Govor

Tomaž Vesel

Hvala lepa, gospod predsednik.

Hvala vsem vam seveda za vabilo in to poletno sejo. Očitno se je globalno segrevanje preselilo tudi v to dvorano, tako da bomo odprli tudi kakšno od teh tem. Bom pa poskušal res v eni kratki predstavitvi, ki sem jo seveda pripravil, pravzaprav se najprej opredeliti do morebitnih ali pa nedvoumnih, kar se mene tiče izpolnjevanja pogojev, ki jih zahteva pogodba o Evropski uniji za kandidata, obenem pa mi je pravzaprav na nek način žal, da ni mogoče te razprave v skladu z zakonom, ki ste ga citirali v sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije, tega zaslišanja ali pa razgovora, predstavitve opraviti pravzaprav v enem drugem času in to je takrat, ko Vlada že predlaga kandidata izvoljenemu predsedniku Evropske komisije in mu ta pravzaprav na nek način dodeli mandat za vodenje nekega določenega resorja ali pa vsaj nekega nabora resorjev, kar bi potem seveda zaslišanje bilo lahko z eno novo, drugo kvaliteto, tako pa seveda moramo ostati na ravni izpolnjevanja teh pogojev, ki jih zakonodaja predpisuje in pravzaprav na neki načelni ravni diskusije, zato bom tudi izbral nekaj tem, ki sem jih hotel pač povedati kot nekaj poudarkov, ki me z vidika delovanja Evropske unije skrbijo, pa jih izpostavlja kot neke posebne izzive.

Seveda ostala razprava v nadaljevanju najbrž razumete, da ne bom mogel odgovoriti prav na vsako vprašanje, kajti tovrstne priprave je pravzaprav nemogoče storiti, je pa seveda že na podlagi izkušenj, ki jih imam, možno oblikovati neko mnenje, ampak povedano na podlagi različnih izkušenj. Članom odbora bi bil seveda tudi hvaležen tudi kasneje v nadaljevanju postopka pred Evropsko komisijo in predvsem Evropskim parlamentom, ko bo znan resor, ki naj bi ga Slovenija oziroma kandidat dobila, bi se že kar naprej priporočal, da bi opravili nek razgovor o morebitnih vaših pogledih na vodenje tega resorja, kaj so vaše in slovenske politične usmeritve pri vodenju tega resorja, vendar kot rečeno, v tem trenutku to ni mogoče povedati.

Dovolite, da uvodoma podam zavezo k redni udeležbi na sejah Odbora za zadeve Evropske unije in tudi na drugih delovnih telesih Državnega zbora. V primeru, da bi bil seveda potrjen kot evropski komisar, se zavedam pomembnosti dela in obenem se tudi zavedam pomembnosti neke druge dimenzije, in sicer kar se je pokazala že na nekaj evropskih volitvah, in sicer neke volilne abstinence pri državljanih, ki smo pri nas v neki paradoksalni situaciji, obenem evroskepticizma praktično ni mogoče zaslediti, udeležbe pa so vendarle na teh volitvah nizke oziroma tudi včasih zanimanje za diskusijo relativno nizko. Mogoče je eden izmed razlogov tudi ta, da so predstavniki, slovenski, v teh inštitucijah pravzaprav počasi, počasi, z letom, z letom izgubljajo stik s Slovenijo. Na nek način je to razumljivo, ker evropski komisar ne predstavlja države članice, ampak deluje seveda v interesu Evropske unije in avtonomno in neodvisno, ampak vendarle živimo v nekem realnem svetu in je logično, da bi se vse ključne odločitve ali pa izbire ali izzivi, ki so pred Komisijo, lahko tudi večkrat pojavili, pojasnili slovenski politični, pa tudi splošni javnosti in je to mogoče malo manjkalo. Skratka, obstaja zaveza, ki bo gotovo ostala na magnetogramu, da se bom vedno poskušal udeležiti vseh relevantnih sej, če se bo to le mogoče, kolikor bi delovne obveznosti to seveda omogočale.

Poslanci, tako držav, nacionalnih, kot Evropskega parlamenta so eden ključnih dejavnikov v procesu oblikovanja, je logično, politik in sprejemanja, predvsem pa seveda sprejemanja odločitev, zato si ne predstavljam sodelovanja oziroma dela brez sodelovanja z Državnim zborom v obsegu, ki sem ga povedal, in predvsem s slovenskimi evropskimi poslanci. Moj pristop v kandidaturi do zdaj, mogoče ste ga zasledili, upam, da je bilo to sporočilo dosti jasno z moje strani, je potekalo na nek način zelo odprte komunikacije z vsemi deležniki, vendar seveda, tudi, ko pride določena faza procesa, zdaj verjetno, upam, da pride tudi ta faza procesa, da bo več interakcij s slovenskimi izvoljenimi poslanci v Evropskem parlamentu. Odprta komunikacija do vseh političnih akterjev, kajti jaz mislim, da je prednost Slovenije, lahko tudi ta, da se pokaže neka vsaj razumna enotnost ob spoštovanju različnih političnih pogledov, ampak ta razumna enotnost je seveda ena izjemna moč, ki jo ima Slovenija lahko v Evropski uniji. Zato v nadaljevanju seveda bo moj poziv vsem novoizvoljenim poslancem v Evropskem parlamentu, da se nemudoma srečam z njimi, pogovorim, nenazadnje bodimo tudi toliko praktični, če v Sloveniji obstaja ena koalicija, obstaja v Evropskem parlamentu druga koalicija, ki morda res, da ni izvolila predsednice Evropske komisije v tem trenutku, bo pa seveda potrjevala Evropsko komisijo in se opredeljevala do Evropske komisije. Izvoljeni poslanci so vsi člani teh političnih grupacij, ki so to politično skupino oziroma koalicijo oblikovali, tako, da jaz razumem, da bo pač v tej koaliciji, ki je pravzaprav danes za mizo tukaj in v Evropskem parlamentu potrebno najti konsenz praktično v vseh stvareh. Zato je moja ambicija popolnoma jasna, da hočemo(?) takšno odprto komunikacijo.

