Hvala za besedo predsedujoči. Pozdravljeni vsi prisotni na seji.

Seveda se tudi institucija Varuha človekovih pravic strinja, da je zakon o osebni asistenci naredil izjemen korak k vključevanju invalidov v družbo in da je nabor teh storitev omogočil precej bolj neodvisno in kakovostno življenje ljudem, ki pomoč potrebujejo. Jaz bi mogoče preden konkretno največje težave, ki jih pri nas zaznavamo preko pobud, seveda povem, da smo tudi v okviru usklajevanja novega zakonodajnega okvirja dali precej obsežne pripombe oziroma priporočila, ki jih zaznavamo. Ob tem bi pa še nekaj dodala, da osebna asistenca, seveda tudi danes smo že na to, smo že to omenili, ni edina oblika pomoči. Mi vedno apeliramo, da je treba hkrati krepiti tudi druge oblike pomoči, se pravi močno patronažno paliativno mrežo, se pravi, pomoč na domu v zadostnem obsegu, oskrbovana stanovanja in pa seveda vseh različnih oblik deinstitucionalizacije in podobno. Pri posamezniku, za katerega se ugotovi oziroma oceni, da mu osebna asistenca ne pripada je namreč treba zagotoviti drugo pravico v ustreznem, v primerljivem obsegu. Tako da, to samo pač uvodoma. Kar se tiče pa teh pomanjkljivosti same osebne asistence, samega sistema ureditve pa seveda kot sem rekla dobivamo ogromno pobud s strani osebnih asistentov, s strani izvajalcev osebne asistence, seveda tudi uporabnikov osebne asistence, pa tudi tistih, pri katerih se oceni, da do tega niso upravičeni. Ker smo se res veliko ukvarjali s temi pobudami, smo želeli tudi praktični uvid v sam postopek. Predstavniki varuha smo tako bili zraven tudi ob samem obisku komisije pri prosilcu doma. In na tem mestu bi rada na kratko samo pozdravila, da je Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo takrat upošteval priporočila varuha, da se ta obisk napove najmanj en dan prej, malo bolj natančno, ker do takrat je bilo tako, da med 8. in 16. uro se bo ta postopek ocenjevanja s strani komisije izvedel, zdaj se pa na približno 2 uri natančno lahko napove, kar mogoče se bo komu zdelo, da je to neka malenkost, ampak a veste, z vidika nekoga, ki cel dan pričakuje, je in mora tudi, bom rekla, si vse aktivnosti premakniti ali pa celo koristiti letni dopust, če je zaposlen, pa to daje nek napačen signal in po našem mnenju je pomembno, da dajemo, da ti obiski ne izhajajo iz nekega nezaupanja, iz nekega, neke predpostavke kontrole ali pa morebitnih ugotavljanj zlorab, ampak da se dejansko izvede tako, kot terjajo tudi načela dostojanstva.

Trdno zagovarjamo, da je treba sistem socialnega varstva v državi graditi na sistemu zaupanja, in sicer na zaupanju do tistih, ki to pravico zares potrebujejo. Vzporedno je seveda potreben mehanizem nadzora za tiste, ki pa to niso.

Kot rečeno, jaz se bom osredotočila na tiste stvari, ki jih pri Varuhu človekovih pravic najbolj zaznavamo, čeprav je veliko teh tem, kot rečeno, ki smo jih tudi ministrstvu naslovili, tudi o recimo evidentiranju, kot je bilo uvodoma rečeno, zaznavamo določene anomalije. Kot prvo bi se lotila te tajnosti ocenjevalnega obrazca. Tukaj smo bili tudi mi zelo kritični. Zakaj? Nekaj je bilo že rečeno. Jaz sicer do določene mere lahko razumem, kot je državni sekretar poskušal utemeljiti, zakaj se te stvari niso, niso javne, ampak, a veste, če bi komisija delovala na načelu ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa samo intervjuja preko tega obrazca, potem ne bi bilo te bojazni, da lahko pride do, - kako ste rekli? - popačenja teh informacij in potem bi bila tudi ocena strokovna, kaj dejansko tak posameznik potrebuje.

