Hvala lepa za besedo, Mirjam.

Spoštovani! Sklic te seje je bil odgovoren odziv, ki smo se ga v Slovenski demokratski stranki lotili na najbolj odgovoren način, s sklicem te seje, kajti dejstvo je, da je problematika mladoletniškega nasilja, ne samo medvrstniškega, ampak tudi mladoletniškega nasilja vse bolj pereča. Medtem pa dogodek na Osnovni šoli Velika Dolina pa priča, da imamo tukaj še tudi druge probleme, ki se nekako potem najdejo, tudi ta skupni imenovalec v mladoletniškem nasilju, in to je, spoštovani, romska problematika, pa če jo kdo hoče poimenovati ali pa ne. Ampak podatki, ki so sicer skopi - in bom v nadaljevanju povedala, zakaj -, govorijo, da imamo na tem področju resen problem. Da si bomo seveda na jasnem, v Slovenski demokratski stranki ne pravimo, da je medvrstniško nasilje nekaj, kar je nastalo danes, zavedamo pa se, da kljub temu, da imamo številne aktivnosti, vsaj tako govorijo, številne danes smo tudi poslušali s strani policije, od okroglih miz, izobraževanj in tako naprej, da se številke večajo. Današnji podatek, da se je v zadnjih letih medvrstniško nasilje celo podvojilo po ugotovitvah policije, kaže, da smo neučinkoviti in da nekaj delamo narobe. In da seveda to, ko radi govorimo, da je pač potrebno zagotoviti, govoriti o ničelni toleranci do nasilja, da smo neuspešni. Mi govorimo o ničelni toleranci, nasilja je pa vedno več. Govorimo o strpni družbi in da je treba vse zadeve rešiti strpno, nestrpnosti je vedno več. In jaz trdim, da pač delamo nekaj narobe. Jaz ne govorim, da ni prav to, kar delamo, in da ni prav, da potekajo vse te oblike izobraževanja in tako naprej in javne tribune in opozarjanja, ampak učinkovitost kaže, da pot ni ravno prava oziroma da je pač potrebno narediti še nekaj več. Moje mnenje je, da glede na podatke tudi stroke, ki pravi, da na primer je v preteklosti bilo povod za agresivno vedenje med mladimi v večini glavni nekako kazatelj neurejeno, neurejene razmere doma. Danes ugotavljajo - in tukaj tudi jaz vidim prvi problem -, danes ugotavljajo, da je problematika v permisivni vzgoji ali, drugače povedano, v vse dopustujoči se vzgoji. Jaz trdim, da je to prvi problem, ki ga imamo in na katerega bomo morali odgovoriti. Namreč to, da vzgoja dovoli in ne omejuje več z ničimer, ni prava pot. Problem je še večji, ker to ni samo na permisivni ukrepi oziroma delovanje ni samo na področju vzgoje in izobraževanja, ampak se je to vgradilo v vse pore družbenega življenja. In potem pridemo v vrtiljak, neodgovorni starši. Se pravi, vse je dopuščeno. Potem pride do neodgovornosti pri otrocih in tako naprej. Veste, če smo se še pred več desetletji ukvarjali s tem, da imajo učitelji preveliko avtoriteto, da se jih otroci preveč bojijo, se danes ukvarjamo s tem, da se učitelji bojijo otrok. Kam smo zapeljali to družbo, spoštovani? Kam smo zapeljali to družbo? In če je vse več učiteljev, in jaz jih razumem, spoštovani, govorijo, da gredo s cmokom v razred, razred celo zapustijo, ker je prehudo, samo zato, ker je na drugi strani nekaterim dovoljeno vse oziroma se pri tistih, ki si tega dovolijo, ne ukrepa pravilno, bodisi nimamo vzvodov bodisi včasih raje pogledamo stran. In s tem, ko se je pedagoškim delavcem, jaz rečem, vzelo pedagoško dostojanstvo, je to največja napaka tudi v boju z mladoletniškim nasiljem in tudi nasiljem mladoletniki nad odraslimi. Več o samem nasilju je zagotovo povedala kolegica, ki ima dosti več izkušenj na tem področju. Jaz bi rada povedala samo to zadevo, ki se mi zdi problematična. Kot sem rekla, ena od zagotovo permisivna vzgoja, druga pa neukrepanje.

