Hvala, predsednik.

Lep pozdrav, spoštovani kolegice in kolegi in seveda spoštovani gostje!

Bi se kar uvodoma pridružil mnenju gospoda Kastelca in sicer v tem delu, da je dobro poročilo, kot že vrsto let pregledno, informativno, izčrpno in tisto, kar se seveda posebej nas tiče kot zakonodajalca, je to pomembno s tega vidika, ker nam daje nekako smernice, kako naj na sistemski ravni ugotovimo oziroma poskrbimo za višjo stopnjo varstva pred diskriminacijo. Zdaj jaz spremljam delo tega organa tudi v prejšnjem mandatu in mislim, da se iz leta v leto bolj pozna, da smo počasi zagotovili tem uradu tudi finančna sredstva, ustrezno kadrovsko zasedbo in nenazadnje se mi zdi tudi, da se to pozna tudi v tem, da je zagovornik načela enakosti se uveljavlja vedno bolj kot ena prepoznavna in uveljavljena institucija v javnosti predvsem, zaradi aktivnosti, ki jih izvaja, to je pa na področju ozaveščanja. To je zanimiv podatek, 611 državljank se je obrnil na vas. Večina teh zadev niso bile s področja tega, zato se mi zdi, da je to ozaveščanje, kaj je diskriminatorno in vse tisto, kar počnete od zloženk, informacije, za delodajalce več kot dobrodošlo. Tisto, kar me veseli iz tega poročila, je to, da navajate tudi, da se nekateri kršitelji, da so se pripravljeni odzvati in pa prevzeti odgovornost še preden jih v bistvu uradno pozovete. To se mi zdi zanimivo. pa hkrati se mi pa tudi postavlja vprašanje, če se boste kasneje pa še prijavil, kaj je po vašem mnenju razlog za to, da so nekateri odzivni, da se zavedajo tega, da imamo pa na drugi strani kar precej teh, ki se pa otepajo te svoje odgovornosti? Tisto, kar se mi zdi, da je posebno to, da smo lahko zadovoljni, ta priporočila, ki jih dajete posameznim ministrstvom seveda pa ne moremo biti zadovoljni, da je pri teh priporočilih za lansko leto precej teh rdečih pik, se pravi, to pomeni, da priporočila niso bila uresničena. Tako da me veseli uvodna predstavitev državnega sekretarja Juvana, da se tega zavedajo in sem trdno prepričan, da so pri tem iskreni in da bo naslednje poročilo za letošnje leto, vsaj kar se tiče Ministrstva za delo, s kakšno rdečo piko manj. Če bi generalno rekel, moja ocena, da iz tega poročila okrog diskriminatornosti me veseli to, da se mi zdi iz teh devet ugotovljenih primerov, ki ste jih navedli, da me veseli dejstvo, da nimamo nekega področja, kjer bi posebej izpostavili diskriminatornost, da bi se pojavljajo, ne vem, sistematično večkrat. So posamezne kršitve, ki ste jih navedli, tudi obrazložili. Iz teh devetih bi morebiti pokomentiral samo to zadnjo, ker sem tudi sam bil vodja kadrovske službe v podjetju, kjer so tudi bila razmišljanja in tudi priporočila okrog te božičnice točno tako, kot ugotavljate. Jaz mislim, da je tega, ne samo v tem enem primeru, da je to kar dosti razširjena praksa, ker po eni strani razumem delodajalce v smeri, da tega, ker imajo absentizem je dejansko velik, pustimo ali je, to zaradi zdravstvenih, sistema zdravstva, ki deluje ali pa ne deluje. Skratka, kar je ena velika težava, delodajalci za to je tudi eden izmed orodij s katerim iščejo, zato bi jih do neke mere lahko razumel. Ne moreš jih razumeti, ker ste tako kot ste tudi v poročilu napisali, da so posebej izpostavljene od nosečnic, pa nenazadnje ne more biti zdravje, če si pa v dolgih letih delal v podjetju, da