Hvala.

Lepo pozdravljeni, spoštovani predsednik odbora, članice in člani, kolegice in kolegi! Ta trojček je nastajal v hiši dlje časa, je nekako naravna posledica tega, kar spremljamo od leta 2022, od ruske agresije na Ukrajino in seveda tega, kar smo počeli v Sloveniji pred tem. Če malo spomnim za nazaj, 2019, smo po letu 2001, torej po 18 letih, sprejeli novo Resolucijo strategije nacionalne varnosti. To resolucijo je sprejel Državni zbor. In ko smo v letu 2022 začeli mandat in razmišljali o potrebi po prenovi in ažuriranju strateških dokumentov, smo ocenili, da tista resolucija, tako kot je bila zastavljena in jo je tudi sprejelo to najvišje telo v Sloveniji, ni potrebna nadgradnje ali pa prenove. In če poenostavim, recimo konkretno, tudi konvencionalni konflikt v Evropi je nekako predvidevala ta resolucija oziroma ta strateški dokument. Prva dva dokumenta, ki smo se ju lotili, sta bila Resolucija o dolgoročnem razvoju in programu opremljanja Slovenske vojske do 2040 - o tej resoluciji smo se pogovarjali veliko v Državnem zboru, tudi seveda predvsem v Odboru za obrambo, v javnih razpravah in v 2000. V letu 2023 smo ta dokument sprejeli oziroma ste ga sprejeli po tem, ko ga je Vlada poslala v Državni zbor. Vlada je pa nato dva meseca kasneje sprejela še Srednjeročni obrambni program Slovenske vojske oziroma Ministrstva za obrambo. In to so tisti razvojni dokumenti, ki so seveda narekovali, na kakšen način bomo mi modernizirali Slovensko vojsko.

Če govorim predvsem o zmogljivostih, tako tehničnih, materialnih, kot seveda tudi kadrovskih in vseh ostalih, ki jih potrebuje sodobni obrambni sistem pri naslavljanju teh kompleksnih groženj, s katerimi se danes soočamo, in seveda tudi, če pogledamo o tem okrog sebe, vidimo, da se je Evropa znašla prvič po letu 1945 v zares veliki konvencionalni vojni na prostorih Evrope kot takšne, seveda če zanemarimo to, kar se je dogajalo v 90. letih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Dokumenti, ki so pa danes tukaj pred nami, torej obrambna strategija, vojaška strategija in strategija civilne obrambe, so pa dokumenti, ki nekako narekujejo, kako bomo te zmogljivosti načrtovali, uporabili, delovali z njimi, in seveda kažejo tudi na to, da jasno razumemo potrebo po hierarhiji strateških dokumentov. Če sem prej govoril o strategiji nacionalne varnosti, je potem seveda dokument, ki je hierarhično potem obrambna strategija in sinhrona s to obrambno strategijo sta dva dokumenta, ki ju imenujemo torej Vojaška strategija Republike Slovenije in Strategija civilne obrambe Republike Slovenije. In ta trojček teh dokumentov nekako zaokrožuje vse razumevanje in videnje, kako Slovenijo peljati naprej v letih, ki so pred nami. Pred nami za soočenje s temi grožnjami in izzivi, varnostnimi izzivi, tveganja, ki jih vidimo, da so okrog nas, prihajajo tudi v Slovenijo. Seveda, Slovenija kot taka ni samostojen otok sredi oceana, ampak je vpeta v te tokove, ki potekajo skozi ta prostor, prostor Evropske unije, in tudi dejstvo, da smo člani zavezništva.

