Hvala za besedo.

Lep pozdrav tudi vam, spoštovani minister!

Torej zdaj smo pa na odboru glede tega Zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Ta predlog naj bi torej izboljšal kadrovsko stisko in tudi delovne pogoje v domovih starejših občanov in pri izvajalcih socialno varstvenih storitev. Spoštovani minister, vi ste na seji Državnega zbora, ko smo jim, ko je bila splošna obravnava tega predloga zakona, dejali: za nami je štartna etapa. Torej smo v bistvu na začetku. Po dveh letih smo še kar na začetku kljub temu, da na to zelo boleče in tudi torej seveda zato tudi aktualno in stisko ljudi, naših državljanov opozarjajo in opozarjamo že kar nekaj časa. In zdaj je pred nami je pač ta zakon, ki je bil v javni obravnavi od začetka januarja do konca januarja 2014, je pa skorajda po petih mesecih, pa je pred nami torej in bo verjetno na julijski seji tudi potrjen predlog nekih ukrepov, ki pa bodo v manjši meri morda reševali nujno zadevo - govorimo o nujnih ukrepih. Če bi rekli mi, zdaj smo pa na začetku tega pa vemo, da bo čez leto, dve to res težava, bi bilo to okej, zdaj pa je težava zelo aktualna zelo pereča tukaj in ti ukrepi niso tisti, lahko bi kar izpustili besedico nujni. In zdaj, če ste, spoštovani minister, ste že predstavili te rešitve, torej te sklope, bom jaz tudi sama zdaj tukaj pa pokomentirala tudi predlog amandmajev, ki jih je v bistvu že tudi Zakonodajno-pravna služba, in mene res žalosti, da pač ni tako kot bi moralo biti.

Torej, glede na to, da je pač naš skupni cilj to reševanje, tovrstno reševanje težav in starejših, njihovih svojcev in vseh tistih, ki te storitve izvajajo v teh zavodih in torej, če govorimo, da je cilj zagotavljanje temeljne človekove pravice v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi predpisi oziroma dokumenti, in da bomo s temi ukrepi, torej izvedli razpoložljive, dosegljive, dostopne, kakovostne in varne socialno-varstvene storitve in da bomo predvsem zagotovili ustrezno število ustrezno zaposlenih, usposobljenih zaposlenih za opravljanje tovrstnih storitev. Do sem še vse okej, zdaj pa teh nekaj rešitev, da kar gremo po vrsti.