si pri upokojitvi, verjetno več bolniškega staleža pa to, da si pa, zaradi tega prikrajšan pri kakršnikoli božičnici. To je tisto, kar me pa bi rekel, pa manj razveseljuje, je pa dejstvo, da se nekatere zadeve pa čeprav imamo zakonsko ureditev že vrsto let pa, da se ne premaknejo bistveno. Mi smo imeli že pred kratkim tudi vaša ta dva posebna poročila okrog dostopnosti, ne vem, za avtobusne prevoze. Mislim, 2010 je začel zakon veljati in država ne spoštuje, svojega zakona. Jaz sem bil kritičen že tudi na sami tej seji. Zdaj moji razlogi, jaz ugotavljam to, da je seveda vse tiste aktivnosti, ki so povezane, so tudi v povezavi z denarjem in ta politika, vsaj moja izkušnja zadnjih dveh let, da bi bistveno dalje kot enega mandata ne vidi. In tu se pogovarjamo za ukrepe, kar se tiče invalidnosti, manjšinskega dela prebivalstva, ampak ukrepi, ki so navedeni, so izrednega življenjskega pomena za njih in jih odlagamo za konec mandata. Tu bi morda vam v razmislek. To se mi zdi dobra praksa, da po vsakršni novi sestavi tega Državnega zbora se mi zdi, da bi bilo dobro, da jih opozorite na začetku mandata, kakšno je stanje na tem, kaj je država naredila pa ni naredila. Za to, ker se mi zdi kljub temu, da imamo opredeljene roke, da imamo celo denarne kazni za odgovorne osebe, ni nihče odgovarjal. To pa verjetno, zaradi tega, ker če ni tožnika, ni sodnika. Kdo bo sam sebe prijavil? Invalidi pa so zelo potrpežljivi, opozarjajo, namesto da bi včasih bolj odločno zahtevali, da država tisto, kar je dolžna postoriti, pa ne postori. Nenazadnje, če sem pri javnih prevozih. Mi smo v teh od leta 2010 sprivatizirali oziroma javni prevoz, vsaj kar se tiče avtobusov dali dve, celo dve tuji multinacionalki imajo večinsko prevozništvo, vmes delajo lepe dobičke, niso pa, ena se ni kaj bistveno lotila tega, vsaj pri nabavi novih avtobusov, da bi izpolnjevali standarde, ki so predpisani. Tu smo malo mi nori. Mi se moramo v sebe vprašati za zdravje. Tako da mi je tudi blizu tudi razmišljanje Socialnih demokratov okrog tega vašega opozorila, da okrog razširitev vaših pristojnosti. Vi lahko danes ugotovite, na vrsti so pa inšpekcije. Inšpekcije odreagirajo, ne odreagirajo. Zato se mi zdi in tudi Socialni demokrati podpiramo to vaše razmišljanje, da bi se nadgradilo te pristojnosti tudi tega vašega urada. Samo, da ne bom spustil. Mislim da, sem šel na to vašo temo, ki jo »glih« pravi okrog te zakonodaje. Se mi zdi čisto pravilna vaša ugotovitev, če vas citiram, da je ključno spoznanje je ugotovitev, da če prepustimo te procese spontanemu teku ciljev kot družba preprosto ne bomo dosegli in to se v praksi kaže. Da so po 15 letih, ko se bližamo koncu nekega prehodnega obdobja, za katere se je država zavedala, da zahteva finančna sredstva, zato je tudi razpotegnila, ni dala tri leta, rok pa, da se še sprašujemo, leto ali pa dve pred koncem, kaj smo naredili in ugotavljamo, da smo naredili bore malo. Dobro da so tu občine, nekatere se kar dosti zavedajo, vsaj kar se tiče v šolah, v dostopnosti teh inštitucij, da so naredile, precej jih je tudi dobila v teh letih certifikat "Invalidom prijazna občina", tako da da ne bomo čisto samo kritični. Nekaj stvari se premika. Imamo pa, če sem probam biti diplomatski kar precej precej prostora še za izboljšave.

Toliko za enkrat z moje strani. Hvala lepa.