Slovenija ima v tem mandatu članice in člane, stalne ali pa nadomestne, v desetih odborih od skupno 20 in enem pododboru, kar je pravzaprav veliko za devet poslancev. Smo, bom rekel, glede na svojo relativno velikost, kar pomemben faktor v Evropskem parlamentu. Zdaj, najbrž uvodoma velja dati tudi, podati čestitke podpredsednicama dveh pomembnih političnih skupin, gospe Jovevi v skupini Renew in gospe Tomc v Evropski ljudski stranki za njuno izvolitev seveda, pa tudi koordinatorju Odbora za regionalne zadeve v skupini Zelenih. Jaz mislim, da so to zelo pomembne funkcije ki pri ambicijah Slovenije pa tudi evropske komisije lahko odločilno vplivajo in seveda bi z njimi rad imel dobre in razumne kontakte. V dvajsetih letih članstva v evropski uniji so imele evropske poslanke in poslanci Slovenije izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju evropskih politik. V zadnjem mandatu je recimo gospod Bogovič bil poročevalec za majhne modularne reaktorje. Gospod Brglez je bil poročevalec za evropske politike na področju oskrbe, gospa Fajonova je bila predsednica delegacije pri stabilizacijsko pri družbenem parlamentarnem odboru EU Srbije, ki je za nas pomemben. Gospod Grošelj je bil poročevalec o varnosti in obrambnih posledicah kitajskega vpliva na kritično infrastrukturo v Evropski uniji. Gospa Joveva bila ena izmed poročevalk za Evropski akt o svobodi medijev. Gospod Nemec je bil vodja delegacije Evropskega parlamenta za države / nerazumljivo/, ki so tudi za nas seveda pomembne. Gospa Novakova je bila ena izmed poročevalk za zakonodajo spremljanje odpornosti tal. Gospa Tomc je bila podpredsednica Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in gospod Zver je bil poročevalec za programe Erasmus. Zakaj to naštevam? Zaradi tega ker so seveda vsi poslanci kot ste videli bili zelo aktivni v zelo različni v dimenzijah delovanja Evropske komisije in politiki imajo neposreden vpliv na Republiko Slovenijo, zato si tega dela ali pa izvajanja tega dela brez tega sodelovanja enostavno ne predstavljam. In tudi računam na to sodelovanje. Iskreno neposredno, zaradi tega, ker jaz nimam neke nobene neposredne omejene politične agende ampak bi želel delati v korist državljanov Evropske unije in seveda tudi Republike Slovenije - ni nas veliko - devet nas je v parlamentu, ki ima seveda krepko večje število članov oziroma jih je, zato moramo toliko bolj sodelovati. Slovenija je sicer med prvimi državami, ki so začele uradne postopke nominacije kandidata za člana Evropske komisije. Po mojem mnenju s tem pokazala zavezanost evropskemu povezovanju ter jasno ambiciozno začrtane prioritete. Cilj odgovornost zavzeto delo v službi ljudi ne glede na končno dodeljeni resor moja teza je da nepomembnega resorja ni, kar se je izkazalo v zadnjem žal v zadnjem obdobju tudi na podlagi naših nekoliko težavnih izkušenj pa tudi izkušenj drugje. Jaz sem si natančno seveda pogledal vse resorje ki so bili v sedanji oziroma prejšnji sestavi Evropske komisije. Izjemno težko je sprejeti tezo, da katerikoli od teh je nepomemben, možno je seveda sprejeti tezo, da je nekoliko manj pomemben z vidika finančnega dela kar je seveda evropski proračun različno otežen logično, ampak je pa z vidika vizij razvoja novih elementov pa pravzaprav vsako od področij enega izjemnega pomena. Obenem pa je treba upoštevati tudi to, da bo komisija očitno doživela spremembe glede razporeditve nekaterih resorjev oziroma portfeljev, kar je predsednica, že potrjena predsednica Evropske komisije, v svojem nagovoru in potem tudi v enem političnem dokumentu ki je izjemno pomemben, in sicer politične usmeritve za naslednje obdobje te komisije že nekaj od njih kar neposredno napovedala kot je recimo Sredozemlje, stanovanjska politika in nekatere druge. Tako da je razpravo o tem točno kateri resor pravzaprav treba zrelativizirati seveda z eno novo vizijo upravljanja zadev v Evropski uniji in tudi komisije. Lizbonska pogodba v veljavi od leta 2009. Je sicer eksplicitno določila tri kriterije za izbor komisarjev. Prvi, pa precej jasni so, ampak jim je treba vtis pač kljub temu, da so jasni dati neko vsebino, prvi je zavezanost evropskim vrednotam. Drugi je splošna usposobljenost kandidata ter tretji zanimiv neodvisnost tudi od nacionalnih držav oziroma vlad kar seveda ni ravno primer vedno in povsod pri kandidatih, zato mi dovolite da se fokusiramo na izpolnjevanje teh treh kriterijev, ki so po moje ključni pri odločitvi ali je kandidat seveda primeren ali pa neprimeren. Glede zavezanosti evropskim vrednotam ki je mogoče malo širši nedoločen pojem v pogodbi oziroma izkazovanje zavzetosti z Evropsko unijo ali kakorkoli je že prevod pravi pri meni mislim da vsekakor ni vprašljiva, vsekakor nisem evroskeptik. Pri svojem dosedanjem delu sem praktično skorajda 25 let ali pa celo morda več celo sodeloval pri nekaterih, oblikovanju nekaterih pravnih aktov Evropske unije, se s tem profesionalno ukvarjal, napisal kar nekaj člankov na to temo. Razumem pomen Evropske unije za Slovenijo. Slovenija brez prostega trga bi bila popolnoma drugačna ekonomska enota, kot je danes. Brez prostega prehoda ljudi, blaga, storitev in tako naprej, si absolutno ne bi predstavljal razvoja te države, tako da vsekakor se ne bi mogel opisati kot kakršnegakoli evroskeptika, če pa seveda imam kakšno specifično mnenje, kaj bi se dalo bolje urediti, pa to seveda ni ne evropsko razmišljanje, ampak je seveda konstruktivno v podporo Evropski uniji. Meni je bilo to vedno neko vrednost, izhodišče tudi pri svojem dosedanjem delu.

