Ja, hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj!

Zakon o osebni asistenci je bil sprejet leta 2017 in do danes je bil ta zakon dvakrat dopolnjen. Njegov cilj oziroma namen tega zakona pa torej je, da naj bi celovito urejal pravico do osebne asistence in način uveljavljanja storitev iz osebne asistence tistim posameznikom, ki iz različnih telesnih, duševnih ovir torej potrebujejo pomoč drugega, da se jim omogoči čim bolj neodvisno in kakovostno življenje. Te storitve v okviru osebne asistence bi torej morale biti prilagojene konkretnim potrebam posameznika, njegovim sposobnostim, željam, in če želite tudi konkretno njegovim življenjskim razmeram, pa vendar se je v teh letih tega zakona v okviru izvajanja v praksi pokazala, da očitno temu ni tako in da pravzaprav ta zakon v vsebini kakršen je bil sprejet, pravzaprav ne služi svojemu namenu. Namreč na Poslansko skupino Slovenske demokratske stranke kot torej predlagatelja današnje seje odbora, sta se obrnili gospa Andreja Pader Jagodič in pa gospa Helena Berglez, in sicer, vsaka s svojo življenjsko zgodbo, pa tudi z zgodbami več drugih invalidov kot uporabnikov osebne asistence v okviru katerega pa so nam bile predstavljene številne anomalije tega obstoječega zakona. V okviru vseh teh izzivov pa še je bilo posebej izpostavljena pomanjkljivost v zvezi s sestavo, vlogo in pa pristojnostmi strokovnih oziroma ocenjevalnih komisij na podlagi katerih mnenja teh komisij tudi centri za socialno delo odločajo o pravici do osebne asistence, številu ur in pa o sami vsebini. Glavne pomanjkljivosti v okviru tega smo glede na povedano deležnikov, torej tistih, ki so uporabniki osebne asistence v praksi, kakor tudi tisti, ki jih izvajajo, nekako strnili v osmih točka, in sicer, če jih na kratko povzamem.

Kot prvič najprej pomanjkljivost samih ocenjevalnih obrazcev. Namreč ti obrazci so v skladu z zakonom standardizirani, na drugi strani pa kriteriji in pa primerjalna lestvica za ocenjevanje niso javno dostopni, kar pomeni, da glede na to je lahko takšno ocenjevanje, kar se je tudi pokazalo, neobjektivno, včasih tudi celo diskriminatorno in odvisno od individualnega prepričanja konkretnega ocenjevalca. Namreč, v praksi je bilo ugotovljeno, da se dogaja, da uporabnikom osebne asistence nihče ne zna razložiti, na primer, če kar povzamem konkretni primer, kakšni so pogoji na podlagi katerih recimo ocenjevalna komisija poda oceno za pridobitev kredita ali pa za opravljanje vozniškega izpita, recimo, potem ne vedo zakaj je bilo zavrnjeno ali pa odobreno.

Kot drugo, eden od kriterijev za pridobitev pravice do osebne asistence je tudi ocenjevanje in dokazovanje aktivnosti. Posledično se dogaja, da bolj aktivnim invalidom komisija dodeli še več ur osebne asistence kot tistim s stoodstotnim invalidom, pa čeprav seveda invalidi z manjšo okvaro potrebujejo manj podpore in tisti z večjo okvaro seveda več podpore v okviru izvajanja osebne asistence. Problem je tudi sama sestava članov komisije, namreč dogaja se, da so člani strokovne komisije na primer diplomirani inženirji kemijske tehnologije, ki pred ocenjevanjem opravijo zgolj 30 urno izobraževanje, področje kot takšnega konkretno pa kaj dosti ne poznajo, in posledično se potem tudi uporabnikom osebne asistence na ta način, ker je takšna sestava komisije, tudi ni omogočeno pravno varstvo, ker člani komisije niso sodno zapriseženi, kot bi bili v primeru, če bi v sestavo te komisije bili vključeni tudi zdravniki.