Tako, da mi ves čas govorimo, da mora biti odločba obrazložena na način, da točno posameznik ve do česa je upravičen in zakaj je upravičen do tega pač, česa je pač upravičen. Odločbe zdaj se v celoti sklicujejo na izvedensko mnenje in tukaj se le povzemajo, samo povzemajo te ocene izvedencev, nikjer pa ni razvidno, res, kaj je posameznik, kje, bom rekla, mu je bila priznana določena pravica in kje ne in šele, če bi to jasno bilo razvidno iz odločb in to bi moralo biti, bi lahko tak posameznik uveljavljal pravno sredstvo, ker zdaj pa v bistvu ne more izpodbijati, ker ne ve, kako je bilo ugotovljeno dejansko stanje in to, mislim, neobrazložena odločitev je že sama po sebi poseg v človekovo pravico. Tukaj govorimo o kršitvi 22. člena Ustave, ki pač poudarja, da mora biti vsaka odločitev obrazložena na način, zakaj je bila določena odločitev sprejeta in hkrati na tak način kot edina omogoča vlaganje nekega pravnega sredstva, da se posameznik lahko po pravni poti bori in dokazuje drugače. To kritiko, ki smo jo večkrat naslovili, smo, v zvezi s tem lahko povem, kar nas malce hrabri, da smo pred kratkim bili seznanjeni z odločitvijo Upravnega sodišča, v katerem je sodišče tako Centru za socialno delo, kot tudi MDDSZ-ju, očitalo ravno to, pomanjkljivo obrazloženo odločbo in je tako prvostopenjskemu organu vrnilo v ponovno odločanje. To nas navdaja z nekim, pač, optimizmom, da pa bodo mogoče vendarle naše, tudi naše, saj nismo edini, tukaj priporočila, no, pravzaprav slišana in da se bo praksa odločevalcev v tem delu spremenila.

Druga težava, ki zagotovo bo tudi še omenjena, je primer starejših nad 65 let, se pravi, ta starostna omejitev 65 let. Tukaj se postavlja spet vprašanje skladnosti z Ustavo. Glede na to, da je lahko oseba po 65. letu upravičena le, če je do te osebne asistence bila upravičena že prej, ne pa tudi, če bi jo pač želela pridobiti kasneje, je seveda težko razumljivo oziroma nerazumljivo.