Že takoj ob vstopu v Evropsko unijo, zlasti v letu 2003 oziroma 2004, ko smo vstopili v Evropsko unijo, me je to področje izjemno zanimalo in sem bil med prvimi avtorji ali pa soavtorji obsežnih publikacij na temo prava Evropske unije. Z ekipo pravnikov, ki so seveda potem imeli kariero v akademskem svetu ali pa drugje, smo prevedli ključne temeljne odločitve sodišča Evropskih skupnosti, ki jih je bilo pač potrebno razumeti, ne samo z vidika slovenskega sodstva, ampak tudi delovanja gospodarstva, ki so v bistvu tista temeljna za delovanje prostega trga.

Te knjige so bile takrat pomembno pomagalo pravzaprav pri izvajanju tega pravniškega dela, pa tudi nekaj drugih večjih razprav o pomembnosti prava Evropske unije, potem je pa moja karierna pot šla seveda, ki jo bom kasneje razložil nekoliko drugače ven izven akademske sfere, če ne, bi se pa prav gotovo ukvarjal s temi vprašanji tudi, tudi bolj in več.

Glede neodvisnosti kot drugega kriterija, mi je moj način delovanja v zadnjih 20 oziroma 25 letih na različnih funkcijah pri nadzornih organih v Sloveniji, pravzaprav to vsadilo v DNK. Jaz vem, kako je težko v tem svetu neodvisnosti, pa obenem tudi zelo udobno v tem smislu, da je udobno v toliko, da se lahko odločiš tako, kot ti meniš, vendar ob stalnem zavedanju, da je treba te odločitve razložiti javnosti, razložiti politiki, razložiti gospodarstvu in če niso v korist ljudi, je v bistvu ta neodvisnost nič vredna, ampak tako na ta način deluje ne politično, kljub temu, da je mogoče včasih kakšno odločitev, se rada tretira, kot da je politično motivirana, verjemite mi, verjamem, da mi tudi ne boste v celoti, pa nikakor ni bila oziroma sem se tega principa vedno držal. Ta neodvisnost mi je odprla pot tudi v nekatere mednarodne organizacije, s katerimi sem deloval, kajti brez tega bi verjetno zelo težko dobil te funkcije, pa tudi jih seveda izvajal. Če je kakšen kriterij nedvomen v primerjavi z drugimi kandidati, po mojem mnenju je prav ta.

Kot tretje, glede na tretji kriterij je pa seveda neka splošna usposobljenost kandidata. Jo je pa seveda mogoče razložiti samo z dosedanjim delom, ki je pa tista ali so, oziroma so tiste okoliščine, ki opredeljujejo ali je kandidat lahko usposobljen ali pa ali pa ni usposobljen. Zdaj, ne glede na to, kateri resor bo Sloveniji oziroma kandidatu dodeljen, imam zelo različne izkušnje, predvsem iz javnega sektorja, kajti pravzaprav pri svojem delu kot bivši predsednik Računskega sodišča, pred tem namestnik oziroma član senata, član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Državne revizijske komisije in še nekaterih drugih funkcij, ni, imam pravzaprav en, po mojem mnenju dosti dober vpogled v zelo različne podsisteme države, lokalnih skupnosti, razvojnih prizadevanj in tudi delovanje Evropske unije, kajti pri svojem delu smo ravno v mojem ali pa pod mojim vodstvom pravzaprav uvedli večje število revizij porabe evropskih sredstev, ne samo z vidika slovenske porabe, ampak so bile to revizije, ki smo jih skupaj skoordinirali, izvajali in kreirali tudi z Evropskim računskim sodiščem, prav z namenom, da vidimo, ali inštrumenti evropske porabe, ki so seveda včasih tudi precej drugačni od slovenske proračunske logike, in tehnike, kajne, razumni, učinkoviti in smo skupaj oblikovali seveda tudi ta priporočila in jaz mislim, da je to neka izkušnja, ki bi jo definitivno lahko prenesel na komisijo. V zadnjem času pridobivam izkušnje, seveda popolnoma drugačne in z drugo logiko, tudi v zasebnem sektorju. Jaz mislim, da mi je ta izkušnja gotovo koristila, nikakor ne škodila, kajti, ko si lahko, vidiš, kaj pomenijo neke poročevalske obveznosti podjetij, kaj pomenijo birokratski zapleti, kaj pomeni neodločanje države, kaj pomeni, da recimo tri mesece ne dobiš informacijo o tem, kdaj bo izdano neko dovoljenje in kaj nekemu dovoljenju manjka, kaj pomeni birokratizacija različnih postopkov… Te izkušnje ne moreš dobiti v javnem sektorju.

