Hvala lepa za besedo, predsednica.

Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke in poslanci ter drugi vabljeni na to sejo!

V zadnjem času so se tudi na podlagi predloga novele, ki jo je v zakonodajni postopek vložila skupina poslancev Nove Slovenije, v Državnem zboru zgostile razprave o primernosti predpisanih rokov za zastaranje kazenskega pregona in roka za novo sojenje v KZ-1. Kot je Vlada opozorila že v svojem mnenju k omenjenemu predlogu novele, predlagatelji niso upoštevali, da od uveljavitve novega KZ novembra 2008 slovenski sistem zastaranja kazenskega pregona in tudi zastaranje izvršitve kazni ne pozna več delitve na relativne in absolutne roke, ki je bil določen v prej veljavnem Kazenskem zakoniku iz leta 1994. Sistem relativnih in absolutnih rokov za zastaranje pregona pomeni, da se krajše določeni relativni roki lahko pretrgajo in na to začnejo teči znova ter zaradi vsakega procesnega dejanja pristojnih organov države za pregon storilca zaradi razlogov na strani storilca pa se zastaranje lahko zadrži torej ne teče določen čas, nato pa se nadaljuje, vendar pa daljše določeni absolutni roki preprečujejo, da bi pregon oziroma sojenje zoper storilca teklo v nedogled. Veljavni KZ iz leta 2008 torej te delitve na relativne in absolutne roke za zastaranje kazenskega pregona ni prevzel, kar pomeni, da je tako rekoč določil le neke vrste absolutne roke. Hkrati pa so bili glede na ureditev v prej veljavnem Kazenskem zakoniku roki za zastaranje pregona določeni v še enkrat daljšem trajanju. Kljub temu je zakonodajalec ohranil zadržanje teka rokov iz razlogov na strani osumljenca, kar na primer lahko prepreči iztek zastaralnega roka zaradi skrivanja osumljenca ter pretrganja zaradi storitve novega kaznivega dejanja, kar sta sicer instituta iz sistema relativnih in absolutnih rokov. Nikakor pa v veljavni sistem ni mogoče vključiti še pretrganje in zadržanje teka rokov za zastaranje pregona zaradi aktivnosti pristojnih organov države proti osumljencu, saj bi si s tem država odprla vrata za pregon brez časovnih omejitev, kar pa bi bilo nedopustno. Vendar mora to v skladu s prvim odstavkom 23. člena ustave in prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah storiti v razumnem roku. Ob tem dodajam, da so v slovenskem KZ roki za zastaranje kazenskega pregona določeni med najdaljšimi, vsaj v državah Evropske unije. Torej, razprava o ureditvi rokov za zastaranje kazenskega pregona lahko pomeni le, ali obdržimo veljavni sistem ali pa se vrnemo na sistem relativnih in absolutnih rokov izpred novembra 2008, ki ga pozna še kar nekaj evropskih držav, med drugim tudi Nemčija, kar je bilo podrobneje predstavljeno že v mnenju Vlade k predlogu novele, ki ga je vložila skupina poslancev. Rok za novo sojenje je bil v osnovnem KZ določena dve leti in nato bil na predlog takratne Vlade podaljšan na pet let. Z novelo KZ-1 iz leta 2021, v zvezi s tem rokom pa lahko tako na podlagi odločb Ustavnega sodišča, ki jih je Vlada podrobneje predstavila v svojem mnenju k predlogu novele Nove Slovenije, v zvezi s katerimi je obravnava že končana in so povzete tudi v gradivu za to sejo, kot tudi na podlagi strokovnih člankov, ki so del gradiva za to sejo, razpravljamo, o tem ali gre za procesni ali materialni rok in ali je ta določen v ustreznem trajanju. Rok za novo sojenje bi bilo sicer možno prenesti v ZKP kot procesni rok, vendar to v praksi verjetno ne bi pomenilo kakšne občutne razlike. Ta rok bi se sicer lahko po uveljavitvi uporabljal tudi za tekoče kazenske postopke, kot materialni rok v KZ-1 pa se večinoma lahko uporablja v zvezi s kaznivimi dejanji, storjenimi po uveljavitvi, razen če je novi zakon ali sprememba milejša za osumljenca. Glede na to, da je bil podaljšani rok za novo sojenje uveljavljen z novelo KZ-1 v letu 2021, torej navedena razlika za prakso kmalu skoraj ne bo več pomembna. Ob razpravah o ustreznosti rokov za zastaranje kazenskega pregona in tudi roka za novo sojenje, ki se ponavadi pojavi ob novici o zastaranju kakšne od javno odmevnih zadev, pa je pomembno tudi vedeti, o kakšnih številkah govorimo. Po javno dostopnih podatkih namreč v Sloveniji od leta 2019 naprej na prvi stopnji sojenja zastara med 100 in 200 zadev na leto, Večinoma so številke bližje številki 100 kot pa 200. V letu 2022 so vsa prvostopenjska kazenska sodišča na primer obravnavala 8 tisoč 804 zadeve, iz česar lahko ugotovimo, da v Sloveniji na letnem nivoju zastara med 2 do 2,5 odstotka obravnavanih zadev.

Naj zaključno še poudarim, da se veselim današnje razprave, saj izmenjava strokovnih mnenj lahko prinese nove poglede na obravnavana vprašanja, odpre nove dileme in prispeva k razmisleku o potrebnosti sprememb na določenem področju. Ob tem se pridružujem tudi ugotovitvi predsednice Odbora za pravosodje, ki je v svojem gradivu zapisala opozorilo pred hitrimi spremembami KZ, ki so pripravljene brez ustreznih usklajevanj, saj se je prav pri predlogu novele Nove Slovenije ponovno pokazalo, da lahko, četudi po obsegu manjše spremembe in dopolnitve, kazen povzročijo sistemska neskladja in dileme, ki so v praksi težko rešljive.

Hvala lepa.