Hvala za besedo. Pozdravljeni!

Torej glede ocenjevalnih komisij v skladu s trenutno veljavnim Zakonom o osebni asistenci, torej v skladu z novelo, ki je bila sprejeta leta 2019, o pravici do osebne asistence odloči pristojni center za socialno delo na podlagi mnenja strokovne komisije na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Zakon določa, da so člani strokovne komisije strokovnjaki z najmanj štiriletnim strokovnim in praktičnim znanjem s področja invalidskega, socialnega in zdravstvenega stanja, ne določa njihove izobrazbe, določa pa zahtevane izkušnje, strokovno in praktično znanje. Ta komisija izdela mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom in pri oceni uporablja ocenjevalni obrazec, na katerem so navedene aktivnosti za katere vlagatelj potrebuje pomoč in jih sam ne more opravljati. To ocenjevanje pravice do osebne asistence poteka na podlagi kriterijev, ki jih opredeljujejo določbe Zakona o osebni asistenci, zlasti v določbah o storitvah osebne asistence, torej sami kriteriji storitve, ki jih uporabnik potrebuje, so javno objavljeni in dostopni in drži, da je s prvim Zakonom o osebni asistenci ta obrazec bil tudi javno objavljen, ocenjevalni obrazec, a v praksi se je izkazalo, da to vnaprejšnje poznavanje ocenjevalnega obrazca in posameznih uteži in načina, na katerega komisija izdela svoje mnenje o številu ur, močno vpliva na vedenje in izjave vlagateljev in popači rezultate, pogosto tudi v njihovo škodo, zato je zdaj ocenjevalni obrazec oblikovan tako, da so splošni kriteriji znani, navedeni v zakonu, samo delovanje v ozadju tega ocenjevalnega obrazca pa poznajo strokovnjaki IRSSV. Nasploh je Zakon o osebni asistenci namenjen najtežjim invalidom in zagotavljanju pomoči, da lahko živijo samostojno in aktivno in da se lahko enakopravno vključujejo v družbo. Torej, namen osebne asistence, temeljni namen je pomoč pri aktivnem življenju. Gre za laično pomoč, s katero mora biti uporabnik sposoben v celoti upravljati sam. Res pa je, da v preteklosti Slovenija in še vedno nima v celoti vzpostavljenega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bi zagotavljala določeno pomoč invalidom in zato je sistem osebne asistence, ki je bil zakonsko vsaj vzpostavljen prej, nadomestil ta primanjkljaj in zapolnil nek vakuum drugih storitev. In z vzpostavitvijo pravice do dolgotrajne oskrbe, verjamemo, da bo namen zagotavljanja aktivnega življenja posameznikom pri osebni asistenci v resnici še bolj v ospredju. Na ministrstvu pripravljamo zakon že lep čas. Prvi predlog je šel v širšo javno razpravo in je tudi bil pripravljen v širokem sodelovanju s tako uporabniki kot izvajalci osebne asistence, nekateri iz delovne skupine so tudi danes tu prisotni. Potem smo prejeli številne dodatne pripombe, ki smo jih upoštevali in na podlagi tega pripravili drugi predlog, ki je zdaj ponovno v javni obravnavi. Glede samega ocenjevanja predlagamo dve rešitvi, zaenkrat. Z ustanovitvijo javnega zavoda, ki bi skrbel za izvajanje osebne asistence, bi se ocenjevanje dogajalo tam. Še bolj pa smo naklonjeni rešitvi vzpostavitve enotnega izvedenskega organa, ki je prav tako v pripravi. In drži, da že v zdajšnjem predlogu zakona, ki je v javni obravnavi, so v komisijo vključeni tudi strokovnjaki s področja medicine. To je naš predlog. Je pa res, da moramo tu upoštevati nujno tudi praktične okoliščine, razpoložljivost recimo strokovnjakov, izvedencev medicinske stroke ali pa strokovnjakov za medicino dela, prometa, športa in tako naprej, da ne bi zopet spisali zakona, ki bi bil samo na papirju, v praksi pa neuresničljiv. Torej ja, podpiramo, da se v komisijo vključi tudi strokovnjake medicinske stroke, to je že v samem predlogu zakona. Upoštevati moramo pa seveda tudi njihov odziv iz prakse s terena in to zapeljati na nek način, ki bo potem tudi v praksi dejansko deloval. Mogoče se na tej točki ustavim, pa lahko kasneje še podam kakšno pojasnilo. Hvala.