Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani vsi prisotni!

Osebno asistenco ureja Zakon o osebni asistenci. Zakon osebno asistenco definira kot pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam, zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Osebna asistenca kot taka ne predvideva opravljanja storitev, ki spadajo v zdravstveno dejavnost. V zakonu je med nalogami osebnega asistenta navedena na primer pomoč pri jemanju zdravil in opravljanju drugih aktivnosti v zvezi z zdravjem, za katere pa bi se lahko usposobil uporabnik sam, to se pravi, gre za laične storitve in jih tudi opravljal, če ne bi potreboval osebne asistence, s posebnim poudarkom, da se za to storitev ne zahteva posebnih znanj. Nadalje. Zakon določa, da se pravica do osebne asistence izključuje s celodnevnim institucionalnim varstvom, družinskim pomočnikom in dolgotrajno bolnišnično obravnavo v skladu s predpisi, ki urejajo področje socialnega in zdravstvenega varstva. Glede komisije in postopka pridobitve te pravice bi izpostavili, da s strani zdravstvenega osebja zakon predvideva, da se zbira zdravstvena dokumentacija o vrsti in stopnji invalidnosti, zdravstvenem stanju vlagatelja ter uporabi medicinsko tehničnih pripomočkov in druge dokumentacije, ki dokazuje vlagateljevo potrebo po osebni asistenci, vendar v smislu, kot rečeno, zbiranja podatkov in dokazil o stanju. Torej, zdravstveno dokumentacijo, ki je po navadi v domeni osebnega zdravnika. Po potrebi pa tudi lečečih specialistov. Ker osebna asistenca ne ureja pravice do zdravstvenega varstva in zagotavljanja zdravstvenih storitev menimo, da Ministrstvo za zdravje nima pristojnosti za urejanje pogojev in načina dostopa do osebne asistence, kar je v domeni Ministrstva za delo.

Kar se tiče vključitve zdravnika prav specifično v komisijo je mnenje, da kot rečeno, zdravniki že sodelujejo s tem, da zbirajo dokumentacijo, da predložijo vse potrebne izkaze v zvezi s tem, vendar pa je mnenje številnih strokovnjakov da, pa sama prisotnost v komisiji prav zdravnika, da bi bilo o tem treba premisliti, zlasti, kot je bilo tudi že rečeno, zdravnikov je premalo, sploh izvedencev je še manj. Že v samem postopku se zdravniki izjasnijo o zdravstvenem stanju, zato je tukaj pač na mestu vprašanje razpoložljivosti. Bilo bi morda razmisliti ali pa pogledati, če bi mogoče kakšno drugo zdravstveno osebje lahko tudi sodelovalo, pač to ni nujno samo zdravnik, ampak tudi na primer diplomirana medicinska sestra, ampak kot rečeno, to ni v pristojnosti Ministrstva za zdravje in to je prepuščeno pač temu, ki je pristojen. Za ta zakon toliko iz moje strani. Hvala.