Prav tako člani komisije tudi niso seveda zavezani k molku, zato se na tem mestu poraja tudi vprašanje, kdo in na kakšen način uporabnikom osebne asistence zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Ker člani strokovne komisije nimajo ustreznih komunikacijskih znanj oziroma veščin, so se v praksi dogajale tudi takšni primeri, da so bili uporabniki osebne asistence deležni tudi šikaniranja in pa poniževanja, kar se seveda vsekakor ne bi smelo dogajati. Dogaja pa se tudi, da uporabniki, ki so nezaposljivi, imajo dodeljenih manj ur osebne asistence kakor tisti z manjšimi okvarami in v okviru katerih je možna zaposlitev oziroma se jim ta omogoči. Težave pa povzroča tudi nedavno uvedena aplikacija za vodenje delovnega časa. Namreč sedaj po spremembi zakona se mora osebni asistent prijaviti tudi v aplikacijo preko katere se sledi uporabniku osebne asistence, s čimer pa mu je seveda na ta način kršena tudi pravica do svobode. Torej, to je teh osem glavnih anomalij v zvezi s sestavo in samim delovanjem strokovnih oziroma ocenjevalnih komisij, ki smo jih na kratko tudi povzeli. Zdaj pa, glede na to, da smo trenutno v fazi, ko je, če se smem tako izraziti, zakon tudi odprt, namreč se na ministrstvu tudi pripravlja končna verzija predloga zakona, menimo, da je torej še kako prav, da se o teh pomanjkljivostih oziroma izzivih na tem področju, preden zakon pride v parlament v potrditev v svoji vsebini tukaj izvede tudi javna razprava o tem, da svoje povedo tudi uporabniki osebne asistence, kakor tudi tisti, ki jo v praksi izvajajo. Navsezadnje, glede na to v kateri fazi sprejemanja zakona smo, je še to kako prav, namreč, poslanci bomo na koncu tisti, ki bomo samo vsebino zakona tudi potrjevali in zato tudi je prav, da danes prisluhnemo tistim, ki osebno asistenco v praksi tudi uporabljajo ali pa jo izvajajo.

Zdaj, v samem predlogu sklica je bilo v ta namen že podano tudi z njihove strani konkretni predlogi v petih točkah, za katere si želijo, da bi jih torej ministrstvo pri pripravi zakona tudi upoštevalo in vključilo v samo vsebino. Zdaj, glede na to, da bodo kasneje dobili svojo možnost predstavitve tudi vabljeni in seveda v tem konkretnem primeru tudi tisti, ki so torej uporabniki te osebne asistence bodo verjetno to sami predstavili. Zdaj glede na samo vsebino razprave kasneje, bi tudi prosila, jaz vem, da na tem, na tej vsebini je konkretno mnogo veliko izzivov, ampak glede na tako občutljivo področje in glede na tako širok spekter, smo se mi osredotočili v tem sklicu predvsem na sestavo, delovanje teh ocenjevalnih strokovnih komisij kot tisti prvi korak, ki bi moral biti upoštevan, da se praksa oziroma področje konkretno spremeni, seveda v volje uporabnikov in pa izvajalcev osebne asistence. Kot že rečeno, kaj bolj konkretno bodo povedali torej vabljeni danes na sejo. Zdaj, v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke pa tudi hkrati seveda predlagamo, da po končani razpravi odbor sprejme naslednja dva sklepa, in sicer, kot prvič: Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da pri pripravi sprememb in dopolnitev Zakona o osebni asistenci upošteva anomalije glede ocenjevanja uporabnika osebne asistence ter popravke obstoječega zakona pripravi na način, da bo ocenjevanje uporabnika osebne asistence strokovno, objektivno in bo sledilo njegovim konkretnim potrebam, sposobnostim, željam, pričakovanjem in življenjskim razmeram.

In kot drugi sklep predlagamo: da Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da pri pripravi sprememb in dopolnitev Zakona o osebni asistenci upošteva anomalije glede ocenjevalnih komisij ter popravke obstoječega zakona pripravi na način, da bodo člani ocenjevalne komisije tudi nujno zdravniki specialisti.

Gre sicer za dokaj splošna dva sklepa, ki pa po mnenju uporabnikov osebne asistence torej sledita nujno potrebnim spremembam, ki jih bi bilo potrebno doseči v okviru priprave vsebine novega zakona. Toliko zaenkrat z moje strani. Hvala.