Torej, kot ste omenili, je torej eden izmed najpomembnejših ukrepov in kar pozdravljajo tudi izvajalci, je torej sredstva za pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij, torej za tovrstno izvajanje storitev in da bo tukaj pač zagotavljate 3 tisoč evrov na zaposlenega. Vidim, da z amandmajem dodajate še pri, da koalicija dodaja še tudi tiste stroške odsotnosti z dela pri drugem odstavku naprav, torej recimo, da rečemo, da to je bil skrajno nujni ukrep, ki bi lahko bil zagotovo izveden že dosti prej, že dosti prej pri vključevanju prostovoljcev k drugemu takšnemu ukrepu. Tudi zagotavljate sredstva za sofinanciranje vključevanja prostovoljcev in prostovoljk in s tem, da nekje za sto uporabnikov in več, približno 3 tisoč evrov. Med 50 do 90 uporabnik, 99 uporabnikov pa tisoč evrov. In se tukaj postavlja vprašanje, tudi zato, ker vemo, da dosti stanovalcev pomaga, so tudi prostovoljci pri določenih delih, so pomagajo v kuhinji, pa pomagajo postreči, pa pomagajo, torej peljejo, če zmorejo seveda tudi sostanovalca na sprehod. Torej že tudi sami stanovalci izvajajo samo prostovoljno delo. Na kakšen način? Sami ste rekli, da prostovoljcev seveda ne moremo šteti kot oziroma računati nanje kot redno zaposlene, ker danes je, jutri mu morda ne more. Določenih del tudi ne, vemo tudi, da dosti prostovoljcev se že vključuje v dejavnosti teh zavodov, da to dokaj dobro poteka, vprašanje pa je, koliko, koliko bo tega. Zdaj, jaz vem, da tudi nekateri domovi so ponudili možnost mladim med počitnicami in nekateri, poznam nekaj mladih, hvala bogu, da so še ki bodo prostovoljno mesec dni pomagali v domovih za starejše. To so tisti, ki bodo šli kasneje tudi študirat področje medicine ali zdravstvenega varstva ali kakorkoli. Usposabljanje, usposabljanje prostovoljcev, zato pa, zakaj sprašujem to? Zato, ker bo pa kar nekaj usposabljanja v obsegu 15 ur šolskih ur iz različnih vsebin. Kako, na kakšen način torej bo to lahko izvedljivo glede na to, da so tudi stanovalci prostovoljci, ki jih, ki ne samo, da pomagajo, da so prostovoljci, je to tudi za njih izjemna izkušnja in in tudi pomemben del tega socialnega življenja bi se pa morda zdaj malo več pa pri tretjem ukrepu zadržala, to je zagotavljanje kakovosti in varnosti obravnave pri izvajalcih. Torej, vi ste rekli, da bodo smernice modela kakovosti bodo šele nastale, Torej nastajajo ali šele bodo, torej so, to pa res še ni štarta. Pa me zanima zdaj tudi z amandmajem koalicije, kjer v 14. členu v drugem odstavku, torej s prvim odstavkom, samo v prvem odstavku se torej dodaja ureditev enotnega spremljanja. Torej, zdaj ste dali besedico z amandmajem enotnega. Morda je ravno v tem tudi tudi bistvo, namreč vemo, kako poteka, kako poteka izvajanje kakovosti v domovih za starejše, da pač večina domov se s tem ukvarja na nek svojstven način, da imajo različne pristope, da če pa želijo torej izpeljati nek torej in tudi pridobiti nek certifikat kakovosti pač morajo poiskati in tudi plačati 12 do 15 tisoč evrov, odvisno zasebna podjetja, ki izvajajo potem za njih to, torej pomagajo pri tem in izvajajo in to je kar dosti denarja. Če pa se tega ne lotijo, pa potem pri mnogih razpisih tudi izpadejo, kajti mnogi domovi raje 12 do 15 tisoč evrov porabijo za kakšna druga druge pripomočke pri izvajanju svojih storitev, tako za stanovalce, kot morda tudi kdaj za zaposlene. In morda ste razmišljali sicer s tem amandmajem koalicije, ki govori o imenovanju delovne skupine, predlagana je torej sestava treh predstavnikov ministrstva, mislim da verjetno mislite Ministrstva za solidarno prihodnost. Potem enega predstavnika Ministrstva za zdravje, pristojnega za zdravje, enega predstavnika Ministrstva za vzgojo in izobraževanje in po enega predstavnika izvajalcev. Jaz mislim, da je ta delovna skupina absolutno preveč vezana na ministrstva, da bi bilo smiselno vključiti več tistih, ki se na terenu praktično vsakodnevno, nekateri tudi 24 ur, ukvarjajo s tem, s tem, s tem delovanjem sistema poznajo do obisti tega te težave in da bi bilo smiselno se s tem vključiti v to delovno skupino več teh izvajalcev. Hkrati pa se mi poraja tudi vprašanje, če primerjamo izvajanje kakovosti tudi v visokem šolstvu, kjer imamo NAKVIS, Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu, ki ima, torej, ki deluje na nacionalni ravni in potem seveda ima pač ves sistem, vse kar je potrebno, da ta agencija deluje in postavlja tudi, torej certifikate kakovosti, torej sodeluje, pomaga tudi navsezadnje in se mi zdi to smiselno glede na to, da je teh domov veliko in da se bodo določene, vsaj glede na ta člen oziroma ta ukrep pri 15. in tudi 16. členu in seveda tudi kasneje pri izvajanju, torej vzpostavitvi modela vodenja kakovosti, veliko nalaga samim zaposlenim, samemu zavodu, ki išče vse možne variante, na kakšen način, torej kako izboljšati, kako torej postavlja tudi morda kdo sam pripravlja vprašalnike, sami izvajajo, iščejo rešitve in se mi zdi smiselno, da bi bila ena taka agencija smiselnejša kot ta, kot pa da veliko tega naložimo, seveda izvajanje bo v samem zavodu, ampak da pa so smernice takšne, da in potem tudi akcija, akcijski načrt vsega tega, bolj v podporo izvajalcev. Potem je torej tudi, se mi zdi, kar dosti denarja, torej kar nekaj je namenjenega tudi za same, morda bi potem tudi bili nižji stroški pri samih teh izvajanjih, vzpostavitvi modela kakovosti, domovi imajo tudi v sistemizaciji, kolikor vem, niso pa za to zdaj posebej plačani. Torej, če pa že ostajamo pri 17. členu, torej verjetno tudi so stroški dela zaposlenih, ki tukaj izvajajo te modele kakovosti, torej morda tudi smiselnejše to opredeliti.