Povedano drugače, jaz mislim, da bi zdaj tudi boljše opravljal funkcijo predsednika Računskega sodišča, če bi imel obenem tudi izkušnjo v zasebnem sektorju. To mirno lahko rečem zdaj in sem v to globoko prepričan. Delo Evropskega računskega sodišča zelo dobro poznam, gre za eno izmed petih inštitucij v Evropski uniji, zelo dolgo časa sem jo spremljal in tudi bil zelo aktiven v EUROSAI-u, to je Odboru generalnih državnih revizorjev Evropske unije oziroma celega evropskega prostora, ravno z enim ciljem, in sicer, ker so imeli oni relativno omejene kapacitete, da z nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi inštitucijami celovito pokrijemo delovanje Evropske unije in me je to področje vedno zanimalo, imam tudi dobre kontakte in verjamem, tudi poznam glavne razloge za to, da Evropska komisija oziroma Evropski parlament ali pa evropski proračun ne dobiva vedno pozitivnega mnenja oziroma poznam tudi način, kako pravzaprav do pozitivnega mnenja priti, kar je zelo pomembno z vidika Evropske komisije, kajti ta prizadevanja so dolgoletna, pa do njih pravzaprav ne pride. Ravno tako sem bil aktiven v svetovni organizaciji / nerazumljivo/, kjer smo vodili celo nekaj pomembnih delovnih skupin. Deloval sem kot zunanji ekspert OECD, Združenih narodov in predvsem Sigme, v več državah Evropske unije in tistih državah članicah oziroma državah kandidatkah, ki bi se želele priključiti Evropski uniji, ravno z vidika o tem, kako organizirati državo, pa tudi lokalno samoupravo, o tem, da izpolnjuje zahteve / nerazumljivo/ oziroma, da je mogoče to učinkovito narediti. Tako, da te seveda izkušnje mi bodo gotovo prišle prav.

Jaz moram omeniti tudi neko referenco, ki je bila sicer povzročila kar nekaj razburjenja, ne zaradi izvajanja, mislim, vesel sem, da ne zaradi izvajanja te funkcije, ampak okoliščinah pri izvajanju te funkcije in to je vodenje Odbora za nadzor in skladnost pri Svetovni nogometni organizaciji, kjer sem še(?) oziroma sem bil vključen v trenutku, ko je pač svetovna nogometna organizacija praktično razpadla zaradi slabega upravljanja in pravzaprav tudi kriminalnih dejanj vodstva te organizacije v tistem času. Takrat je v bistvu bilo potrebno imeti dosti poguma za prevzeti to funkcijo. In sem zadovoljen, da sem v del ožje ekipe, ki je v petih do šestih letih, sanacija je bila sicer krajša, ampak zelo mukotrpna, uspeli sanirati svetovno nogometno organizacijo in meni je bil to en poseben izziv, ki, seveda mi je prinesel veliko mednarodnih kontaktov, tudi veliko osebnega zadovoljstva, ker vidiš rezultat, ki je pravzaprav danes še dober in moram reči, da mi je tovrstno okolje pravzaprav zanimivo. Zakaj? Zaradi tega, ker je ne samo potrebno iskati kompromise, ampak je skupaj s kompromisom potrebno pokazati tudi rezultate, sicer ta kompromis ni nič vreden. Jaz mislim, da bi tudi seveda komisija morala delovati na ta način.

Zdaj pa dovolite, da vam na kratko predstavim nekaj razmišljanj o aktualnih razmerah v Evropski uniji, da se mogoče dotaknem vsaj grobo tudi nekaj vsebinskih vprašanj o delovanju Evropske unije, ki, zbral sem jih pa zaradi tega, ker je veliko javnih razprav na to temo, obstaja seveda tudi druga, ampak jaz ne morem biti toliko drzen, da bi vam vzel toliko časa, da bi šel čez celoten program Evropske komisije ali pa se opredelil do vseh temeljnih elementov, ki so v zadnjem času ali pa dokumentov zato pravzaprav sem jih izbral samo nekaj, ki jih pričakujem, da bi tudi v diskusiji seveda bila kakšna vprašanja ali pa razmišljanja na to temo.

Zdaj, prihodnja Evropska komisija seveda ne bo začela iz nič. Definitivno bo začela iz točke nekaterih sprejetih zavez, programov izvajanja politik in tako naprej, nekatere od njih bo očitno potrebno redefinirati, ampak, nekaj teh ukrepov in politik bi pa seveda lahko izpeljali bolje. To se zaveda že tudi sedanja komisija, pa tudi predsednica Evropske komisije v svojih, kar je jasno razvidno iz političnega programa, pa tudi Evropski svet v zavezah za naslednje politično obdobje za, mislim, da je bilo junija 2024 je precej decidirano povedal katera so tista področja, pri katerih je treba dati, dajmo temu reči preprosto v prestavo višje oziroma te politike redefinirati, zato bom se fokusiral na to. Kritik je pravzaprav veliko in tudi pričakovanja do naslednje komisije so izjemna ali pa zelo velika. Jaz tudi mislim, da ne obstaja zdaj čas, ko bi se komisija ukvarjala z oblikovanjem, ali pa, bom rekel še raziskovanjem novih planetov strategij, ampak pravzaprav o implementaciji dogovorjenega in da bo treba biti zelo, zelo aktiven in da bodo vse politike do te komisije zelo, zelo kritične, kritične v tem konstruktivnem smislu besede že a priori, ampak da bo, skratka, prihaja zelo zahtevno obdobje pred novo Evropsko komisijo.

