki, 50 ljudi na eni hišni številki! Zagotovo tam ne živijo, živijo nekje drugje. Tisti, ki pa živijo, je pa tudi treba ustrezno pogledati in reagirati, zakaj so seveda tam prijavljeni. Tam so prijavljeni, nihče jih potem ne najde in tudi celi postopki, tudi kar se tiče kaznivih ravnanj, se potem zaustavijo ali so onemogočeni. Policisti sami opozarjajo, da so brez pravih učinkov. Seveda so, izdajajo kazni, globe, že sami sebi se zdijo neumni, kajti potem ne pride do realizacije in na to tudi sami opozarjajo. V obeh policijskih sindikatih pozivajo k spremembam. Tukaj je treba povedati, minister je obljubil večjo prisotnost policije na terenu. Policisti odgovarjajo: ni nas, ni nas. Iz sistema je šlo že, ne vem, okoli 600 policistov. Policisti izgorevajo, policisti imajo ogromno število nadur in pričakovati od te kadrovske zasedbe nekih dodatnih zahtev je neodgovorno. In res je, zdaj če pa smo neke ukrepe naredili za en teden, samo zato, da se pomirijo stvari, smo pa prav tako neodgovorni do državljanov.

Skratka, samo še priporočila. To so priporočila, ravno zato, ker je pač pomembno, in to sem tudi poudarila, nesmiselno je, da vsak za sebe vlaga neke predloge zakonov, ki potem nimajo zadostne podpore. Jaz mislim, da je potrebno sesti skupaj, pripraviti konkretne rešitve. In tukaj si želim, da bi sodelovala celotna politika. Ne vem, zakaj, ne vem, kje vidite razlog ali potrebo, da se nekatere izključuje iz tega. Jaz mislim, da je to slabo. Skupaj bi lahko zagotovo naredili več. Skratka, Vladi priporočamo, da v treh mesecih omogoči vzpostavitev oziroma zagotovitev ustrezne varnosti državljank in državljanov ter njihovega premoženja in uradnih oseb pri izvajanju postopkov romskih naselij. Pri tem naj se omogoči povečanje pooblastil policije v primerih skupnega nasilja in okrepi prisotnost policije v okoljih, kjer se zazna večje število nasilnih incidentov in groženj. Vzpostavitev oziroma zagotovitev ustrezne varnosti uradnih oseb pri izvajanju postopkov v uradnih ustanovah. Krepitev storitve centrov za socialno delo za podporo družinam ter na centrih za socialno delo v občinah, kjer biva romska skupnost, zagotovi dodaten kader ter ustrezno strokovno podporo socialnim delavcem. Tukaj se bom samo ustavila. Ministrstvo je obljubilo nove kadrovske rešitve, sem vesela, ampak še tiste kadrovske rešitve, ki bi jih moral zagotoviti do konca leta, tega ni rešil. Tako da obljube, jaz mislim, dajmo najprej tistih 30 rešiti, pa ne obljubljati, da boste zdaj zagotovili 150, pa še 30 jih niste. Vzpostavitev učinkovitega izvrševanja pravnomočno izrečenih kazni v primeru izvajanja prekrškov in kaznivih dejanj, tako da bi bilo to dopuščeno tudi na socialne transferje. Ni res, da se to ne sme. Kdo je rekel, da se to ne sme, zakon se spremeni, Zakon o izvršbi se prilagodi, to enostavno ni res. Če lahko nekdo, ki živi od socialnih transferjev, plačuje elektriko, storitve občini, tudi kazen, če prehitro vozijo, lahko tudi nekdo drug. In tisti drugi, če to sam ne naredi, mora država ustrezno ukrepati in pač zagotoviti ta sredstva. Nenazadnje, veste, bom povedala tako, če bi se otroški dodatki, ki jih dobijo romski starši za te otroke, res namenili zanje, potem ti otroci ne bi hodili bosi in raztrgani v šolo, pa nihče ne reče, da se ta sredstva nenamensko uporabljajo. Država s tem, ko da, odkljuka, pa jih ne zanima, kako se ta denar porabi. Če je ta denar nenamenski, potem je treba to izvajanje spremeniti. Vzpostavitev ustrezne