Zakaj je ta primer v Veliki Dolini tako pomemben - zato, ker kaže na več težav. Prva težava je, kar smo že povedali, da je v porastu medvrstniško nasilje. Druga težava je nerešena romska problematika, ki se ne rešuje na pravi način, zaenkrat ne daje rezultatov. In tretje je, da so tako šola kot starši več let opozarjali na ta problem. Si lahko predstavljate, več let so opozarjali na ta problem in na koncu se je moralo narediti, jaz rečem, fizično nasilje. Jaz ne bom govorila o malih poškodbah, in dobesedno je učenec poškodovan, kakšne bodo te poškodbe in kakšne razsežnosti bodo te poškodbe, nihče ne ve, kajti govora je bilo samo o fizični poškodbi. Čeprav mislim, da so starši javno spregovorili o tem, koliko težav ima otrok, potem ko se je to zgodilo. Se pravi, več let opozarjanja. Pa tretji problem pri tej zadevi je, da je šola izpeljala vse protokole, ki jih ima, in da ugotavlja, da ne more več zagotoviti varnosti. Si predstavljate! In ko smo o tej temi govorili na torkovi seji Komisije za peticije, tudi o tem, da je policija na sam dogodek prišla eno uro kasneje, da je občinski svet sprejel sklep, kjer zahtevajo, da se okrepi delovanje policije na tem območju, to je sklep občinskega sveta. Spoštovani, sklep različnih politik. Predstavnikov Policije v torek ni bilo, in to ob tem, spoštovani, da govorimo, da je nasilje med mladostniki vse večji problem. Zato še enkrat trdim in glasno povem, menim, da je policija v torek izpeljala namesto strokovne, politično odločitev in je ni bilo na tej seji. Kajti prav bi bilo, da bi tudi predstavnikom staršev, ki so tam bili, odgovorila na nekatera vprašanja, in tudi predstavnikom lokalne skupnosti, da bi odgovorili na nekatera vprašanja. Menim, da to niso prave poti, ignoriranje, niti z opravičilom ne. Prišli pa so starši otrok. Mislim, da to ni prava pot. In še en vidik kaže ta primer: da romski otroci ne prihajajo v šolo. In kljub temu, da vsi poznamo, predsedujoča zagotovo zelo dobro, da je osnovna šola obvezna, romski otroci ne prihajajo v šolo. Mi smo pa zadevo pripeljali tako, da sedaj ne upajo v šolo pa ostali otroci, ker so ostali doma. Tisti otroci, ki pa ne rabijo posebnih ukrepov, da pridejo v šolo, ampak samo, da jim je zagotovljena varnost, so pa morali ostati doma. Zato trdim, da je ta problem v Veliki Dolini vseobsežen in močno obsežen in da je skrajni čas, da naredimo konkretne ukrepe. In jaz mislim, da to, da je z ministrstva bila obljuba, da se bodo septembra sestali in začeli ukrepati, prepozno. Septembra se šole zopet odprejo in nekatere odgovore bo pač potrebno dati prej.

Pri tej tematiki bi morda izpostavila tudi to, kako ravnati z nasilnimi otroci. Mi imamo namreč tudi nekatere oblike, bom rekla, ki so nekako tudi vzgojne, in to se mi zdi zelo pomembno. Namreč, menim, da je iz šole vzgoja nekako kar izrinjena. Včasih je učitelj tudi lahko vzgajal. Imamo določene domove, tako kot je Planina, ampak kaj opozarja direktorica - da so v tem domu, spoštovani, združeni otroci, ki so na eni strani nasilni in rabijo določene ukrepe, tudi kazniva dejanja izvršujejo, in je prav, da imajo neko obliko vzgoje in izobraževanja, ki jim bo morda pa le - upamo - pokazala pravo pot v družbi. Da so skupaj z otroki, ki pa so deležni nasilja, povsem skregano, kajti to bi moralo biti povsem drugačne oblike delovanja in to sami opozarjajo, ob tem seveda, da so zaradi tega tudi prepolni. Kajti se pravi rabimo tudi te oblike širiti, nadgrajevati, kakorkoli že, zagotavljati da bomo tudi na tem področju delovali hitro in učinkovito. Zdaj, zakaj je morda potrebno spregovoriti v povezavi s to problematiko nasilja med mladimi tudi izpostaviti problem romske skupnosti? Zato ker tam, spoštovani, preprosto veljajo drugačna pravila. In tega v družbi ne bi smeli dovoliti. Zakon je za vse enak, Ustava je za vse enaka, ampak mi ta drugačna pravila dopuščamo. Zdaj, eno kar sem povedala je, da ti otroci ne prihajajo v šolo. Bistveno je treba