Zdaj med temeljna izhodišča lahko štejemo tri dokumente, na katerih sloni ta prezentacija oziroma razmislek. Prvi je smernice, ki so jih dali državljani v okviru konference o prihodnosti Evropske unije, ki se je zaključila 2022. Zanimiv dokument, ki je sicer bolj nabor iniciativ, bo pa vendarle zanimiv, kajti, če te iniciative ne bodo vsaj v večji meri realizirane, bo nezadovoljstvo nad to asociacijo večje. Drugi temeljni okvir, ki je zelo pomemben, so sklepi Evropskega sveta iz konca junija 2024, del katerih je strateška agenda za obdobje 2024 - 2029, kjer so v bistvu politične prednostne naloge Evropske unije, ki jih vsakih pet let določijo voditelji držav Evropske unije in to je absolutni okvir, v katerem je komisija seveda mora delovati. Potrebno se je zavedati, da preko tega okvirja ni tako enostavno mogoče iti, ampak obenem ga je treba pa tudi realizirati, res da je Evropski svet spotoma redefiniral oziroma natančneje definira te zahteve in jih evropska komisija pravzaprav mora v razumnem času realizirati in pa, in pa tretji dokument je pa, so pa politične usmeritve naslednje Evropske komisije, ki jih je že predstavila predsednica Evropske komisije, ki so pa kar dosti operativen dokument z označbo, kateri bodo eventualno novi resorji in kateri bodo ključni ukrepi skorajda na vseh politikah, o tem se je pa mogoče zdaj bolj natančno pogovarjati, ker je pa to seveda zdaj že zapisano in je vrednostno ali pa delovno izhodišče pravzaprav že skorajda za vse resorje, ki so noter oblikovani.

Kot rečeno, nekaj zbranih tem. Ena izmed tem, ki je absolutno nevralgična in problematična, je, so fakti in se tudi dokument, ki ga je predsednica Evropske komisije predstavila, z njim precej tudi uvodoma ukvarja, je konkurenčnost prostora Evropske unije. V tem trenutku jaz mislim, da je to ena izmed največjih strukturnih problemov Evropske unije v celoti, kaj je z našo konkurenčnostjo, kot evropskega gospodarskega prostora. Ne govorim zdaj o Sloveniji, govorim o Evropski uniji. Slovenija ima seveda po navadi samo negativne posledice, se celo izražajo prej kot pozitivne posledice, ki seveda prihajajo z zamikom, negativne pa dosti hitro. Evropski gospodarski prostor namreč deluje v območju nelojalne konkurence v globalnem pomenu, višjih cen energentov, odvisnosti od njihovih dobav, kar je absolutno potrebno, zato tudi mislim, da je Afrika, pa mogoče bom zdaj malo preveč podroben, tisti strateški geopolitični prostor, ki je za strateško delovanje Evropske unije izjemnega pomena. Pomanjkanje delovne sile oziroma zelo močne redistribucije na trgu delovne sile po celi Evropi, katerih vzorcev lahko vidimo že mi, k počasnemu, k vztrajnemu tehnološkemu zaostanku, ki si ga moramo priznati. Mi praktično v okviru Evropske unije nimamo tehnoloških velikanov, ki imajo izjemno zanimive, inovativne in prodorne, predvsem v lasti, prodorne tehnologije, ki so tehnologije, ki bodo aktualne naslednjih morda 5 do 10 let. Imamo velike inkubatorje, imamo veliko startupov, pa imamo veliko intelekta imamo veliko angažirane sile, ampak ni multinacionalk oziroma izjemno pomembnih podjetjih, ki delujejo na prostorih EU in počasen tehnološki zaostanek je mogoče videti zato seveda je ključno vprašanje kaj se bo naredilo s sredstvi za inovacije in tehnološke izboljšave ne včeraj, ampak pravzaprav ne danes, ampak včeraj bi že to morali biti. Jaz vem, tudi poznam nek razrez evropskega proračuna, ne seveda vse številke na pamet, obsežna pomembna sredstva gredo v to. Vemo, da včasih tudi pridejo na cilj tam, kjer ne bi smela, ampak v redu, vsaj pravzaprav so veliki poizkusi. Mi morda na tem področju najbolj zaostajamo. Ukrepi, ki ta deficit lahko odpravijo ne more biti samo nacionalni. To se mi zdi eden ključnih strukturnih izzivov EU. Pravzaprav tudi močnejši večji evropski narodi sami tega ne bodo morali rešiti, ampak tudi cel evropski prostor težko sigurno ne na kratek rok v naslednjih petih letih se bo pa to moralo poznati tako, da se mi zdi, da je prav, da se temeljni dokumenti sveta in predsednica Evropske komisije zelo veliko ukvarja s tem. Res, da bo treba počakati na poročilo gospoda Dragija, ampak odločitev v zvezi s tem bodo ključne z naslednjimi mandati in zelo zahtevne.