Potem pri četrtem ukrepu, posodobitev in optimizacija delovnih postopkov, da se zagotovijo sredstva. Zdaj torej v 19. členu pišete o, torej, na najmanj 20 uporabnikov je upravičeno sofinanciranje do 40 tisoč zdaj. Morda pa mislimo mogoče na vsakih 20 do 40 tisoč ali tudi, če jih je sto, je do 40 tisoč. Torej, tu se postavlja vprašanje, meni se je to pač ob branju tega to vprašanje postavilo sicer je 40 tisoč za vsako poslovno enoto, ampak imamo torej, tudi če je en dom, ampak če imamo v eni enoti sto in več, verjetno je ta potreba večja.

Pri naslednjem ukrepu, torej integracijski programi o zaposlitvi oseb, ki niso državljani Republike Slovenije, torej gre za integracijo, mi smo že slišali prej tudi mislim, da je predstavnik Državnega sveta to predstavil, jaz o tem nisem, nisem nikjer zasledila, kako se torej zavarovati, ker gre za kar visoka sredstva. Recimo, če vse skupaj pogledamo, je to 2 tisoč 250 evrov na, na enega zaposlenega stroškov, kajti pišete, v tem tudi, torej gre za pomoč, pa tudi tu se postavlja vprašanje. Mi vemo, da hodijo direktorji domov za starejše v Bosno, vemo. Vemo tudi, da imajo težave zato ker ne morejo potem ti, ki bi prišli, ne opravljati tečaja, ne izpita, mislim je to veliko bolj omejeno kot je bilo, da seveda vse stoji zaradi stavke na upravnih enotah in da tukaj boste se morali tudi na vladi dogovoriti kako boste te nujne ukrepe izpeljali, če jih pa ne morete čisto iz tega logističnega vidika.