Kot vemo, Ustavno sodišče bo presodilo tudi o tem, bi pa rada na tem mestu poudarila, da je pravzaprav čisto vseeno s stališča varstva človekovih pravic ali se neki storitvi reče osebna asistenca ali se ji reče dolgotrajna oskrba ali se ji reče kako drugače. Dejstvo je, da če nekdo potrebuje pomoč, mora biti izenačen z drugim, ki se mu omogoča neka pomoč v nekem primerljivem obsegu. In država je s tem, z osebno asistenco postavila nek standard, ki ga ne more rušiti, ki ga ne more nižati, in tukaj je treba le, bom rekla, pri iskanju oziroma oblikovanju tega novega zakonodajnega okvirja iskati rešitve za tiste, ki jih je v tem delu pustila zadaj. Velikokrat dobivamo kot odgovor, da bo dolgotrajna oskrba rešila vse ostale pravice, ampak tukaj ob vseh odprtih vprašanjih, pa ne bom šla tja, bi mogoče opozorila samo na en razkorak ki, bom rekla, je nam zelo zaskrbljujoč. Zakon o dolgotrajni oskrbi posamezniku omogoča največji obseg, se pravi, 110 ur mesečno, osebna asistenca pa v obsegu, če seveda pride do tega, da je upravičen, mora biti izračun, da je to ugotovljen obseg v najmanj 30 ur tedensko, kar pomeni ta razkorak, zakaj nekdo, ki bi bil, bom rekla, oziroma ki bi bil v položaju, da se mu ugotovi potreba večja od 110 ur, hkrati pa manjša od 30 ur, 110 ur mesečno, pa hkrati manjša od 30 ur tedensko, bi pravzaprav ostal brez, in to je ena, bom rekla, taka anomalija katero je treba nasloviti. In s tem sem mislila tiste, ki so ostali zadaj. Ni mogoče čisto povezano, pa vendarle bi na tem mestu rada povedala, da dodatno skrb, ker dobivamo res ogromno pobud tudi na to temo je, da Zakon o dolgotrajni oskrbi ne predvideva ali pa katerikoli drug zakon, ne predvideva teh negovalnih bolnišnic, se pravi, za posameznike, ki potrebujejo 24 urno nego vemo, mnogi tudi iz osebnih izkušenj, da praktično čez noč so lahko ti ljudje, ki to pomoč potrebujejo pa njihovi svojci v izjemnih stiskah, ker enostavno ni nikjer, bom rekla, prostora oziroma možnosti kakršnekoli pomoči, da bi se skrb oziroma oskrba, nega za takšne ljudi nudila. Kot tretje, to, kar je bilo pa tudi že rečeno, bi se pa osredotočila še na izvedenstvo. Kot rečeno, bila sem zraven, videla sem kako to poteka. Izvedenstvo mora temeljiti na široki strokovni oceni. Zdaj, jaz upam, da se bo ta dogovor, kdo bo točno v komisiji, kot sem prejle poslušala oba državna sekretarja vendarle našel tudi v nekem skupnem sodelovanju, zaradi tega, ker sam postopek ocenjevanja poteka na nek način tudi kot intervju.

Jaz razumem, da se tudi dokumentacija, zdravniška, sicer zraven upošteva, pa vendarle se moramo zavedati, da je treba dejansko potrebo, strokovno je treba oceniti, kakšna je dejanska potreba pri posamezniku. To pomeni, ker opažamo, da se v nekaterih primerih v pretežni meri te ocene slonijo na tem ocenjevalnem obrazcu, ne na dejanskem stanju, tu je treba razumeti, da v bistvu, ko se pogovarja komisija s prosilcem, je včasih zelo veliko različnih nians, se pravi, težko je oceniti, kaj prosilec reče, ali je to, morda bom zdaj poenostavila oceniti z ena ali dve, in potem težava nastane, ko to pri skupni oceni pomeni bom rekla, bistveno razliko upravičenosti do pravice do osebne asistence. In še ena stvar, ta obrazec ni del zakona, se pravi, ti kriteriji, kot rečeno, so samo v grobem določeni in trdno stojimo na stališču, da se kriteriji morajo urediti s primerno zakonsko podlago ali pa vsaj podzakonskim aktom, ne pa v obrazcu. Zagotavljanje enakosti pred zakonom se namreč ne more udejanjiti, če zakon tega sploh ne ureja. Tako da, tudi to je ena od stvari, ki smo jih odločevalcem v tej fazi predlagali, da upoštevajo. Če torej povzamem, odločanje o pravici do osebne asistence mora spoštovati dostojanstvo posameznika, mora vsebovati obrazloženo odločitev, zakaj je bil ocenjen tako kot je bil ocenjen, nujno je treba krepiti in sistemsko celostno urediti druge oblike pomoči, in pa dejansko apeliram ponovno na odločevalce, naj se gradi tudi na zaupanju do tistih, ki to pomoč zares potrebujejo. Številne stiske, storitve lahko številne stiske omilijo in prav je, da se posamezniku zagotovijo ustrezne storitve, ki jih in ko jih potrebuje, ker to je načelo socialne države, tako da toliko za enkrat s strani Varuha človekovih pravic.