zakonodaje na področju predšolske in šolske vzgoje, tako da bi v največji meri zaščitila pravice otrok do izobraževanja, govorimo o zaščiti otrok danes. Vzpostavitev učinkovitega sistema, ki bo starše oziroma zakonite zastopnike in skrbnike v primeru neizpolnjevanja tako predšolskih kot osnovnošolskih obveznosti ter njihovega nesodelovanja s strokovnimi službami v vzgojno izobraževalnem procesu ustrezno sankcioniral zaradi neizpolnjevanja teh obveznosti, tako da se v največji meri zaščiti pravica otrok do izobraževanja. Včeraj smo lahko slišali, v sosednji Avstriji, če ne pelješ otroka v šolo, sledi zaporna kazen staršev. Vzpostavitev učinkovitega sistema, ki bo v največji meri preprečeval medvrstniško nasilje v šolah, pri čemer bo v primeru nasilja mladoletnikov, odklonskega vedenja učencev, možen umik nasilnega učenca iz razreda in začasno vključitev v poseben vzgojni program. Poglejte, tukaj bo treba paziti tudi na to, 14-letnik - o tem imamo v zakonu - je lahko že odgovoren za nekatera kazniva dejanja, do 14. leta ni. In vzpostaviti bomo morali sistem v šolah, kako učinkovito potem tudi ukrepati, ko so storilci mlajši od 14 let, ker jih ravno družine v to usmerjajo, ker natančno vedo, da se jim ne sme nič zgoditi. In potem so ti ekscesi in ta odpoved avtoritete še toliko večja. Ni avtoritete. Povedala sem, do učiteljev ni avtoritete. Do staršev, ne okolja in tudi ne do seveda uradnih oseb, kar je pa sedaj še huje. Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da zaradi neustreznega in neučinkovitega reševanja romske problematike v sedmih dneh skliče strateški vrh parlamentarnih strank, Državnega sveta Republike Slovenije, lokalnih skupnosti, pristojnih ministrstev, Urada za narodnosti in predstavnikov Romov na temo reševanja romske problematike, ki postaja neobvladljiva.

Spoštovani, mislim, da v svojem daljšem uvodu nisem z nikomer obračunavala. Povedala sem dejstva, povedala sem stanje. Lahko povem, da bi bila lahko še bolj slikovita, namreč, v tem času sem res veliko govorila z ljudmi, jih obiskala, pogledala razmere. Poglejte ljudi, prosim, to je klic terena, poskušajte razumeti ljudi. Pomagajte njim in pomagajmo Romom in pomagajmo državi. Namreč to, če bomo tolerirali kazniva dejanja, če bomo tolerirali to, da se kriminal stopnjuje med mladoletniki, če bomo tolerirali to, da otroci ne prihajajo v šolo in v bistvu iskali razloge in obmetavanja, ne naredi dovolj lokalna skupnost, ne naredi to, ne bomo prišli do ustreznih rešitev. Rešitev na ta način ne bo, rešitve so nujne. Zatiskanje oči ne bo dobro. Pa še nekaj. Tudi te informacije, oprostite, ampak zadnje dni so posamezna ministrstva delovala kot kure brez glave. Bom povedala primer. Državni sekretar na Ministrstvu za delo je napovedal, nobenih ukrepov ne bo, kar se tiče socialnih transferjev. Minister Mesec je včeraj v oddaji rekel: "Tudi jaz sem za to, da se posamezni transferji, kot so dodatki, kar se tiče otrok, tudi lahko nekako povežejo." Se pravi, niti isto ministrstvo ne govori enako. Obkladanje ministrstev, ne vem, kdo je kriv, notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje - vse to je ena vlada, spoštovani. Vse to je ena vlada in vlada mora skupaj priti do konkretnih rešitev, mi pa z veseljem ponujamo roko sodelovanja, zato ker si želimo, da bi prišlo do konkretnih premikov. Spoštovani, ni časa za nabiranje političnih točk, tudi slikanje pred kamerami ne bo zadostovalo, če ne bo prišlo do konkretnih rešitev. Hvala lepa.