Zdaj pa pri 21. členu torej program vključuje, integracijski program, vključuje pomoč pri urejanju nastanitve, krepitev jezikovnih kompetenc in pripravo priročnika s prevodi najpogostejših izrazov. Za torej iz te dejavnosti potem pomoč v zvezi s priznavanjem v tujini pridobljene poklicne kvalifikacije in svetovalne in izobraževalne dejavnosti za družinske člane. Kaj je s tem mišljeno? Mislim to se postavlja vprašanje marsikomu, kako to, kako to, na kakšen način bodo ti izvajalci torej tudi se s tem ukvarjali. Zdaj smo že o stroških povedali, torej 2 tisoč 250, na kakšen način bomo torej zavarovali svoj vložek, da ne bodo šli potem pač kar hitro naprej. Potem je sofinanciranje stroškov za pridobitev izobrazbe, torej 5 tisoč evrov na zaposlenega. Zdaj zelo pomembno je to, to je zelo pomembno že za zaposlene, ampak ali to pomeni, v kolikšnem času, časovnem, časovni, torej trajanje od kdaj do kdaj. Toliko, ali je to letno, ker potem seveda je tistih dobrih 9 milijonov absolutno premalo. Zdaj, kar se tiče kadrovskih štipendij v višini 200 evrov mesečno, zdaj, vprašanje je, koliko je to hiter ukrep oziroma nujen je, nujen, ampak kaj bo, kdaj bodo učinki. Se mi pa zdi, da se vse, čeprav tudi vemo, da domovi sodelujejo s šolami, z zdravstvenimi šolami, ki ta kader ne izobražuje, se s tem ukvarjajo, jih povabijo, jih torej delajo samo že samoiniciativno veliko teh dejavnosti, pa vendarle bi morali to opredeliti še natančneje, pa ponuditi pravzaprav še več možnosti tudi finančno podpreti, kajti tudi same šole, ki iščejo dijake na trgu, če rečem tako, se ogromno ukvarjajo s promocijo poklica, same šole in vsega in so za to z nekimi finančnimi sredstvi tudi omejene, da predstavijo in da morda se malo več pogovarjamo o tej empatiji, kajti če bomo šli takšen, takšen tempo naprej, da je nekaj samo prav in nekaj samo narobe in bomo spodbujali te delitve, bomo naredili družbo še slabšo, to se zdaj pač že vidi nekaj časa. Zdaj o dodatnih nalogah Zavoda Republike Slovenije, pa verjetno tudi z njimi se ukvarjate, pa se z njimi pogovarjate. Zdaj, kar se tiče pa torej vseh tistih, ki so sodelovali v tej javni obravnavi v januarju, pa so bile pripombe, kar nekaj, nekaj organizacij je sodelovalo v tej javni upravi, z mnogimi pripombami, večina se je seveda na prvo mesto dala, ker vemo, da je bistven problem, in še enkrat poudarjam, kot sem že prej rekla, morali boste, koalicija, minister, pa še kdo od ministrov, se nekako na Vladi dogovoriti kaj je zdaj nujno, pustiti se, da se štrajka, pustiti, da mi na Koroškem rečemo, da zaposlene pacamo v tej agoniji s to reformo, ampak, če so to nujni ukrepi, o katerih danes govorimo, bi morali hkrati govoriti tudi o nujnih ukrepih na področju, na področju plač, torej višjih dodatkov k plačam teh ljudi, ki delajo v teh socialno varstvenih zavodih. Jaz mislim, da vsak, da se vsak od nas strinja, da je to zdaj najtežja situacija in najbolj nujna, najnujnejša, da je to tako velik problem, da da, včasih se mi zdi, da kar odgovorni odločevalci kar preslišijo te krike ljudi. Ki kličejo po, po ukrepanju, takojšnjem in če tukaj ne zmorete na vladi nekega dogovora, ki bi s tem spodbudil marsikoga, da bi ostal, pa marsikoga, da bi se vključil v to. V to, v te zavode. Jaz vem, da ste to pripombo deležnikov dobili in da ste seveda, pač je niste upoštevali, ker tudi ne morete, ker nimate kompetenc za to.

Potem podaljšanje obdobja trajanja ukrepov, dvig finančnih sredstev namenjenih ukrepom po predlogu zakona, širitev nabora poklicnih skupin, ki jih predlog zakona naslavlja, pa podaljšanje obdobja štipendiranja dijaka ali študenta, podaljšanje trajanja obdobja usposabljanja novozaposlenih se zopet ni upoštevalo zaradi omejitev proračuna, ki ga ima ministrstvo. Potem prilagoditev meril za vključevanje izvajalcev, kot jih določa Predlog zakona o izvajanju ukrepa podpore vključevanju prostovoljcev, torej nekaj ste smiselno upoštevali, pa tudi pri sofinanciranju stroškov šolnin, pa ste to upoštevali. Zdaj pa še samo to, kar sem že tudi na sami seji povedala, kar vas opozarjajo vsi, ki se odgovorno in zavestno torej odločajo, da bodo delali na teh, torej v teh socialno varstvenih zavodih, zavodih, ki se zavedajo pomena le tega in da tudi, in da tudi želijo, da se to uredi, ker bistven problem je seveda kadrovska stiska. To poslušamo pri vseh, ki so, ki se s tem ukvarjajo. To občutijo tudi stanovalci, ki pač vidijo, da je manj ljudi, da imajo manj tega, ampak je to huda stiska in velika vprašanja, kajti samo z dodatnimi zaposlitvami, kot so, kot je bilo povedano tudi na konferenci, na novinarski konferenci aprila, s strani skupnosti socialnih zavodov, kajti samo z dodatnimi zaposlitvami bi ustvarili delovne pogoje, v katerih zaposleni ne bi izgorevali in ne bi zapuščali poklica, obenem pa bi s tem uporabniki tudi dobili storitve, ki jih potrebujejo; kakovostne, varne in starosti dostojne storitve. Danes uporabniki pri nas dobijo le najnujnejše od najnujnejšega. To si nisem jaz izmislila.