povedati, in to vedno poudarjam, da ne gre za vse Rome, da niso vsi enaki in da je tudi razlika med tako imenovano severovzhodno Slovenijo in jugovzhodno Slovenijo. To vsi vemo in to mislim, da že leta govorimo. Ampak problem tukaj je, veste, da otroci na primer, če so vključeni v osnovnošolsko izobraževanje in to smo povedali, mora veljati za vse v deveti razred osnovne šole. To je ena od analiz, ki sem jo našla na uradnih spletnih straneh. Namreč, ja, tukaj se moram še ustaviti. Problem, ki ga pa sedaj, ne vem, po dveh letih kar imamo medresorsko skupino, ki bi morala že dati neke konkretne predloge ministrstvom, oni danes ugotavljajo, da nimamo ustreznih podatkov. To opozarjam že deset let. Res, ne glede na to kaj in kako, deset let opozarjam na to, da če se bomo hoteli zadeve lotiti resno in učinkovito, bomo mogli začeti delati evalvacije? Ampak kakorkoli že, po tej analizi, ki sem jo prejela, pač šole, ki so sodelovale je na koncu v devetem razredu do devetega razreda prišlo iz severovzhodne Slovenije 6 odstotkov Romov, 6 odstotkov Romov iz jugovzhodne Slovenije pa 3,5. Se pravi, šole ne dokončajo, saj razlog je seveda verjetno vsem jasen, saj ne prihajajo v šolo, pa v veliki meri ne prihajajo v šolo in pri tem, da bi ti otroci v skladu z zakonom prihajali v šolo naredimo premalo. Povsem povedan je podatek iz lanskega poročila o uresničevanju, bom rekla, področja delovanja in pa napredkov na romskem področju, podatek, da tudi osnovne šole več ne dajejo podatke o tem, da romski otroci ne prihajajo v šolo. Jaz ne trdim, da so šole neodgovorne, jaz trdim, da šole vidijo, da tega ni, nobene učinkovitosti. Da kljub temu, da sporočajo, da so težave, da romski otroci ne prihajajo v šolo, da na koncu koncev ni nobene poteze naprej o tem, da bi se ta stvar rešila in so po svoje po moje obupali. Drugi primer, ki se je ravno zelo ekshaliral, ravno zdaj, v tem času, ki je vezan na to medvrstniško nasilje je, da romski otroci, ki bi seveda morali hoditi v šolo in tako naprej in skrbeti za to in se jim pomagati je, spoštovani, da se jih izkorišča za nasilna dejanja, da se jih izkorišča za kazniva dejanja. Veste, te otroke se dobesedno doma napotijo, da naredijo kazniva dejanja? In problem, ki se pojavlja v Šentjerneju zadnje čase, je, kako skupina otrok pride, ne vem, v neko trgovino, odnese vse, kar odnese in grejo ven. Veste, noben ne želi, tudi varnostnik, verjamem, ne želi tam v nek konflikt, ker je na drugi strani otrok. Ti otroci, mladostniki, spoštovani, delajo take pritiske na parkiriščih, na pokopališčih, da se pač ostali odrasli enostavno so se začeli odmikati, ker ali veste, konflikt z otrokom ni ravno prijeten, ampak to se dogaja, ob tem, da še vedno nismo naredili nobenega premika pri tem, da je v tem okolju, bom rekla mladoletne poroke mladoletnih punčk - to so punčke, spoštovani -, da tukaj tudi nismo naredili nekega koraka naprej, to me žalosti. Ti otroci niso zaščiteni. In seveda, ker imajo vzorec, ki ga dobijo, ki se ne spremeni, je seveda to vzorec, ki ga tudi poznajo. Starši delujejo po sistemu čim več otrok, tem več podpore, tem več otroških dokladov, otrok začuti sistem enako. Zadnjič smo poslušali, kako že mlade punčke govorijo, jaz še malo sem v šoli, še kakšni dve leti, potem se bom pa poročila, ker je to pač nek vzorec, ki ga ne znamo presekati. Zdaj, kje pa vidim, tisto, kjer bi pa lahko že naredili nek korak naprej? Je pa to, da smo leto nazaj približno obravnavali zakone, ki so jih predlagali župani iz jugovzhodne Slovenije. Župani so predlagali na podlagi izkušenj in vedenj. Ti župani, da ne bo pomote, prihajajo iz različnih političnih polj, iz povsem različnih in so opozorili z večkrat, kako in kaj in potem so s podpisi državljank in državljanov vložili konkretne zakone. Ta koalicija jih je brezkompromisno zavrnila, ampak je pa obljubila nekaj. Obljubila je, da bo do konca leta 2023 pripravila konkretne zakonske rešitve. To je bil prvi sklep.