Kar se tiče druge nevralgične teme, o kateri bo verjetno tudi lahko govora to je pa zeleni prehod, ki se je izkazal kot tema, ki je izjemno razburkala praktično evropsko volilno kampanjo ne samo Slovenijo, ampak tudi drugje kakor sem uspel spremljati ali pa vsaj nekaj zabeležk iz svetovnih medijih videl je pravzaprav ključno vprašanje kaj pravzaprav narediti s to agendo, kjer so močne mednarodne globalno vodeče zamisli bom tako rekel pa vendarle včasih vprašljivi izvedbeni instrumenti, ki so razburili mnoge tako kmete, gospodarstvo in ostale tudi pravzaprav eden izmed verjetno najtežjih področij delovanje EU. Sedaj podnebne spremembe so dejstvo, ki zahteva ukrepanje, ne more biti seveda toliko korakov nazaj, da to ukrepanje enostavno zanikamo, ampak mora biti premišljeno, uravnoteženo. Ne moremo prevaliti cene vseh teh ukrepov na končne porabnike torej državljane, mala gospodarstva, gospodarstva in pa kmete, kar je izjemno velik problem, zato tudi verzijo tega pomembnega vprašanja. Sedaj razgretost planeta, kar je dejstvo in s tem tudi razgrete debate v teh zahtevni temi pa so pripeljali do odločitev, ki so razdelili ljudi. / nerazumljivo/ ob enotnem zavedanju potrebnih ambicioznosti okolijskih ciljev in je tudi prav, da EU praktično vodeča v globalnem pomenu pri reševanju teh vprašanj, ampak ji morajo tudi drugi slediti. Način izvedbe potrebuje pomislek v smeri zelenega realizma in novi čisto industrijski dogovor, ki pa ga že napoveduje predsednica Evropske komisije. Po mojem mnenju bo to ena najtežjih nalog bodoče komisije s potrebo po oblikovanju delujoče evropske energetske unije kot eden izmed elementov pri tem zelenem prehodu, kajti zeleni prehod ima to kvaliteto, da to seveda ali pa problem, da se veže skoraj na vsa področja delovanja Evropske komisije pa tudi drugih politik držav. Tema, o kateri pa se v kampanjah ni veliko govorilo pa mene predvsem integrira je pa debirokratizacija EU pa se o tem skoraj, da ni resno govorilo. Je pa omenjena v dokumentu predsednice Evropske komisije, kar me posebej veseli, kajti logično, da je EU predvsem sistem kodifikacije pravil za funkcioniranje skupnega trga pa tudi drugih področij, ki morda niso neka izvorna pristojnost EU je pa ta konsenz dosežen na ravni držav članic. Skoraj nepregledno pravni sistem močno obremenjuje predvsem podjetja. Vse poročevalske obveznosti, ki jih nima birokratski zapleti, počasno izdajanje dovoljenj in tako naprej dušijo gospodarstvo, zato je nujna poenostavitev zakonodaje. Napovedan test obremenitveni test ali / nerazumljivo/ materija je po mojem mnenju izjemno dobra ideja, ampak ob enem enormno delo, ki ga je potrebno opraviti z celotno komisijo praktično na vseh področjih. Očitno bo to neka zaveza, ki se bo vezala na praktično vse resorje in moram reči, da mi je tudi meni osebno izziv, če bi lahko sodeloval pri tem. Oblikovanje zdravstvene unije, o kateri se govori in je napovedana je pa treba povedati to, da EU nima izključne pristojnosti za področje zdravstva in ne bo namesto držav članic izpeljala nujnih reform za dostopnost kakovostnega zdravstvenega varstva ali pa javnih storitev, to je dejstvo, ampak se je v času pandemije jasno pokazala potreba po usklajevanju politik na področju zdravstva in na tem področju tudi nujnost večja odgovornosti pri sodelovanju držav članic, kajti drugače se takih problemov ne da zamenjati tudi borbi proti seveda modernim boleznim, ki samo še bolj razsajajo in nenazadnje tudi edina možnost za zmanjšanje odvisnosti pri preskrbi zdravil, medicinskimi pripomočki, ker če države članice ostanejo same zaprte v svoje okvirje je to nemogoče narediti, zato kljub temu, da ni izključne pristojnosti so v bistvu počasi gradi evropska zdravstvena unija. Poenotenje na tem področju je pomembno, ampak ne samo poenotenje tudi vprašanje operativne dobave kritičnih zdravil, dejansko delovanje trga javnega naročanja v zdravstvu, ki ga vidim in smo ga spremljali kot izraziti problem na področju cele EU, dostopnost javnih zdravstvenih storitev in sodelovanje javnih zdravstvenih sistemov in boj proti najbolj razširjenim boleznim je pot k določanju zdravstvene unije, ki kljub temu, da kot rečeno nima izključne pristojnosti je realnost in za Slovenijo sploh za države kot so Sloveniji izjemnega pomena, zato bi bilo odlično, če bi lahko participirali pri tem kljub temu, da je naš sistem ob enem prepoznali kot dobra praksa se je pa vseh negativnih bom rekel pomanjkljivosti precej dobro zavedamo. Mogoče ne ravnamo predvsem dovolj hitro, da jih rešujemo se jih pa vsaj zavedamo. Imamo pa tudi primere izjemno dobre prakse oblikovanje tega sistema tako, da Slovenija tukaj lahko pravzaprav pripomore veliko. Precej so se ukvarjali z enim področjem, ki ga je predsednica Evropske komisije v svojem dokumentu omenila in to so vprašanja javnih naročil, kjer mislim, da je revizija direktiv o javnem naročanju nujna – absolutno nujna – in da se z nji absolutno odlaša, da je čezmejnega naročanja pravzaprav zelo malo in ta efekt je absolutno potrebno spremeniti, ampak se ga ne bo dalo spremeniti samo s priporočili, ampak se jih bo dalo spremeniti seveda z jasnim zavezam. V strateških sektorjih pa bi bilo smiselno utemeljiti prednost evropski proizvodi in predvsem inovacij ter izrazito lokalni proizvodnji z jasno definicijo kaj to je in jasno definicijo, kateri so strateški sektorji, kajti to je pristojnost EU, kjer smo pa lahko tudi bolj protekcionistični kot na trgu nekih globalnih storitev ali pa dobav blaga in s tem se bo brez nekega zadevanja potrebno soočati, definirati in jaz mislim, da bo to marsikatera gospodarska priložnost za zlasti male ekonomije. Oblikovanje obrambne unije, o kateri se je dosti govorilo je treba povezati s tem, da je EU edinstvenem projekt regionalnega povezovanja po II. svetovni vojni z namenom ohranjanja miru in da bi ta projekt uspešen, da na področju EU oziroma na ozemlju EU ni oboroženih spopadov, da je EU to zagotovila in da je tudi po mojem mnenju izjemno dober instrumentarij, kjer je treba sodelovati, da se bo to ohranilo, zato je ta obrambna unija, o kateri se govori ali pa varnostna unija logična in potrebna. Oblikovanje EU obrambne unije je seveda izjemen izziv, zato je tudi napovedan nov resor, ki pa ima še veliko neznanj, da bi mogoče lahko v razpravi ali pa kasneje lahko odpremo tudi to temo.