Potem tudi, tudi Skupnost socialnih zavodov na tej novinarski konferenci govori o tem, da je pravzaprav teh devet, dobrih devet milijonov ali pa slabih devet milijonov pa pol, se mi zdi, znesek, razdeljen skozi obdobje treh oziroma štirih let in je pravzaprav zelo sramotno in občutek, da ni zavedanja, kako izredne so razmere in da mora njihovo reševanje postati prednostna naloga države. Pa zopet govori o kadrih in potem sledi tudi še, da bodo torej le z dvigom plač in vzporednim povečanjem kadrovskega normativa za izvajanje zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije dosegli to, kar je cilj, samo tako. To bi bil hiter, nujen ukrep. Torej samo na tak način, druge ni, druge ni in, da je torej tudi samo poslovanje, in da se zdaj pri tem zakonu ne bom še dotikala Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Zakaj torej kadrov ni, zakaj tudi mladi? Kajti, zopet, kot rečeno, vpis v srednje zdravstvene šole je po Sloveniji odličen, potem pa na koncu ti, ko zaključijo, se izgubijo, jih je, jih je malo pripravljenih. Milijonkrat sem, ne vem kolikokrat sem že povedala, kaj se dogaja na Koroškem, da tukaj pač na hitro opravijo tisti obvezen del po izobraževanju, potem pa iščejo poti v Avstrijo, pa ne samo zaradi plače, predvsem zaradi delovnih pogojev, zaradi samega reda, kajne, zato, da ker imajo občutek in se lahko tudi kdaj spočijejo.

Tudi zadnjič, januarja, ko smo imeli izredno sejo na podobno temo, torej na zaskrbljujoče stanje v domovih, so vas gostje opozorili in predlagali določene ukrepe, kaj bi, kaj bi bilo potrebno, kajti, kar se tiče, še enkrat, delovne sile, pa če govorimo o tem, jasno je, da bo pač, in vidim, da se veliko stavi na delovno silo iz tujine, ampak vseeno ne pozabiti na to, da pa imamo po izobraževanju, po štirih letih pa vendarle z nekimi spodbudami domačega človeka, ki komunicira v slovenskem jeziku, pri starejših je pravilna komunikacija še toliko pomembnejša, se moramo dobro slišati in poslušati in razumeti, hkrati pa se moramo zavedati tudi tega, da mladi pravzaprav zdaj tudi računajo pravzaprav, so nekako doumeli, da je pomemben tudi prosti čas, da je pomemben tudi čas, ki ga imajo zase, da ni, da ni zgolj delo, delo, delo, to so mogoče, zdaj, če malo tako na kratko povem, pa malo bolj preprosto, to so mogoče bile vrednote včasih, neke, ne vem v nekaterih generacijah, ampak zdaj, nič ni narobe s tem, kar mladi mislijo, ampak to je dejstvo in zato so spet tisti dobri delovni pogoji, da greš ti z veseljem v službo, pomagaš, izvajaš tisto pomoč starejšim, onemoglim, ki so pač prej desetletja gradili družbo, v kateri ti mladi zdaj lahko živijo in vidijo smisel in da se zavedajo tega, da so, da so dobro plačani, da je njihov, njihovo delo dobro ovrednoteno in da so potem lahko tudi tako prosti, kot se šika. To pa je dejstvo. Mi bomo zdaj, ko sem rekla, da stavimo precej na tujce, ti bodo pa v službah tudi veliko več kot, pripravljeni biti veliko več.

Torej jaz, še enkrat, menim, da ti, kolikor smo lahko pregledali te amandmaje in tudi glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe, so tudi pomanjkljivi, v glavnem so pa redakcijski in pa, da morda tudi kakšen naš predlog lahko upoštevate v prihodnje.

Hvala lepa.