Lep pozdrav vsem!

Jaz bom samo en kratek uvod naredil, potem bo pa nadaljeval doktor docent doktor Miha Šošić, ki je med odvetniki zagotovo tudi na akademskem področju najbolj podkovan ali pa bolj podkovan za to problematiko.

Kar sem do zdaj slišal, in seveda smo odvetniki, odvetniki, niti enega od vas nisem slišal, da je govoril o posamezniku, ki je v kazenskem postopku, in posledicah, da je nekdo lahko skoraj 20 let v kazenskem postopku. In zakaj se to zgodi, da se v nekem trenutku začne muditi in se zdaj razmišlja, kako se tisti izmika po 20 letih nekemu kazenskemu postopku. Torej, če se pogovarjamo sistemsko, potem moramo najprej ugotoviti, kakšen sistem imamo, koliko zadev sploh pride na sodišče, ali je to politično vprašanje, ali jih je preveč, ali so tožilci premalo vredni zaupanja, da lahko sami odločijo, to bomo preganjali, tega pa ne bomo. Kaj je tisto, kar pride v to tovarno? In šele iz tega, torej, koliko smo sodniki sposobni, odvetniki tudi, zapori, tožilci in tako dalje, in potem bomo videli, kje smo, ali je to, da imamo najdaljše zastaralne roke, nekaj, kar je dobro ali ni. In s čim se ukvarjamo? Z dvema procentoma, z enim procentom. Torej, jaz bi prosil, če gremo en korak nazaj in se res pogovarjamo o tistem, kar je morda na sistemskem nivoju lahko pomembno in relevantno - to je posameznik. In tu se strinjam z gospo z Vrhovnega sodišča, posameznik mora vedeti vnaprej, koliko časa ima država pravico posegati v njegovo zasebnost, pravico do osebne svobode in tako dalje. In vsi ostali moramo vedeti, kam naj, in če je 1 procent ali 2,5 procenta, potem v bistvu mi nimamo problema tu, torej več kot 95 procentov stvari ne zastara. Torej, dajmo to. In mislim, da je v prejšnjem mandatu bila ena pobuda, ki se je meni zdela sicer sistemsko takrat s strani stranke gospoda Jelinčiča napačno zastavljena, ampak razumna. Torej, da imaš ti možnost, da ti nekdo naredi hišno preiskavo danes in potem pet, šest, sedem let ne pride niti do zahteve za preiskavo in nekdo niti ne ve, ali bo v postopku ali ne bo v postopku. In takrat je bila sicer neka radikalna ideja, ampak to mislim, da se je treba iti, tako kot je, se strinjam, treba je iti po posameznih institutih in ugotoviti, ali imamo težavo, kakšen sistem imamo, ali je težava v sistemu, torej v tem, kaj smo mi sposobni sploh sprocesirati ali ne. In primerjave. To, kar je NSi predlagal, da bomo direktno civilističen način prenesli v kazenskega, ker v civilnih postopkih, ko ti vložiš tožbo, nehajo teči zastaralni roki, to je seveda zgrešeno, tega ne moreš. Ampak, da nekdo sploh pride na to idejo, da bi lahko nekdo bil za vekomaj amen v kazenskem postopku, je meni v Republiki Sloveniji v letu 2024 nepojmljivo. Z vidika posameznika, ki mora vedeti, ali bo ali ne bo obsojen. Pa še enkrat, še vedno domneva nedolžnosti velja.

Jaz se s tem uvodom zahvaljujem in predajam besedo kolegu Šošiću; žal imam neke druge obveznosti in moram iti. Bo pa odvetniška zbornica zagotovo, če nič drugega kot protiutež, z veseljem in konstruktivno sodelovala. Tudi nam je interes, da se zadeve izpeljejo. In če odgovorim kolegu Keršmancu, sojenje v nenavzočnosti, če obdolženec ne more, je tudi verjetno neka statistika, kolikokrat obramba in tožilstvo soglašata, da se brez obdolženca zadeva pelje naprej, ker imamo tudi mi interes, da se zadeva zaključi. Ne si misliti, da je tako lepo biti v kazenskem postopku, niti kot zagovornik, mi imamo poln kufer eden drugega kdaj pa kdaj, kajne. In to je realnost. In zaradi tega, tudi da se nimamo toliko poln kufer, so zastaralni roki, da vemo, da takrat pa se ne bomo rabili več.

Tako, da hvala.