Obrambna strategija, prejšnja, je bila iz leta 2012. Vojaška strategija na ta način, kot je danes narejena, pravzaprav nikoli ni bila narejena. Bil je nek poskus v prejšnjem mandatu, dokument ni ugledal luč sveta kot formalno potrjen s strani Vlade. In seveda, ko smo pripravljali torej obrambno strategijo, smo tisti osnutek vojaške strategije nekako sinhronizirali, nadgradili, dopolnili tako, da je zdaj popolnoma usklajen. S to obrambno strategijo na eni strani in na drugi strani s strategijo civilne obrambe Slovenija, kot veste, ima dolgo tradicijo, ne samo vojaških, izgradnje vojaških zmogljivosti, temveč tudi izgradnje zmogljivosti tako imenovane civilne obrambe, če povem čisto na kratko. Tisto, kar je nekako ključno iz obrambne strategije Slovenije, je, da ta dokument usmerja obrambno politiko države, organiziranost in delovanje njenega obrambnega sistema ter razvoj njenih obrambnih zmogljivosti za zagotavljanje nacionalne obrambe. Torej, na drug način ali pa malo bolj strokovno povedano. Tisto, o čemer sem prej govoril in seveda tisto, kar je pa zelo pomembno in o čemer veliko več govorimo v zadnjem letu ali pa morda celo dveh, je povezovanje zmogljivosti nacionalne obrambe v sistemu kolektivne obrambe. Po vstopu v zavezništvo Nato 2004 smo nekako pozabili, da je v bistvu temelj kolektivne obrambe seveda uspešna, učinkovita, izgrajena nacionalna obramba, polna profesionalizacije Slovenske vojske, tudi s pogodbeno rezervo, ki podpira to profesionalno vojsko, je nekako imela neko drugo poslanstvo, zagotavljanja zmogljivosti v sistemu kolektivne obrambe kot je klasična nacionalna obramba in tukaj smo seveda, kot smo že tudi javno to povedali, začeli postavljati stvari nazaj tja, kjer so nekoč že bile, in graditi tako imenovane prostorske sile skozi tudi kmalu formirano poveljstvo prostorskih sil, da bomo zagotavljali v sistemu večje zmogljivosti, tudi človeške, kakor tudi z vidika enot in tehnike za delovanje na lastnem ozemlju. Zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zato, ker Slovenija je na tej geopolitični mapi zaledna država. In skozi Slovenijo potekajo razni tranzit koridorji. Videli smo pred kratkim tudi v medijih nek koridor, ki poteka čez Slovenijo. Zdaj, če se spomnimo malo geopolitike, vemo, da ta najnižji prehod med Srednjo Evropo s tega zahodnega prostora Zahodne Evrope skozi tako imenovana Postojnska vrata. Zato so vse vojske v preteklosti, od Rimljanov do Napoleona, nekako šle čez te prostore. Na ta način in seveda tudi v teh nekih spremenjenih razmerah na vzhodu postaja in ostaja slovensko, prihodnost slovenskega ozemlja zelo pomembna. In te zmogljivosti nacionalne obrambe so namenjene temu, da zagotavljajo varno območje in okolje za tranzit čez Slovenijo. To je tista zmogljivost, h kateri tudi stremimo v prihodnje, ob tem ko seveda govorimo, da bomo zagotavljali cilje zmogljivosti, kot smo si jih sami zadali oziroma smo jih obljubili.

O vojaški strategiji bom predal, če lahko, predsednik, besedo načelniku, da izpostavi ključne stvari, kolegu direktorju, generalnemu, Direktorata za obrambne zadeve, gospodu Pavlinu, pa da malo predstavi še o strategiji civilne obrambe, ki spada nekako pod njegovo domeno.

Zdaj, kar je še tukaj pomembno morda v uvodu, da izpostavim, je naslednje. V lanskem letu smo po kar nekaj letih prvič imeli tako imenovano vajo kriznega upravljanja CMX zveze Nato, ki nekako je seveda skozi načrt vaje in potem tudi skozi izvedene aktivnosti preigravala kompleksnost vseh celovitih groženj, od hibridnih do seveda na koncu tudi kinetičnih oziroma klasičnih konvencionalnih vojaških groženj, do 5. člena. In zdaj, kar je tukaj bilo pomembno, mi smo sebe, da tako rečem, torej govorimo, slovenski nacionalno varnostni sistem, preigrali in Ministrstvo za obrambo je skozi sistem kriznega upravljanja nosilec v državi delovanja sistema. Zato bomo vse te, tudi nastavke, ki jih imamo v teh strateških dokumentih, preigrali letos v nacionalni vaji, ki smo jo poimenovali Odpornost 2024. Torej, ideja tega je, da seveda ob tem, ko pišemo strateške dokumente, pripravljamo načrte za njihovo izvedbo, da le-to tudi skupaj preizkusimo v nekem najbližjem možnem realnem scenariju v tej naši državi. In to je tisto, kar je ključno.

Kar se tiče še nekih finančnih virov in zmogljivosti, povezanih s temi dokumenti, pa sledijo temu, kar smo zapisali v SDP, torej v Resoluciji o dolgoročnem razvoju in programu opremljanja Slovenske vojske, ki jo je sprejel Državni zbor. Tako da ti dokumenti v ničemer, bom rekel, ne posegajo ali pa presegajo tisto, kar je zapisano tam. Mogoče toliko za uvod. Pa če lahko še kolega predstavita. Hvala.