Nadaljnja vprašanja, ki so izjemnega pomena, je oblikovanje socialnega modela EU, ki ga sicer EU tako ne definira, ampak bom rekel kar socialnega standarda ali pa statusa državljana EU in pa zelo problematično vprašanje evropske demografije. Veseli me, da je v programu predsednica Evropske komisije jasno izražena želja po ambicijah Evropske komisije po oblikovanju cenovnih dostopnih in trajnostnih stanovanj, da je to ena izmed prioritet. Napovedala je predsednica tudi nov resor v Evropski komisiji na to temo in izdelavo prvega evropskega načrta za cenovno dostopna stanovanja ter vzpostavitev evropske naložbene platforme za ta stanovanja, predvsem socialna stanovanja. Nov inštrument, ki ga mogoče pred petimi ali pa bom rekel rajši desetimi leti nihče ne bi pričakoval, da je to lahko domet urejanja Evropske unije, ampak gre za nek nov fenomen, da kljub demografsko neugodnim podatkom pa pravzaprav tem mladim, ki se prebijejo na trg delovne sile ali pa so na trgu delovne sile ali pa vstopajo v ta trg delovne sile, si pravzaprav zelo težko zagotovijo stanovanja kljub negativnim demografskim podatkom. Se pravi, da so tukaj praktično skoraj vse države članice ali pa da je trg pravzaprav na nek način tudi tukaj odpovedal, ne; zato takšna intervencija in da je tudi na nek način to tudi, čeprav ni jasne zaveze s strani Evropskega sveta, je pa, očitno obstaja neko tiho soglasje, da se Evropska unija tudi s tem ukvarja in se mi zdi nov zanimiv inštrument.

Omenjeno je preprečevanje revščine, ki pa ni razdelano na, bom rekel, en nivo večje operativnosti ali pa napovedanih nekih novih izrazitih ukrepov, vendar je to vprašanje, ki se o njem ni veliko govorilo.

Ko sem bil predsednik Računskega sodišča, sem nekaj let prepričeval kolege - ja, tudi prepričati jih je bilo treba včasih, ker nisem hotel vedno samo na mojo besedo -, da se moramo ukvarjati z revščino, da javna poraba mora anulirati efekte revščine, da je, da je narava javnih sredstev tudi za to. In me veseli, da se zdaj razpravlja tudi v okviru Evropske unije, v okviru Evropske unije in evropskega proračuna o odpravljanju revščine. Ampak to bo mogoče narediti zgolj z definiranjem osnovnega socialnega statusa, ne samo minimalne plače ampak tudi ostalih elementov za državljane Evropske unije. Podatki o revščini so skoraj po vseh državah, tudi tisti, ki imajo večji bruto domači proizvod kot je slovenski ali pa druge kazatelje razvitosti pravzaprav, zelo zastrašujoči.

Kaj narediti na področju izrazitih demografskih sprememb, to je definitivno nov skupni izziv Evropske unije in držav članic. Negativne efekte že vidimo: vprašljiva vzdržnost pokojnin, financiranje generacijskega sodelovanja, zagotavljanje delovne sile za oskrbo, če hočete, vsi ti drugi inštrumenti. To je novo področje, ki je verjetno eno najtežjih področij, ki jih ni nujno toliko regulirati kot predvsem finančno podpreti z novimi inštrumenti. Mogoče ne rabijo toliko regulacije na področju Evropske unije kot v smislu kodifikacije, ampak nove finančne inštrumente, ki jih države članice odgovorno lahko uporabijo,

ker poznajo svoje lokalne sisteme.

Moramo se lotiti tudi vprašanja - moram, torej moram se dotakniti tudi vprašanja migracij. Vprašanje migracij so razdeljevale ljudi, jih zaskrbele. Po drugi strani pa vsaj en del prebivalstva, pri enem delu prebivalstva je bilo opaziti tudi neko neznosno lahkost obravnave tega vprašanja, ampak Evropska unija tega ne gleda z neznosno lahkostjo; na vsakem koraku se namreč kaže pomen skupnega evropskega upravljanja z migracijami, zdaj tako regularnimi kot neregularnimi. Zdaj je dobro, da so se premaknili z mrtve točke in da je Evropska unija sprejela sicer pakt o migracijah, čeprav moramo vedeti, da gre za izrazit kompromis, ki pa mora prestati preizkus v praksi in da ga bo treba dopolniti. Veliko dela bo pri implementaciji, izkušenj še ni dovolj, se pa že kažejo področja, v katerem je ta očitno ne dovolj zgrajen. Obenem pa je jasno, da se kažejo posledice množičnih in slabo nadzorovanih migracijskih tokov po letu 2015 in da jih vsake posamezne države članice jasno priznavajo in da je premišljeno izvajanje zakonitih migracij na podlagi potreb gospodarstva in obenem neznosna strogost pri regulaciji nezakonitih migracij bo nujnost in velik izziv za unijo in države članice. Države članice seveda same tukaj zelo težko oba elementa efektivno implementirajo, če ni tukaj skupne dogovorjene evropske politike in jasno nakazanih signalov pri implementaciji tega pakta, ki je, kot rečeno, kompromis, ampak ga bo treba udejanjiti. To se mi zdi to eno od treh najtežjih področij delovanja nove komisije.

