Najlepša hvala. Povod za to, da smo se obrnili na vas, je to, da se na naši šoli že dlje časa ukvarjamo z, bi rekel, enako problematiko. Že od leta 2020 imamo redne sestanke oziroma redne svete staršev, na katerih obravnavamo to problematiko. V začetku je šlo to zgolj za disciplinsko problematiko. Sedaj pa iz leta v leto, ko fantje oziroma učenci odraščajo, so se zadeve sprevrgle tudi v fizično nasilje, katerega smo bili priča, ne prvič zdaj, ampak v takšni kruti obliki, to je zdaj to prvič in upam, da tudi zadnjič. Zato mislim, da je smiselno, da se o tem pogovorimo in nekaj naredimo na tem, ker nasilju v šolah mislim, da mesto ni. Tako da glede na to, da ne gre samo za fizično nasilje, gre tudi za grožnje v samem šolskem prostoru, izven šolskega prostora, tudi v popoldanskem času predstavniki, bom rekel, teh dveh istih družin grozijo oziroma se potikajo okrog oziroma nekako nimamo občutka več varnosti v našem in šolskem in lokalnem okolju. Saj to bo gospod Žibert več povedal. Dejansko smo z vsemi inštitucijami, ki so pristojne za to, s Centrom za socialno delo, z občino, s šolo, z vsemi smo komunicirali, se pogovarjali, iščemo rešitve, iskali rešitve, ampak smo dejansko sedaj v tem primeru prišli do neke stene, do nekih, ne znamo več naprej kaj narediti. Vemo pa, da nočemo, da bo še kakšen otrok nastradal. In zaradi tega tudi potem naslednji dan po incidentu nismo otrok poslali v šolo. Nekako v upanju, da nas bo nekdo slišal, da sami ne zmoremo, ne znamo in da nam tudi na državni ravni neke inštitucije probajo prisluhniti in nam dati neke smernice, napotke, kako naprej.

Glede na to, da nas sem prej poslušal, te obstrukcije in da nas označujejo, da smo zdaj ti neki nestrpneži in tako naprej, moram reči, da temu ni tako, da se nekako trudimo tudi naše otroke vzgajati v tem, da sobivajo z njimi. Vendar veste, toliko je odklon pri nekaterih, odklon vedenja, da enostavno se ne želijo družiti oziroma ne zmorejo družiti. Ker če ti punčka pri 12 letih razlaga, da bo, da komaj čaka, da bo čez dve leti mamica, mislim, da ni primerno, ali pa čez eno leto, da bo mamica. Žal je to težko, težko, težko predstavljivo, mogoče nam. Se strinjam, da je to mogoče stanje neke kulture v romski skupnosti prav, vendar nekako moramo vsi živeti skupaj v tem in se držati nekih pravil.

Dogaja se nam tudi to, da, tudi žal, moram reči, nekateri starši svoje otroke učijo, da se podobno vedejo in da ni samo problem, da ni samo problem v tem, da in da je problem v tem, da je treba strogo sankcionirati vsako nasilno dejanje. Če tega ne bomo delali, žal se mi zdi, da bomo samo še večji razdor delali. Ne delamo s tem, ko se pogovarjamo razdor, razdor delamo s tem, ker dejansko nimamo rešitve tega problema. In zaradi tega mislim, da je smiselno, da se pogovorimo o tem in dejansko nekako rešimo. Ker obstaja občutek, da da dejansko nismo enaki, da smo mi, bom rekel, pa se opravičujem mogoče izrazu, civili imamo drugačne, glede na, da nismo isti pred zakonom, čisto tako bom rekel. To je to na kratko, kar sem želel povedati. Hvala.