Seveda to niso edine nevralgične točke razvoja Evropske unije. Obstaja potreba po dokončanju prostega trga. Kar nekaj elementov prostega trga pravzaprav ni dokončan - omenil sem energetsko unijo, zdravstveno unijo še nekatere druge, kjer je pač potrebno intervenirati. Teh področij je kar veliko in jaz mislim, da je prišel zdaj pravzaprav dober čas, ko se države članice zavedajo o tem, da je mogoče ena največjih dobrin poleg miru, pravzaprav učinkovito delovanje prostega trga. Realizacija krožnega gospodarstva, to je tema o kateri se lahko izjemno veliko pogovarjamo, ampak jo je ravno tako potrebno neke implementacije, nekih dobrih praks in tako naprej. Digitalna naprednost, kjer vodilne vloge v Evropska unija, bodimo realni, nima. Vlaganje izven trgov Evropske unije z vidika evropskih gospodarstev in tudi posameznikov je en specifičen problem, ki kaže na to, da mogoče evropski trgi niso tako zanimivi, da se bo treba tudi s tem ukvarjati; neverjetno velika sredstva pravzaprav prihajajo v druga področja. Vprašanje trajno nerazvitih regij, ki jih ni bilo mogoče regulirati niti z dolgoletnim intervencijami evropskega proračuna in očitno potrebuje eno posebno politiko, individualno posebno politiko za posamezne regije v okviru Evropske unije. Večja vključenost mladih, ki se iz leta v leto izgublja kljub sredstvom, ki se jih daje v izobraževanje, pa to očitno ne bo dovolj in tu bo treba poiskati neke nove inštrumente. Prehranska varnost, na katerem je Evropska unija sicer naredila veliko, je pa veliko še potrebno narediti. Državljanska participacija. In predvsem, pa to ni zadnje vprašanje, ampak bi ga rad posebej izpostavil, položaj kmetov, ki sonaravno kmetujejo, kar je slovenska posebnost in tudi prednost, in ta položaj kmetov je tako z eno tresočo roko potrebno varovati in me veseli, da je sonaravno kmetijstvo oziroma, bom rekel, malo kmetijstvo ne v industrijskih konceptih, pravzaprav dobilo prvič opredelitev v temeljnih evropskih dokumentih, kar je za nas izjemno dobro, za Slovenijo izjemno dobro izhodišče za razvoj inštrumentov kmetijske politike. Tem je veliko in jaz bi seveda lahko o tem še veliko razpredal, ker me tudi veliko stvari zanima.

Logično se, mislim, nisem se iz enega posebnega razloga lotil proračuna Evropske unije, na katerem seveda ga relativno dobro poznam, ker sem seveda nekaj časa spremljal tudi ta del in bi lahko veliko pripomogel, se je pa treba zavedati seveda, da je proračunska ali pa fiskalna politika včasih pridržana večjim državam članicam, ampak ne glede na to imam tam neke ideje. Evropski proračun je v enem delu nepregleden. Potreben je reforme, ker mora biti natančno določeno za katere programe, manj je specificiran, kot so nacionalni proračun in tako naprej. Tudi zaradi tega je težko opredeliti, kaj so cilji. Proračunsko poročanje je neprimerljivo z nacionalnimi in tako naprej. Skratka če pod črto rečem, se pravzaprav na nek način imam zelo rešpekt do tega izziva, ki sem se ga lotil, zaradi tega, ker vsakič, ko seveda preberem, ko študiram, ko se pripravljam in ko vizualiziram neke potrebe in zahteve Evropske unije, vidim, da je Evropska unija pred enim izjemno, izjemno velikim izzivom in da bo naslednjih pet let verjetno lahko zelo, zelo ključnih predvsem pa napornih.

Kaj je moja osebna motivacija pa da s tem neham v to predstavitev. Kaj je moja osebna motivacija za to? Pravzaprav sem svoj večji del, absolutno največji del kariere oziroma, bom rekel, vsega tega delovnega življenja pravzaprav preživel v delu za javno korist. To je bilo neko moje notranje, nek moj notranji vzgib, zakaj to delam. Saj verjemite, da sem imel tudi kakšno drugo ponudbo pa tudi boljše plačana delovna mesta, ampak to je bil moj notranji vzgib. In ko se je ta možnost pojavila oziroma ta poziv predsednika vlade in kasneje tudi vlade, je bil v bistvu premislek pravzaprav samo eden, saj vse tisto, kar sem se naučil in motivacijo, ki jo imam, jo pravzaprav lahko udejanjim na tem mestu verjetno najbolj. Skratka sem pripravljen na to delo. Vem, da ne bo lahko. Vem, da vam niti približno ne morem odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih imate, ker je delovanje Evropske unije tako široko in tako kompleksno, da je pravzaprav nemogoče, da bi nekdo prišel in vse vedel, kot verjetno tudi tisti, ki delajo leta in leta na tem področju, ne vedo vsega. Ampak imam pa to motivacijo, da delam v javno korist, ker - mogoče se sliši tako čudno - v zasebno ne rabim več. Tako da hvala za to uvodno predstavitev. Jaz upam, da nisem bil predolg; najbrž sem bil, ampak kakorkoli že, tem je ogromno veliko. Na nekatera vprašanja vam morda odgovorim lahko, nekatera si pa verjetno lahko sam zapišem pa, pa pol v svojem nadaljnjem delu lahko se malo bolj pozanimam, kaj je nekdo mislil takrat, ko je to vprašal. Hvala lepa.